Beseda ni zgolj preprosto napisano besedilo; je Božja ljubezen, ki se je učlovečila v Kristusu. Božja beseda je veliko več kot Sveto pismo.

Sinoda zato ni doktrinalna, ampak v prvi vrsti pastoralna.

Mnogi sinodalni očetje so prosili za dokument o interpretaciji Svetega pisma.

2. Pridigati z zgledom; težava homilij

Skrb zaradi ravni homilij na splošno je bila izražena skozi ves prvi teden sinode. Ponujene so bile rešitve te težave, v kateri mnogi vidijo razlog, da Cerkev zapuščajo verniki.

Številni škofje so prosili za »homiletični direktorij«, kakršen že obstaja za katehezo; s praktičnimi navodili za pridiganje.

Škofje so vztrajali pri dejstvu, da naj bi bogoslovci in duhovniki ne ostali zgolj pri študiju Svetega pisma, ampak da bi da znali »prežvečiti« in premišljevati. Večkrat so se slišale znane besede papeža Pavla VI., da svet posluša učitelje, sledi pa pričevalcem. Če besedi pridigarja ne sledi zgled, beseda izgubi vso verodostojnost.

Nekateri škofje so opozorili na misli Benedikta XVI., da Beseda ni samo »informativna«, ampka tudi »performativna«, kar pomeni, da mora biti del življenja določene osebe.

3. »Lectio divina«

Molitvena meditacija Božje besede, posebno v občestvu je predlog, ki ga sinodalni očetje želijo podariti sleherni župniji (obstaja več načinov, kot na primer sedem korakov podelitve Evangelija).

Iz tega sklepamo, da se bo praktična učinkovitost te sinode lahko merila čez deset let.

4. Stara zaveza

Nekateri sinodalni očetje so izrazili težavo, ki jo imajo katoliki pri branju in premišljevanju Stare zaveze. Zaradi tega ne morejo v polnosti  uživati Božjega razodetja. V nekaterih okoljih paje ta težava še večja:

V vzhodnih katoliških Cerkvah med sveto liturgijo skoraj nikoli ne berejo Stare zveze (napr. v Eritreji). Kristjani na Bližnjem vzhodu zaradi konflikta med Izraelci in Palestinci in zaradi judovskih intepretacij Svetega pisma zavračajo branje ali premišljevanje Stare zaveze. Patriarh grško-melkitske Cerkve v Antiohiji je zaupal, da je med nekim liturgičnim slavjem arabski vernik svetopisemski izraz »Izraelsko ljudstvo« zamenjal s »Palestinsko ljudstvo«.

5. Eksegeza

V prvih dneh sinode so številni škofje izrazili misel, da akademska eksegeza včasih pripelje do dvoma v zgodovinsko resničnost Kristusa ali v razodetje Svetega pisma.

Branje razodetega besedila brez vere bi lahko katolike pripeljala v protestanske skupine. Čeprav ta fenomen sinodalni očetje spremljajo s posebno skrbjo, hkrati poudarjajo pomembnost eksegeze pri razumevanju Božje besede.

Že pri odprtju sinode je kardinal Quellet eksegetom in biblicistom predlagal vizijo vere in poslušanja Svetega duha, da bi se tako že na samem začetku izognili nepotrebnim razglabljanjem. Vera in svetopisemska znanost si ne nasprotujeta.

6. Prevodi in razširjanje Svetega pisma

Mnogi škofje, predvsem tisti, ki prihajajo iz Afrike, Južne Amerike in Azije, so prosili, da bi kmalu ustanovili organ Katoliške Cerkve, ki bi pomagal pri tisku in razširjanju Svetega pisma v krajih, kjer so katoliki v manjšini ter med ubogimi.

Vzdušje

Kardinal Oscar Rodriguez Maradiaga iz Tegucigalpe (Guatemala) pravi, da je od same vzpostavitve sinod, ta morda najbolj umirjena, znamenje nove edinosti, ki je v Cerkvi nastopila po desetletjih razdorov. Gotovo je k temu pripomogla tudi osrednja misel sinode; izbral jo je papež Benedikt XVI.:»Božja beseda v življenju in misijonu (poslanstvu) Cerkve«.