Fotografija je ilustrativna. Foto: Unsplash

Ko sem bil star komaj devet ali deset let, nam je eden od prijateljev na računalniku pokazal pornografske slike. Od takrat naprej sem iskal priložnost, da bi bil lahko sam na domačem računalniku. Čeprav se nisem zavedal, zakaj so pornografski filmi nekaj slabega, sem vedel, da ne bilo dobro, če bi me pri tem videla oče ali mama. Vedno sem se skril. Bilo me je sram.

Potem sem kot priden katoličan vedno šel k spovedi. A niti duhovniku pri spovedi si nisem upal povedati, kaj sem počel, kakšne grozote sem gledal, kakšne nenormalne stvari, ampak sem po navadi vsa ta dejanja skril pod stavek »nečistoval sem«. Ko sem enkrat po spovedi spet prižgal računalnik in padel v greh, pa se nikoli nisem ustavil le pri »enkrat«. Vedel sem, da bom moral spet k spovedi in da do takrat še lahko grešim, potem pa se bom že potrudil. To je bila hudičeva zanka, v katero me je vedno znova ujel.

Obup nad sabo in nad Bogom

Narava pornografije je takšna, da zahteva vedno več, vedno nekaj novega, nasilnejšega. Vse to mi je začelo uničevati življenje. Začel sem se izolirati, padal sem v depresijo, čutil sem se nevrednega. V končni fazi sem začel obupovati nad sabo in nad Bogom – dvomil sem, da lahko on sploh zmore narediti kaj dobrega iz mene. Jezen sem bil nanj, zakaj mi je dal strasti, če jih ne morem nadzorovati. Spraševal sem se, ali obstajam le zato, da grešim.

Pri trinajstih sem dobesedno jokal v postelji, ker nisem vedel, zakaj se tega ne morem osvoboditi, zakaj lahko le s tem normalno funkcioniram, zakaj brez tega zvečer ne morem zaspati … Nisem si upal družiti z dekleti, ker me je bilo sram tega, kar sem počel doma. Čutil sem, kot da nisem bil zmožen pristne ljubezni do sebe ali do drugih. Z nikomer pa se o tem nisem pogovarjal.

Leonardo David Gaser

Kako je premagal svojo obsedenost s pornografijo, si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Grehi sodobnosti.