Po podatkih prefekta Kongragacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja kardinala Franca Rodeta število muslimanov v Bosni narašča s tolikšno hitrostjo, da Sarajevo pravzaprav že lahko označimo za ‘muslimansko mesto’. Kardinal Rode je te podatke posredoval v pogovoru za Radio Vatikan po vrnitvi s svojega potovanja po Balkanu med 19. in 21. junijem letos.

Kot je povedal kardinal Rode, so bili katoličani med glavnimi žrtvami vojne. Številni so domovino zapustili in prebegnili na Hrvaško, pa tudi v oddaljene dežele, kot so Avstralija, Kanada in Nova Zelandija. Ogromno domov je bilo porušenih in požganih, številne družine so s pobegom reševale svoja življenja. Pobitih je bilo mnogo duhovnikov in redovnikov ter redovnic in uničenih veliko število cerkva in samostanov.

Številčno so izredno zredčili, je pojasnil kardinal Rode, ki je Sarajevo obiskal na povabilo tamkajšnjega kardinala Vinka Puljića. V Sarajevu, mestu s 600.000 prebivalci, živi le še okoli 17.000 katoličanov. V škofiji Banja Luka je bilo pred vojno 150.000 katoličanov, danes jih tam živi le še okoli 35.000.

Kljub temu, zatrjuje kardinal Rode, si katoličani želijo ostati v Bosni in biti dejavni verniki. Tamkajšnjim prebivalcem želijo biti na voljo predvsem na področju dobrodelnosti in sociale, saj so tovrstne storitve dostopne tako katoličanom kot tudi pravoslavnim in muslimanom. V Banja Luki škof Franjo Komarica načrtuje ustanovitev katoliške univerze, ki naj bi se odlikovala po medverskem dialogu.

Kardinal Rode pravi, da je Cerkev v Bosni, čeprav številčno okrnjena, izredno živa in polna upanja. Verniki so motivirani, duhovniških in duhovnih poklicev pa ne primanjkuje.

Res pa je, da je bilo v zadnjih letih zgrajenih več kot 100 mošej, dodaja kardinal Rode. Obstaja težnja, da bi področje Sarajeva povsem islamizirali, republika Srbska pa naj bi postala pravoslavni narod. V Srbiji vlada gradi pravoslavne cerkve, politični voditelji pa ne skrivajo svoje pripadnosti pravoslavju.

Vatikan je tako uradno izrazil upanje, da bi ‘v Bosni vladalo ozračje strpnosti in, če je le mogoče, spoštovanja, ter, do neke mere, pripravljenosti za sodelovanje’.