Anton Lavrič je bil sin očeta Jožeta in mame Marije (rojena Šega), ki se je rodil na novega leta dan leta 1932. V Misijonsko družbo je vstopil 2. oktobra 1962 v Beogradu, mašniško posvečenje pa je prejel 29. junija 1970 v Ljubljani iz rok nadškofa Jožefa Pogačnika. Zlato mašo je obhajal pred šestimi leti.

V svojem duhovniškem poklicu je bil na razpolago ljudem v Šentjakobu in Šmartnem ob Savi, v Beogradu, Ljubljani, na Mirenskem Gradu ter pri svetem Jožefu nad Celjem. Bil je kaplan, župnik, hišni predstojnik, ravnatelj bogoslovcev in novincev ter duhovni voditelj redovnih skupnosti. V zadnjem obdobju svojega življenja se je v Celju razdajal predvsem bolnikom, ki jih je spovedoval in jim dajal upanja.

Ob Lavričevi zlati maši je naš sodelavec Ivo Žajdela objavil nekatere njegove spomine na mladost in duhovniško pot.

---

Moji začetki: rojstvo, kraj, družina, mladost

Na svet mi je bilo dano priti v prvih urah novega leta 1932 v Loškem Potoku, tam med Dolenjsko, Notranjsko in Hrvaško. Naslednjega dne sem pri krstu postal še Božji otrok. Odraščal sem v verni kmečki družini z osmimi člani: oče in mati, dve teti, dve sestri in brat.

Molitev in nedeljska maša je bilo nekaj samo po sebi umevnega. Nepozabni so božični večeri, velikonočne procesije, romanja k Mariji vnebovzeti na Novi Štifti. Doma smo se učili, kaj smemo in česa ne, kaj je prav in kaj ni; na vasi pa otroških iger, njenih veščin in pravil.

Ob koncu vojne se je zgodila »osvoboditev«

Prišla so leta druge svetovne vojne. V župniji smo dobili novega kaplana, patra iz Nove Štifte. Otroci smo ga vzljubili. Skupina nas treh ministrantov se je rada vrtela v njegovi bližini. Tako se je v nas budila želja, da bi enkrat tudi mi postali mašniki. S tem namenom smo se skupaj s patrom sredi zime in vojne vihre podali na pot; bilo je v prvih dneh leta 1944. V Ljubljani so nas lazaristi sprejeli v Dijaški dom in nam omogočili šolanje na klasični gimnaziji.

Celoten članek je na voljo tukaj.

---

Gospod, nakloni pokojnemu Antonu Lavriču večni mir in pokoj!