Po avdienci s prefektom omenjenega dikasterija je Leon XIV. kardinala Marcella Semerara pooblastil za objavo odlokov glede dveh skorajšnjih blaženih in štirih novih Božjih služabnikov, poročajo vatikanski mediji.

Odloki priznavajo mučeništvo frančiškana p. Augusta Rafaela Ramíreza Monasteria in čudež na priprošnjo s. Marie Ignazie Isacchi, ustanoviteljice kongregacije uršulink Srca Jezusovega iz Asole: oba bosta razglašena za blažena.

Priznane pa so tudi junaške kreposti laiku Nerinu Cobianchiju ter redovnicam s. Crocifissi Militerni, s. Marii Giseldi Villela in s. Marii Tecli Antonii Relucenti, ki so s tem razglašeni za Božje služabnike.

Odloki priznavajo mučeništvo frančiškana p. Augusta Rafaela Ramíreza Monasteria in čudež na priprošnjo s. Marie Ignazie Isacchi, ustanoviteljice kongregacije uršulink Srca Jezusovega iz Asole.

Duhovnik in mučenec iz Gvatemale

Augusto Rafael Ramírez Monasterio se je rodil 5. novembra 1937 v številčni in globoko verni katoliški družini v gvatemalski prestolnici. Ko je v sebi zaznal klic v posvečeno življenje, je nastopil frančiškanski noviciat v Jumilli v Španiji, kjer je po končanem študiju filozofije in teologije 18. junija 1967 prejel duhovniško posvečenje.

Leta 1978 je postal gvardijan in župnik v župniji sv. Frančiška v mestu Antigua v Gvatemali, kjer se je posvečal pastoralnemu življenju župnije ter ubogim in ranljivim, medtem ko je v državi pustošila državljanska vojna.

2. junija 1983 so ga aretirali, mučili in nato izpustili, vendar so mu odredili poseben nadzor in mu večkrat grozili s smrtjo. Kljub temu je ostal zvest evangeljskim vrednotam in duhovniškemu poslanstvu, ki ga je zavezovalo k spovedni molčečnosti. Ker oblastem ni povedal stvari, ki jih je slišal pri spovedi, so nad njim izvajali hudo nasilje.

7. novembra 1983 so ga vojaki znova prijeli in ga mučili. Med prevozom v vozilu posebne policije na obrobje mesta je poskušal pobegniti, vendar so ga vojaki dohiteli in umorili. Vatikanski odlok potrjuje, da je bil umorjen iz sovraštva do vere.

Italijanska vrhovna predstojnica uršulink iz Somasce

FOTO: Vatican Media

Maria Ignazia Isacchi, rojena kot Angela Caterina ter z vzdevkom »Ancilla«, se je rodila 8. maja 1857 v Stezzanu v italijanski pokrajini Bergamo. Ko je izpolnila dvajset let, se je pridružila sestram uršulinkam iz Somasce.

Ko je bila izvoljena za vrhovno predstojnico reda, je materno hišo premestila v Asolo in tam red vodila do leta 1924, ko je bila zaradi zdravstvenih razlogov primorana odstopiti. Kljub temu je prejela naziv »dosmrtne častne vrhovne predstojnice«.

Umrla je 19. avgusta 1934 v mestu Seriate, za častitljivo Božjo služabnico je bila razglašena leta 2022.

Njeni priprošnji pripisujejo čudežno ozdravljenje iz leta 1950: s. Maria Assunta Zappella iz njene kongregacije je trpela zaradi hudih bolečin v trebuhu zaradi »vnetja prebavnega trakta, ki je bilo verjetno tuberkulozne narave«. Zadnji dan devetdnevnice k Marii Ignazii s prošnjo za ozdravljenje se je sestra nenadoma počutila bolje. Naslednji dan je rentgenska slika prsnega koša pokazala umik bolezni, zdravniki, ki so jo obravnavali, pa so opazili nepričakovano in nenadno izboljšanje, ki se je hitro nadaljevalo do popolnega ozdravljenja čez nekaj dni. Redovnica je umrla 7. septembra 2018 zaradi vzrokov, ki niso bili povezani z boleznijo iz leta 1950.

Novi italijanski in brazilski Božji služabniki

FOTO: forumlibertas.com

Božji služabnik Nerino Cobianchi se je rodil 25. junija 1945 v globoko verni kmečki družini v bližini Pavie. V zakonu z Graziello Vitulo sta se jima rodila dva otroka. Potem ko se je leta 1974 z družino preselil v Cilavegno, se je vključil v župnijsko skupnost, se posvetil mladim in bil med ustanovitelji skavtske skupine. Organiziral je molitvene skupine, kot prostovoljec pomagal po potresu v Irpiniji na jugu Italije leta 1980 in izvedel številne človekoljubne pobude, ki so se pozneje razširile tudi na afriške države na območju Sahel.

Oktobra 1996 so zdravniki pri njem odkrili raka trebušne slinavke, s človekoljubnimi dejavnostmi pa je nadaljeval vse do svoje smrti 3. januarja 1998. Njegovo življenje je zaznamovala nenehna človekoljubna dejavnost, ki je temeljila na trdni veri, hranil pa jo je z molitvijo, vsakdanjo sveto mašo, branjem Svetega pisma in rožnim vencem.

FOTO: Arcidiocesi di Reggio Calabri - Bova

Crocifissa Militerni, s krstnim imenom Teresa, se je rodila 24. decembra 1874 v Cetraru v italijanski pokrajini Kalabriji v premožni družini. Že od malih nog je rada veliko molila in se posvečala mladim.

Marca 1894 je zasebno izrekla zaobljubo čistosti, nato pa se leta 1903 pridružila kongregaciji svetega Janeza Krstnika. Posvečala se je skrbi za revne mlade in pomagala pri ustanovitvi vrtca za revne otroke, negovala je bolnike, pomagala revnim, ostarelim in umirajočim. Tudi trpljenje zaradi bolezni ob koncu življenja je sprejemala mirno in vdano. Umrla je 25. marca 1925.

FOTO: Canção Nova

Maria Giselda Villela, rojena 12. januarja 1909 v kraju Maria da Fé v Braziliji, je bila vse življenje zaznamovana z boleznijo. Že pri 14 letih je premagala raka, čeprav so ji zdravniki dali malo upanja. Postala je prednica karmela sv. Terezije v Campinasu. Zaradi njene odprtosti, gostoljubnosti in prijaznosti so jo imenovali Mãezinha (»mamica«) in za mnoge je postala duhovna opora. Čeprav je živela v klavzuri, se je znala odpreti svetu in je sprejemala vse, ki so potrkali na vrata karmela v iskanju tolažbe ali nasveta.

V času drugega vatikanskega koncila je prirejala molitvena bdenja, odprta tudi za laike, in si prizadevala za udejanjanje koncilskih določb, s posodobitvijo redovnih pravil. Umrla je 20. januarja 1988, v veliki veri in zaupanju v Božjo previdnost.

FOTO: ilrestodelcarlino.it

Maria Tecla Antonia Relucenti se je rodila v italijanskem mestu Ascoli Piceno 23. septembra 1704 v premožni in zelo verni družini. Bila je soustanoviteljica kongregacije pobožnih sester delavk Brezmadežnega spočetja in 8. decembra 1744 je bila imenovana za dosmrtno predstojnico reda.

Svoje življenje je posvetila izobraževanju in vzgoji, sodelovala je tudi pri pripravi redovnih pravil. Umrla je 11. julija 1769, ljudje pa so se je še dolgo spominjali po njeni neomajni veri in čutu ljubezni do bližnjega.