Na Kongresnem trgu v Ljubljani je bilo v četrtek, 13. julija, slovesno odkritje spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam.

Ob začetku slovesnosti je državna delegacija k spomeniku položila venec. Predsednika Boruta Pahorja so pri tem spremljali predsednik državnega zbora Milan Brglez, premier Miro Cerar in predsednik državnega sveta Mitja Bervar ter tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske Andrej Osterman in namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar.

Kulturni program je pospremila slovenska himna v izvedbi Policijskega orkestra in Orkestra Slovenske vojske, Slovenski oktet pa je izvedel pesmi Ko mene več ne bo in domoljubno Slovenec sem.



Zbrane je nagovoril predsednik republike Borut Pahor, ki je dejal, da se jer slovenski narod z ustanovitvijo lastne države vzpostavil kot nacija, z odkritjem osrednjega državnega spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam pa se vzpostavlja kot zrela nacija. Menil je, da bo ta nagovarjal k miru in spravi, znotraj naroda in z drugimi.

Po Pahorjevih besedah novi spomenik na Kongresnem trgu v središču prestolnice vabi vse Slovenke in Slovence k pomiritvi in spravi: »Spomenik vabi k razmišljanju. Nihče ni dolžan, da vabilo sprejme. Vsak naj ravna po svoji vesti in svobodno.« Izpostavil je, da je postavljen v spomin na vse padle žrtve vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov.

Državnemu delu prireditve je sledila molitev za žrtve, ki jo je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Molitev je bila namenjena za vse žrtve prve svetovne vojne, borcev za severno mejo in koroških borcev, bork in borcev uporniškega TIGR-a, padlih bork in borcev narodnoosvobodilnega boja, žrtev revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja, žrtev zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter žrtev vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991. V molitvi je nadškof izrazil prošnjo Bogu, da bi slovenskemu narodu naklonil spravo in mir in da se takšno nasilje ne bo nikoli več ponovilo.



Nadškof je po prireditvi dejal, da postavitev tega spomenika vidi »kot simbolni korak k spravi in sožitju. Ob tem je treba narediti odločilne premike vsaj še na treh področjih. Prvič, na pravnem področju, da se uredi, da niso vsi sodelavci z okupatorjem, narodni izdajalci in podobno. Drugič, da se zgodovina napiše kot znanost in ne kot obramba določene ideologije. Tretjič, da se nadaljuje z izkopi in pokopi žrtev iz različnih morišč, kar že poteka in bo še nekaj časa potrebno, da se vsa ta morišča izpraznijo ter žrtve dobijo dostojno mesto, vsak v svojem grobu, kakor se spodobi za človeka in kakor oznanjamo, da je ena osnovnih človekovih pravic. V okviru teh korakov je pomembno tudi to simbolno odkritje spomenika tu v Ljubljani.«

Besedilo molitve, ki jo izrekel ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore:

Vsemogočni večni Bog,
stojimo na kraju, ki ga hočemo doživljati kot spomin in opomin
na divjanje nasilja skozi čase naše zgodovine.
To nasilje je ljudem jemalo življenja.
Umirali so na bojiščih in po moriščih,
po gozdovih in po taboriščih,
po kraških breznih in po strelskih jarkih.
Ti, naš Bog, si gospodar živih in mrtvih;
z besedo kesanja Te prosimo odpuščanja za vse smrti,
ki so jih drug drugemu povzročili ljudje.
Ker si do vseh usmiljen, te ponižno prosimo,
naj vsi, za katere ti izrekamo svoje molitve,
zaradi tvoje dobrote dosežejo odpuščanje svojih grehov,
se srečni veselijo nad teboj in te hvalijo brez konca.
Slovenskemu narodu pa nakloni spravo in mir,
da se takšno nasilje ne bo nikoli več ponovilo.
Po Kristusu, Gospodu našem.



Izjava Toneta Kuntnerja: "Bojim se, da ta spomenik sprave kljub vsej politični dobronamernosti in Župančičevim verzom nima večje teže od svoje fizične, betonske, dokler javna mesta v tej domovini še zmeraj 'krasijo' nekateri sporni spomeniki, ki razdvajajo. Ti sodijo v muzej ali v kakšen Park spominov. Želel bi si, da bi ta globoko zabetonirani simbol slovenske razdeljenosti in usodne povezanosti le sprožil omenjeni spravni proces in prinesel prepotrebno pomiritev med rojaki."

Foto: Ivo Žajdela