Prvo berilo: Bog daje mir svojim izvoljenim, Iz 66,10-14; Ps 66; 

drugo berilo: Kristus je zaznamoval Pavla, Gal 6,14-18

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1–6)

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: 'Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.' In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: 'Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?' 'Ker nas nihče ni najel,' so mu dejali. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite tudi vi v vinograd!'

Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: 'Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.' Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.' Odgovóril je enemu izmed njih: 'Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?' Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

Video razlaga za otroke

Pripravil jo je duhovnik Simon Potnik.

V nebesih brez plačilne liste

Piše: Jure Sojč

Današnji evangelij nas nekoliko razjezi. Delavci, ki so garali dvanajst ur na soncu, prejmejo enako plačilo kakor tisti, ki so delali samo eno uro. Če bi tako ravnal današnji delodajalec, bi se verjetno že naslednje jutro srečal s sindikatom. Toda Jezus ne pripoveduje prilike o plačni politiki. Govori o nebeškem kraljestvu, kjer si človek odrešenja ne prisluži, ampak ga prejme.

Gospodar zgodaj zjutraj najame delavce in se z njimi dogovori za en denar – pošteno dnevno plačilo. Nato gre na trg še ob devetih, opoldne, ob treh in celo ob petih popoldne. Tam najde ljudi, ki ves dan čakajo. Nihče jih ni najel. Morda niso bili dovolj močni, dovolj mladi ali dovolj zdravi. Morda jih je življenje že odrinilo na rob. Gospodar jih ne vpraša, zakaj so toliko časa stali. Reče jim samo: »Pojdite tudi vi v moj vinograd.« Zvečer vsak prejme en denar. Prvi niso oškodovani; dobijo natanko toliko, kolikor jim je bilo obljubljeno. Njihova težava ni gospodarjeva krivičnost, ampak njegova dobrota do drugih. Ne jezijo se, ker bi dobili premalo, temveč ker so zadnji dobili prav toliko. Gospodar jih zato vpraša: »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?«

Svetnik ne izgubi ničesar, če se grešnik spreobrne v zadnji uri. Nasprotno: če resnično ljubi Boga, se bo z njim veselil rešenega človeka.

Vsi smo delavci zadnje ure

To vprašanje je namenjeno tudi nam. Ali se znam veseliti, ko je Bog do drugega velikodušen? Ali pa skrivaj mislim, da imam zaradi svojih molitev, maš in dobrih del pri njem več pravic? Tudi vera se lahko spremeni v trgovino: jaz bom dober, Bog pa mi bo zato nekaj dolgoval. Toda Bog ni naš dolžnik. Nebesa niso plača za dobro opravljeno delo, ampak dar ljubezni. To ne pomeni, da je vseeno, kako živimo. Kdor pride v vinograd zjutraj, ima ves dan čast delati z Gospodom. Vera ni dvanajsturno garanje na soncu, medtem ko se grešniki zabavajo na trgu. Biti z Bogom je že plačilo. Svetnik ne izgubi ničesar, če se grešnik spreobrne v zadnji uri. Nasprotno: če resnično ljubi Boga, se bo z njim veselil rešenega človeka.

Prilika nas postavlja pred neprijetno resnico: pred Bogom smo vsi delavci zadnje ure. Nihče od nas ni ljubil tako popolno, da bi si zaslužil večnost. Vsi živimo od milosti. Bog ni ne-
pravičen; vsakemu daje, kar mu je obljubil. Toda njegova dobrota gre dlje od gole pravičnosti: daje tudi tistemu, ki si ni mogel zaslužiti dovolj. Zato bodo zadnji prvi in prvi zadnji. V nebesa ne bomo vstopili s plačilno listo svojih zaslug, ampak s praznimi rokami, pripravljenimi sprejeti dar. Največja ovira ni, da smo prišli prepozno. Največja ovira je, da mislimo, da smo prišli dovolj zgodaj, da nam Bog nekaj dolguje.