11. decembra 1941 so v samostan na Palah, kjer so sestre živele, vdrli četniki in jih v hudi zimi odgnali v Goražde. Tam so, da bi ohranile čistost, raje druga za drugo skozi okno skočile v smrt. Samostan so izropali, nato zažgali. Ko so jih četniki do kraja umorili, so njihova trupla vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«.

FOTO: Jože Potrpin

Še posebej se pri nas spominjamo s. Krizine Bojanc, doma iz Zbur pri Šmarjeti, in s. Antonije Fabjan, ki se je rodila in otroštvo preživela v Malem Lipju pri Žužemberku.

FOTO: Jože Potrpin

Jezus, reši nas

V počastitev 140-letnice rojstva (14. maja 1885) s. Krizine so v soboto, 14. decembra, v njeni rojstni župniji, župnijski cerkvi sv. Marjete (Škofija Novo mesto) slovesno razglasili in vstopili v t. i. Leto blaženih Drinskih mučenk, za njegovo vodilo pa izbrali besede: Jezus, reši nas.

FOTO: Jože Potrpin

Pri slovesni maši, pred njo je bilo osebno češčenje redovnic, duhovnikov in romarjev, ki jo je ob somaševanju župnika Alfonsa Žiberta in več drugih duhovnikov vodil upokojeni novomeški škof Andrej Glavan, so razvili zastavo leta ter v zasebno in javno češčenje in dušno korist vernikov trajno izpostavili relikvije tretjega reda na primernem mestu, nad podobo bl. Drinskih mučenk v svetišču.

Somaševanje je vodil upokojeni novomeški škof Andrej Glavan. FOTO: Jože Potrpin

Od požganega samostana je namreč ostal samo ciborij, vse drugo je zgorelo. Za relikvijo služi blagoslovljena tkanina, s katero je bil ovit. Relikvijo so prinesle hrvaške redovnice Hčere Božje ljubezni na čelu z namestnico provincialne predstojnice s. Bernardo Horvat in vicepostulatorko s. Ozano Krajačić ter v družbi številnih hrvaških romarjev iz župnije bl. Jule (Staro Petrovo Selo) in drugih krajev.

K podobi svetnic so položili še tri kamenčke iz reke Drine kot znamenje treh besed, ki so jih mučenke vzklikale v zadnji uri (Jezus, reši nas), in vseh župnij, ki so povezane z Drinskimi mučenkam, ter popotno palico kot znamenje že prehojenih poti in izročanja naših življenj v Božje roke. Slovesnost je vrh tega povzdignilo navdušeno petje hrvaških romarjev in domačega cerkvenega zbora, vrsta liturgičnih sodelavcev in podelitev darov.

FOTO: Jože Potrpin

V moči Evharistije

Vicepostulatorka s. Ozana je pred samo izročitvijo relikvije v nagovoru izpostavila predvsem dvoje: da smo kot sestre mučenke vsi poklicani k svetosti. Če pa želimo to doseči, se moramo hraniti z Evharistijo. »Nekoč je s. Krizina jokala. Vprašali so jo, zakaj joče, ali ji je težko delati. 'Ne, ampak, ker ne morem vsak dan k maši in prejeti obhajilo,' je odgovorila. To so blažene solze s. Krizine. To pomeni goreti za Kristusa, hrepeneti po evharističnem Jezusu, vse do solza.« Sedaj bo šmarješke farane, sicer častilce s. Krizine in s. Bojane na to spominjala in k temu vabila relikvija, kos izpostavljene tkanine s ciborija.

Čisti Kristusov kruh

Tudi škof Glavan je ob sklepu celodnevnega češčenja in vstopa v Leto blaženih Drinskih mučenk spomnil na to, kar je sestra že razložila glede relikvije, ciborija, ki je ostal na pogorišču.

FOTO: Jože Potrpin

»V njem se jasno vidi pet odtisov izgorelih hostij. Tako simbolično, pet mučenk, pet odtisov. Kot znamenje, kot pečat, da so Drinske mučenke skupaj z evharističnim Jezusom žrtvovale svoje življenje v moči evharistije. V Zakramentu ljubezni (posinodalni spodbudi) papež Benedikt XVI. spomni na mučeništvo škofa v Smirni, sv. Polikarpa, učenca apostola Janeza. Papež sam pravi, da je dramatični dogodek mučeništva opisan kot bogoslužje, kot liturgija. Še več, mučenec sam postane Evharistija. Potem pa nadaljuje, da sv. Ignacij Antiohijski svoje mučeništvo opisuje, da je postal Božje žito za čisti Kristusov kruh. Ignacij pravi, da se kristjan, ki v mučeništvu daruje svoje življenje, poveže z daritvijo Jezusa Kristusa in z njo, z njim postane Evharistija. Mučenci nikoli ne umirajo za neko idejo, pa če je še tako vzvišena. Oni umirajo za osebo, umirajo skupaj s Kristusom, ki je zanje prvi umrl. Moč za to daritev samega sebe pa črpajo iz Evharistije in tako sami postanejo v nekem smislu Evharistija. Blažene Drinske mučenke so v moči evharističnega kruha tudi same postale razlomljen kruh za življenje sveta. Postale so to, s čimer so se hranile …«

FOTO: Jože Potrpin

Duhovni kapital vseh

Po sklepnih besedah namestnice provincialne predstojnice s. Bernarde ob koncu slavja pa je življenje in smrt teh petih sester duhovni kapital njihove Družbe, a tudi rojstnega kraja, župnije in škofije vsake blažene. Življenje blaženih sester je konkretna življenjska eksegeza. Kot je poudarila, »načela, ki ga nam je zapustila naša ustanoviteljica mati Franciska Lechner. Delati dobro, deliti radost, osrečevati in voditi v nebo. Blažene Drinske mučenke so delale dobro vedno in vsakemu, ne glede na vero in narodnost. V težkih, nevarnih vojnih okoliščinah se niso umaknile, ampak so podarjale veselje in upanje njim, ki so prihajali v njihov samostan. Njihova sreča je bila v osrečevanju drugih, v lajšanju življenjskih težav bližnjih. S svojo molitvijo in požrtvovalnostjo, svojim vzornim življenjem so mnoge vodile in privedle v nebesa.«

FOTO: Jože Potrpin

Življenja teh naših sester pa so bila preprosta, v zatajevanju, tiha in skrita, običajna. »Toda one so v tej običajnosti dozorevale za najpomembnejši trenutek njihovega Celo lastno življenje. Danes, ko se vrednote zvestobe, požrtvovalnosti, velikodušnosti ne cenijo, je prav zato zgled zvestobe, požrtvovalnosti, velikodušnosti naših blaženih pričevalno in potrditev, da se je mogoče zoperstaviti hedonistični kulturi smrti in se boriti za evangeljsko civilizacijo ljubezni.«

FOTO: Jože Potrpin

Vse je povabila, naj bo to leto priložnost, da še bolje spoznamo njihovo svetost, posnemamo njihove kreposti in se jim še bolj zatekamo v priprošnji, doživimo njihovo bližino in pomoč. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih.