6

Spoštovani predstavniki organiziranega skupnega življenja Slovencev v Argentini, spoštovani murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf, dragi gospod delegat slovenske dušnopastirske pisarne prelat dr. Jure Rode, spoštovana veleposlanica Republike Slovenije v Argentini, ga. Jadranka Šturm Kocjan, spoštovani gospod predsednik društva Zedinjena Slovenija, g. Jure Komar, spoštovani predsednik Našega doma v San Justu, g. Marjan Grilj, drage Slovenke in Slovenci, dragi rojaki in prijatelji.

Ob praznovanju 61. Slovenskega dne v Argentini in 60. obletnice Našega doma v San Justu, bi Vam rad najprej izrazil iskrene čestitke za visok jubilej v imenu članov skupine, ki smo se pred nekaj dnevi iz Slovenije podali na pot v Argentino, da se srečamo z vami, da spletemo vezi povezovanja in utrdimo zavest, da smo s svojimi različnimi talenti, življenjskimi izkušnjami in okoliščinami del ene Slovenije v svetu, da smo, ne glede na kraj, kjer živimo in delujemo, člani enega naroda, ki hodi skupaj skozi zgodovino. Bog poplačaj za vaše dosedanje delo, za trajno zvestobo krščanski veri in slovenstvu, Bog vas živi in še naprej blagoslavlja vse vaše napore in načrte!



V objemu dveh svetov. Izbrali ste zelo pomenljivo geslo, ki nosi različne poudarke. Geslo lahko najprej razumemo neposredno geografsko, kulturno, celo gospodarsko ali politično, v smislu, da sta Slovenija in Argentina ta dva svetova, ki dajeta obstojni okvir našemu življenju in delovanju. Lahko pa gremo korak globlje in v geslu odkrijemo ontološko in zgodovinsko razsežnost dveh svetov, tistega pred in onega za nami. Smo dediči sveta, ki ostaja za nami in smo lahko snovalci sveta, ki prihaja. Naš zdaj je v objemu sveta preteklosti in sveta prihodnosti. Ne nazadnje pa kristjani v bivanju zaznavamo še teološko in eshatološko dimenzijo, saj na resničnost gledamo kot na stičišče svetov tostranstva in presežnega, živih in vseh, ki so že v večnosti, časovno pa zremo na vse od konca nazaj, iz perspektive dejstva, da smo že odrešeni in da v zgodovini hodimo tej gotovosti naproti.

Ker sem pred tremi leti, v podobni vlogi, tu med vami, že spregovoril o pomembnosti vloge potomcev politične emigracije za celotno slovensko stvarnost, se danes ne bi ponavljal. Dovolite, da svoje razmišljanje usmerim predvsem v globlji smisel našega obstoja in delovanja, na osnovne nauke, ki smo jih prejeli od svojih prednikov. Geslo V objemu dveh svetov zato razumem kot trditev, ki se navezuje na temelje naše resničnosti, kot odgovor na vprašanje, od kod smo in kam gremo. Pri tem ni vprašanje, koliko nas je, temveč, kakšni smo. Mislim, da bomo prav tu našli ključne odgovore za prihodnost slovenske skupnosti v Argentini in tudi moč za preporod slovenskega naroda in države ter za razcvet argentinskega ljudstva in države Argentine.

Objem je nekaj lepega, konstitutivnega, formativnega, utemeljevalnega. Svobodno dan in sprejet objem je izraz ljubezni. Ljubezen je potrditev in to, da smo dragoceni v očeh drugega je temelj, na katerem lahko gradimo zdrave osebnosti in tudi skupnosti, ki vedo, kaj je smisel njihovega obstoja in delovanja.

Objem dveh svetov, ki jih nisi izbral in ne veš, zakaj sta ti usojena, lahko povzroči razdvojenost, napetost, stisko, beg in odklon, prostovoljen in premišljeno sprejet objem vsega, kar si, pa močno osmisli življenje in pomnoži duhovno bogastvo.
Zakaj vztrajati v slovenstvu, zakaj ljubiti Slovenijo, čeprav te od nje ločujejo tisoči kilometrov, drugačna resničnost, morda nerazumevanje in celo nezanimanje rojakov v matici? Zakaj ljubiti Argentino in jo vzeti za svojo, z vsemi njenimi protislovji ter njenimi vrlinami?



Preprosto zato, ker sta nam bili podarjeni in je na nas le to, da ju sprejmemo. Ker je vse, kar smo in kar imamo v življenju, dar. Dar je osnovni pogoj za človeško eksistenco. Vse, od narave, vzgoje, kulture do same sposobnosti, da lahko kaj storimo, je dar.

Utrditi moramo zavest, da nas je že ob rojstvu objela določena družina, z njo specifična zgodovinska usoda v okviru določenega naroda, z določenimi kulturnimi in duhovnimi darovi. Prav tako nam je objem Argentine v času težkih preizkušenj naših prednikov omogočil ohranitev in razcvet najboljšega, kar smo prinesli s seboj. S svojim prihodom smo Slovenci zagotovo obogatili Argentino, obenem pa je Argentina duhovno in kulturno obogatila tudi nas. Če smo se česa naučili iz usode naših prednikov, smo se prav te dragocene perspektive življenja kot daru. Ta pogled bistveno spremeni naš odnos do bivanja. To je najmočnejša izkušnja, ki jo moramo predajati naprej, kot pričevanje za boljše, bolj polno življenje.
Zato ni večje nevarnosti za prihodnost slovenske skupnosti, kot je pretrganje z zavestjo prejetega daru in z izkušnjo hvaležnega sprejemanja in nesebičnega darovanja naprej. To je temelj, na katerem slonijo ostali stebri, kot so zvestoba veri in slovenstvu, pričevanje o resnici, ohranjanje slovenskega jezika, spoštljivega spomina na mrtve, dejavno vključevanje v družbeno, kulturno in politično življenje Slovenije in Argentine, predajanje vrednot prihodnjim rodovom. Resnični sovražnik vsega tega ni integracija v argentinsko družbeno življenje ali postopno oddaljevanje od utripa slovenske javnosti, temveč kultura samozadostnega »self-made« človeka, individualističnega narcisa, potrošnika materialnih in duševnih dobrin, človeka, ki je pozabil, da mu je bilo kaj dano, človeka, ki ne razume več, da je osnovna drža pred življenjem hvaležnost. Edino izkušnja daru nam omogoča, da cenimo, kar smo prejeli in da to želimo posredovati naprej z nesebično, velikodušno radodarnostjo in zastonjskostjo.

Znani argentinski mislec Jaim Etcheverry je v eni od svojih kolumen uporabil misel francoskega fenomenološkega filozofa Mauricea Merleauja Pontyja, ki pravi, da »mladi ne morejo postati kar čez noč ustvarjalci in inovatorji. Še prej morajo biti dediči.« Kolikokrat sem to, še vedno aktualno resnico v mladih letih slišal iz ust pisatelja in akademika Zorka Simčiča in filozofa dr. Milana Komarja! »Samo kdor je dedič, more biti pionir,« je misel velikega sodobnega judovskega misleca, Abrahama Joshua Heschla, iz katerega sta izhajala oba.

Zavedati se moramo, da smo dediči. Da je vse, kar imamo in kar je kaj vredno v tem življenju, dar, ki smo ga prejeli od nekoga drugega, z malo ali z veliko začetnico. Kot potomci beguncev, ki so morali zapustiti vse materialno za seboj, celo drage domače in sorodnike v primežu bratomornega revolucionarnega medvojnega in povojnega divjanja, kot člani emigracije, kateri še danes neka manjšina v domovini želi vzeti dobro ime, kot člani skupnosti, ki je v nekem smislu »izgubila domovino, a ohranila vero« (Patriam amiserunt – Fidem servaverunt), smo otroci žrtve, ki očiščuje in osvobaja. To je nauk, ki postavlja čas pred prostor. Biti pred imeti. In tega nauka resnično ne smemo nikoli pozabiti.

Kaj je jedro naše skupne izkušnje?

· Da je življenje potovanje v času, ne posedanje in ne posedovanje. Da je čas nad prostorom.

Kot pravi judovski mislec A. J. Heschel: »Tehnična civilizacija pomeni, da si človek podreja prostor. To je zmaga, ki jo pogosto dosegamo na način, da žrtvujemo bistveno sestavino eksistence, namreč čas. V tehnični civilizaciji trošimo čas, da bi si pridobili prostor. (…) Moč, ki jo dosegamo v sferi prostora, se na meji s časom nenadoma konča. Čas pa je osrčje eksistence.«

· Da trpljenje očiščuje in v luči vere omogoči, da pridejo na dan tiste vrednote, ki so trajne in najbolj pomembne za življenje na svetu in v večnosti.
· Da trpljenje v isti luči tudi krepi na poti odrešenja najprej nas same, a kristjani vemo, da kot udje enega mističnega Kristusovega telesa s svojim trpljenjem in odpovedjo lahko pomagamo do preobrazbe in spreobrnjenja tudi tistim, ki te duhovne stvarnosti ne cenijo ali ne poznajo. Gre za nalogo zadoščevanja, ki jo nalaga slovenskemu kristjanu, kjerkoli živi, breme nepriznanih in neskesanih zločinov in krivic, ki bremenijo naš narod.
· Da človek potrebuje resnico, ne samo v neki teoretični obliki, temveč izpovedno, iz ust učiteljev in pričevalcev.

· Da z ohranjanjem svojega družinskega in skupnostnega spomina, svoje zgodovine, svojega jezika in kulture ter z odkrivanjem svoje vloge na tem svetu resnično postajamo to, kar smo.

· Da smo poklicani razvijati talente, ne samo tiste, ki nam bodo pomenili materialno preživetje, zaslužek in blagostanje, temveč predvsem tiste, s katerimi lahko delamo dobro drugim in s katerimi predajamo naprej, kar nam je najbolj dragoceno.

· Da človek ni poklican biti le posameznik, temveč oseba. Oseba pa je, ob utemeljenosti v svojem, poklicana stopiti v odnos do bližnjega, postati del skupnosti, deliti življenje z drugimi. Tako gremo skozi življenje budni, z odprtimi očmi in ne kot speči ljudje. Znan je namreč Heraklitov rek, ki pravi, da »vsi ljudje, ki spijo, živijo v svojem svetu, vsi budni pa živimo v skupnem svetu.« Izkušnja skupne narodove usode, begunskega taborišča, skupnostnega življenja nas je v tem smislu nekoč že pretresla in prebudila, zato ne bi smeli dopustiti, da bi spet zaspali.

· Da ti medčloveški odnosi niso samo horizontalni, med sočasniki, sovrstniki v istem časovnem obdobju, temveč tudi vertikalni, iz preteklosti v prihodnost.

· Da spoštujemo tradicijo preprosto zato, ker – kot pravi G.K. Chesterton – »le preko nje lahko upoštevamo in spoštljivo vključujemo prednamce v našo sedanjost«.

· Da moramo v sedanjosti biti pripravljeni na žrtve in odpovedi v dobro prihodnjih generacij in tako vzpostavljati solidarnost med rodovi.

· Da je potrebno skrbeti za prihodnje rodove, jih vzgajati, prav tako, kakor je nekdo skrbel za nas in za rodove pred nami. Da se samo z zastonjskim dajanjem lahko zoperstavljamo kulturi transakcije – jaz ti nekaj dam, da mi ti nekaj daš – in prehajamo v resnični svet zrelih, velikodušnih odnosov.

· Da smo členi nepretrgane verige generacij ljudi skozi čas, člani argentinskega ljudstva, veje v drevesu slovenskega naroda, v širšem duhovnem smislu pa udje enega mističnega Kristusovega telesa, velike Božje družine. Da je pripadnost tem različnim skupnostnim izkušnjam velik dar in resnično največji blagoslov.

· Da nam je bilo življenje podarjeno in z njim vse, kar imamo, in da smo srečni samo takrat, ko predajamo naprej, kar nam je najbolj dragoceno. Sveto pismo pravi: »Zastonj ste prejemali, zastonj dajajte.«

V starših, učiteljicah, duhovnikih, profesorjih, v nešteto javnih delavcih slovenske skupnosti imamo zglede nesebičnega dajanja. Zagotovo se je v tem hipu v mislih pojavila podoba vsaj enega od teh izjemnih junakov dajanja, ki so oblikovali naše življenje. Po njihovem zgledu, zaradi nas in naših otrok, za prihodnost našega naroda, slovenske in argentinske države, tudi vesoljne Cerkve, dajajmo še naprej tudi mi. Zavestno in svobodno se še naprej vključujmo v verigo darovalcev, ki se vije skozi zgodovino. To v resnici pomeni biti polno v objemu dveh svetov, ki postajata eno, ker sta usmerjena v isto večnost. Tu se skriva ena izmed tistih najglobljih resnic in modrosti, o kateri nam predniki niso samo pridigali, temveč smo jo izkusili v praksi, ob svetlobi zgledov. Slovenska skupnost v Argentini je zgled kulture samodarovanja. To je bistvo tako imenovanega argentinskega čudeža. Zaradi svetlejše prihodnosti Slovenije in Argentine mora ta zgled še naprej sijati s prenovljeno močjo. Poklicani smo postati potoki darovanja, kanali povezovanja.

V 24. poglavju Sirahove knjige beremo o modrosti:

Jaz pa sem kakor prekop, ki pelje iz reke,
kakor vodovod, ki je napeljan na vrt.
Rekel sem si: »Svoj vrt bom namakal,
svojo gredico zalil.«
In glej, moj prekop je postal reka
in moja reka je postala morje.
Še se bom trudil, da bo vzgoja sijala kakor zarja,
tja v daljne kraje jo bom dal svetiti.
Še bom točil nauk kakor prerokovanje
in ga zapustil poznejšim rodovom.
Glejte, da se nisem trudil le zase,
marveč za vse, ki ga iščejo.«

Dragi prijatelji, kakršna bo vzgoja, takšna bo skupnost. Kakršni bodo starši, takšni bodo otroci. Kakršna bo šola, takšna bo prihodnost slovenske skupnosti, kakršni bodo novi rodovi Slovencev, takšna bo Slovenija.
Kot je povedal Alberto Berro, učenec filozofa dr. Milana Komarja, ko se je pri pogrebni maši od njega poslavljal pred desetimi leti: »Prav to, kar piše v Sirahovi knjigi, se je zgodilo z nami. Kot prekopi smo se približali Komarjevi reki in naš prekop je postal reka, in naša reka je postala morje. (...) Našel sem reko. In preko nje izkusil Bogastvo in Lepoto, ki prihaja od onstran, in prepravila me je povodenj Bogastva in Lepote neskončnega morja. Od takrat, tudi če obrodim še kako skromen sad, mi to uspeva le zaradi tega prejetega obilja. In tudi zaradi tega dobro vem, da je vse, kar imam, dar.«

Mislim, da je slovenska skupnost, bolj kot čudež samoohranitve, poklicana biti pričevalka vrednot, ki jih je prejela v dar. Poklicana je gledati na zgodovino s konca nazaj, iz odrešenja nazaj na našo stvarnost, iz perspektive Božjega načrta za svet. Veliko je gospodarskih, kulturnih, celo političnih uspehov, na katere je skupnost lahko upravičeno ponosna, vendar je prav ta izkušnja skupnostnega življenja, v posvečevanju časa, v spoštovanju prednikov, v sprejemanju daru in predajanju naprej, nepogrešljiva svetilka v prihodnost slovenske in argentinske družbe.

Zaradi nas samih, za dobrobit celotnega slovenskega narodnega telesa, argentinske družbe in vsega človeštva smo poklicani obnoviti zavezo s svojimi duhovnimi koreninami.

· Ohranimo luč krščanske vere.

· Ohranimo ključ slovenskega jezika, ki ni samo komunikacijsko sredstvo, temveč tudi posoda, v kateri se je skozi stoletja zgostilo gledanje na svet, filozofija, modrost slovenskega človeka.

· Verjemimo Slomšku, da sta tudi danes vera in jezik luč in ključ do zveličavne narodove omike.
· Ohrajajmo spomin, svojo zgodovino, ne samo kot precizno beleženje podatkov in poznavanje dogodkov, temveč zato, da bi bolje razumeli, kdo smo in od kod prihajamo, kaj in zakaj se z nami dogaja v sedanjosti. Ortega y Gasset je zapisal, da je »preteklost človeška narava, ki se vrača v galopu«. Novo se nikoli ne rodi iz nič, vse pa ima svoj vzrok v preteklosti. Koliko »preteklosti«, preoblečenih v novosti – od revolucij do nezadovoljstva, od življenjskih do filozofskih drž – se dan na dan na tak način vrača v sedanjost!

· Bodimo ponosni Slovenci in ohranimo bogastvo slovenske kulture, ki je temelj naše identitete in pogoj za rast in razcvet. Bodimo ponosni dediči, da bomo lahko pionirji.

· Bodimo konservativci in inovatorji obenem. Kot je napisal sv. Tomaž Akvinski: »V ljubljenem je potrebno ohranjati dobro, ki ga ima, in dodajati dobro, ki ga še nima.« Konservativnost in progresizem. Ohranjati, a ne vse, ampak to, kar je dobro. Napredovati in dodajati, vendar spet ne vse, temveč samo dobro, ki še manjka. To naj bo naše vodilo za spremembe v skupnosti in v vsem javnem življenju.

· Iz izkušnje staršev in starih staršev smo spoznali, da ni pravega daru brez trpljenja.

Pred desetimi leti sem v slovenščino prevedel in izdal knjigo, v kateri lahko najdemo naslednje verze argentinskega pesnika Francisca Luisa Bernardeza:

»Porque despues de todo he comprobado
que no se goza bien de lo gozado
sino despues de haberlo padecido.

Porque despues de todo he comprendido
que lo que el arbol tiene de florido
vive de lo que tiene sepultado.«

»Zato naposled morem potrditi,
da ni moč sreče prav se veseliti,
če nisi prej nje boli znal prestati.

Zato naposled dano mi je dognati,
da kar drevo ima cveteti
more le od pokopanega živeti.«

Nemški pesnik in filozof Nietzsche je zapisal: »Od vsega napisanega ljubim samo tisto, kar je nekdo zapisal z lastno krvjo. Piši s krvjo in ugotovil boš, da je kri duh.«

Dragi prijatelji, naša dediščina je bila napisana z žrtvami in življenjem, z znojem in krvjo. To je izkušnja, ki nas odpira tudi upanju neskončnosti, Božjega daru večnega življenja. Bodimo Njegovi zvesti pričevalci!

V perspektivi mogočne zgodovine izvoljenega, judovskega ljudstva, ki je nepretrgana zgodba zvestobe Bogu in narodu, je slovenska zgodovina majhna in skromna, skoraj 70 let slovenske skupnosti v Argentini, pa je kot kaplja v morju časa. A zvestoba prejetim vrednotam nas pravilno usmerja in zgledi prednikov nas spodbujajo k nesebičnem dajanju, k mirnemu in vztrajnemu izgorevanju za druge. Dobro vemo, da le darovanje rodi trajne sadove. Tako je to izrazil Dr. Marko Kremžar:

»Vse, kar imam, sem v dar prejel.
Kar bom imel, je to, kar dam.«

Slovenska skupnost ni toliko uspešna organizacija, kot je resnična duhovna zgradba. Kot taka črpa življenjsko silo iz vere, iz dobrote in velikodušnosti, iz čuta poslanstva svojih članov. Naj iz nje še naprej rastejo mladi z vero, upanjem in ljubeznijo, z zavzetostjo za resnico, z razumnostjo, pravičnostjo, srčnostjo in zmernostjo za smisla polno delo v objemu dveh svetov.

Hvala lepa!
Tone Rode