Za Južni Sudan bi lahko rekli, da je od sveta pozabljena država. Če ne bi bilo Toma Križnarja, večina Slovencev o tem delu Afrike ne bi vedela skoraj nič. Zaradi Križnarjevih poročil, knjig in dokumentarnih filmov pa vemo, da južnosudanski otroci pogosteje vidijo puško kot igračo.

Tudi Elias Taban se je zgodaj srečal z orožjem. Pri trinajstih letih so ga prislili, da se je pridružil osvobodilnemu gibanju in tako postal otrok vojak. Čeprav je vojaška izkušnja pri njem pustila posledice, je pozneje vstopil v prezbiterijansko cerkev, postal duhovnik in celo škof. Danes to svojo družbeno vlogo izkorišča tudi za (pre)pričevanje proti uporabi otrok v vojni in za večji nadzor nad prodajo orožja. V njegovi domovini namreč še vedno divjajo medplemenski spopadi, v katerih vsakodnevno izgubijo življenje številni civilisti.

Škof Taban o posledicah vojne za življenje otrok govori, svoje besede pa podpira z dejanji. Mednje gotovo lahko štejemo odločitev, da z ženo (prezbiterijska veroizpoved ne zapoveduje celibata) posvojita štiri otroke, ki so bili prej vojne sirote. Poleg osnovne pastoralne dejavnosti vodi tudi sirotišnico, zdravstveni in kmetijski program in organizacijo, ki si prizadeva za čisto vodo v Sudanu.