»Križ, ki je bil spredaj v vitrini zakristijske omare, je po naključju padel. Rekel sem si, da ga bom namestil nazaj. Splezal sem gor in zagledal neko špranjo zadaj omare. Bilo je nenavadno. Hotel sem jo popraviti in ugotovil, da se zadnja stena premika levo in desno. Premaknil sem jo in zagledal štirikrat večji križ od tistega, ki je bil spredaj,« pripoveduje Bajc.

Križ, kakršnega še ni videl

Križ je bil prekrit s prahom, v njem pa so bili pod steklom skrbno shranjeni delci kosti in koščki tkanin različnih svetnikov. Ob vsaki relikviji je bilo ročno zapisano ime svetnika oz. oznaka, na kaj se relikvija nanaša. »Malo sem bil šokiran, ker nisem pričakoval, da je še kaj zadaj. Tako lepega in posebnega križa dejansko nisem videl nikjer. Izdelan je tako, da so relikvije pod steklom zaščitene s pečatom, ki je v tistem času zagotavljal njihovo avtentičnost,« pravi župnik.

Ob križu je našel še tri zapečatene škatle z večjimi relikvijami. »Pogledam navzdol in odkrijem še tri škatle večjih relikvij, zapečatenih in z napisi, vendar brez dokumenta o avtentičnosti. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj je križ tam in kako je sploh končal v tej omari.«

Odgovor je visel na steni …

… le nekaj metrov stran. »Med urejanjem zakristije smo premikali tudi slike na steni. Tam je visel dokument, certifikat o daru Jeronima Fonde, vendar nismo vedeli, na kaj se ta dar nanaša. Nekaj dni po odkritju križa smo dokument primerjali z najdbo in ugotovili, da se nanaša prav nanj. Na dokumentu je namreč poimensko, v latinščini, navedenih vseh 140 relikvij, poleg tega pa je zapisan tudi datum 1740, ko je Jeronim Fonda ta križ podaril svoji rojstni župniji v Piranu.«

Jeronim Fonda je bil domačin iz Pirana, rojen leta 1686, ki je pozneje postal najprej škof v Ninu, od leta 1738 do svoje smrti leta 1754 pa škof v Trogirju. »Še bolj zanimivo je, da je bil sodobnik Giuseppeja Tartinija (1692–1770). Mislim, da je bil približno šest let starejši, zato sta se kot otroka verjetno poznala.« 

Oba sta svojo izobraževalno pot nadaljevala v Padovi, ki je bila tedaj običajna izbira za izobražene Pirančane. Fonda je tam doktoriral iz prava, Tartini pa je prav tako začel študij prava, preden se je povsem posvetil glasbi. 

Ko so se koščki sestavljanke povezali

Zgodba je dobila še eno nepričakovano razsežnost. Bajc je namreč že pred približno 15 leti na podstrešju zakristije, kjer se nahaja baročna knjižnjica, odkril poškodovan portret Fonde. »Bila je naključna najdba. Takrat sem ga dal restavrirati in razstaviti v muzeju kot pomembnega Pirančana. Potem pa se naenkrat odkrijeta še dokument in križ. Zdaj so križ, dokument in njegov portret skupaj razstavljeni v župnijskem muzeju. Tako je zgodba zaključena.«

Skrit pred Napoleonovimi vojaki?

Zakaj je bil križ skrit za dvojno steno omare, ostaja domneva, vendar nam zgodovinske okoliščine ponujajo naslednjo razlago: »Ugotavljali smo, da so okoli leta 1800 prišli Napoleonovi vojaki v Slovenijo, ki so marsikaj uničevali. Predvidevamo, da so domačini takrat križ skrili skupaj z relikvijami, da jih ne bi uničili. Očitno se je potem nanj pozabilo in je ostal skrit vse do letošnje pomladi, ko sem ga po naključju odkril.«

»Nobenemu ni prišlo na misel, da je zgoraj dvojna stena«

Najbolj presenetljivo je, da je bila omara v preteklosti že temeljito pregledana. »Pred približno 20 leti smo jo skupaj s sestrami dominikankami popolnoma izpraznili, pregledali predale, preložili mašno perilo in jo očistili. Nobenemu ni prišlo na misel, da je zgoraj dvojna stena in da se za njo skriva še kaj.«

Fondi se na portretu smeji

Ali bi lahko podobna odkritja čakale še kje v cerkvi? »Verjetno je še kaj. Naša cerkev je velika in marsikaj skriva. Že nekoč so imeli posebne prostore za shranjevanje dragocenosti v času nevarnosti, kot npr. med drugo svetovno vojno. Takšne stvari verjetno še marsikje čakajo, da bodo prišle na dan.«

Ob tem v šali doda še misel, ki ga spremlja ob razstavljeni najdbi: »Ko po tolikih stoletjih prineseš nekaj na svetlobo, se mi zdi, da se Fondi na svojem portretu kar malo smeji.«

1/11