Papež Frančišek je med včerajšnjo opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška spregovoril o evangeliju nedelje Božjega usmiljenja (Jn 20, 19-31): o dveh Jezusovih prikazanjih apostolom v dvorani zadnje večerje. Med prvim prikazanjem je bil Tomaž odsoten in ni verjel pričevanju svojih prijateljev. Osem dni kasneje se je Gospod vrnil in se soočil s Tomaževim dvomom, da je ta s pomočjo znamenj Njegovega trpljenja lahko izkusil polnost velikonočne vere.

Tomaž je človek, ki ni takoj zadovoljen, ki išče naprej in si prizadeva za osebno izkustvo. Po začetnih težavah tudi sam prične verovati. Jezus pojasni: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (v. 29). V stiku z odrešujočimi ranami vstalega Kristusa Tomaž pokaže svoje lastne rane, svojo lastno ponižnost. V znamenju žebljev najde odločilni dokaz, da je ljubljen, sprejet in razumljen. Pred Odrešenikom stoji poln usmiljenja in nežnosti.

Tomaž se je smel »dotakniti« velikonočne skrivnosti, ki bogata z usmiljenjem v polnosti razodeva odrešujočo Božjo ljubezen. Na drugo velikonočno nedeljo smo tudi verniki povabljeni, da v ranah Vstalega opazujemo Božje usmiljenje, ki »premaga vse človeške omejitve ter razsvetljuje temo zla in greha«.

Papež je v nagovoru spomnil tudi na izredno sveto leto usmiljenja, ki ga je uradno naznanil minulo soboto.

Vir: Kathpress
Foto: splet