In kdo bi jih lahko krivil? Cena za izražanje svojega mnenja bi lahko bila slaba ocena od „prebujenega“ profesorja na univerzi, kjer prevladuje levičarska ideologija. Manjše možnosti za sprejem na fakulteto ali zaposlitev zaradi politike vključevanja raznolikosti in enakosti (DEI), ki dajejo prednost rasni identiteti pred akademskimi zaslugami in praktičnimi veščinami. Ali pa preprosto zaradi bolečega občutka, da te vrstniki ne sprejemajo.

V takšnem vzdušju je Charlie Kirk storil nekaj neverjetno pogumnega.

Govoril je.

In ne samo tistim, ki so se strinjali z njim. Pozdravil je razpravo z najbolj radikalnimi nasprotniki svojih krščanskih in konservativnih pogledov.

Ubil ga je strel, medtem ko je govoril pod transparentom, ki je vabil vse prisotne, naj stopijo k mikrofonu in »dokazujejo, da se moti«. Pravkar je odgovoril na vprašanje o transseksualcih in orožju, ko mu je smrtna krogla prebila vrat.

Vzemite si trenutek, odložite revijo in poiščite na spletu videoposnetke Charlieja Kirka v akciji. Mnogi od njih so postali viralni na družbenih omrežjih. Ne glede na to, na kateri strani ste, vas bo zabavalo.

Videli ga boste, kako se zavzema za pravice nerojenih otrok, ko izziva zagovornike splava na zahtevo, naj opredelijo, kdaj plod postane človek. Morda ga boste slišali, kako svetuje geju, konservativnemu študentu, naj se ne pusti opredeliti samo po tem, kar se dogaja v njegovi spalnici. V času, ko so se mnogi obotavljali, da bi se oglasili, je Charlie Kirk zastavljal pronicljiva vprašanja in zmagoval s preprosto, staromodno znanostjo in zdravim razumom.

Njegova organizacija Turning Point USA je ponovno naredila konservativnost kul. Ustvarila je družbeni prostor, kjer so se mladi moški in ženske desnice lahko družili in organizirali. In glasovali. Če ste pozorno spremljali to gibanje, vas ne bi smelo presenetiti, da je kampanja Donalda Trumpa za leto 2024 osvojila veliko večji delež volivcev med 18 in 29 letom, kot je bilo pričakovano.

Ta verni človek ni bil pridigar, ki bi mlade poučeval o njihovih grehih. Besede Charlieja Kirka so bile močnejše, ker ni le govoril, ampak je svoje prepričanje tudi živel kot poročen, cerkveno aktiven oče dveh majhnih otrok.

Njegov primer je imel še večji odmev, ker ni deloval, kot da bi to počel zaradi denarja ali politične moči. Brez dvoma je dobro zaslužil kot vodja neprofitne organizacije in znan obraz v konservativnih medijih. A če se je govorilo, da bo Charlie Kirk kandidiral za predstavnika v predstavniškem domu ali senatu ali celo postal predsednik, tega ni povedal sam Charlie Kirk. Kljub temu je bil v državi, v kateri je toliko politikov v sedemdesetih in osemdesetih letih, ta 31-letnik vzhajajoča zvezda.

Tega ne pišem le kot dolgoletna novinarka, ampak tudi kot mati enega od mladih, ki so se izgubili. Bala sem se za mlade, ki so bili zaprti in utišani ravno takrat, ko bi morali končati izobraževanje in se podati na poklicno pot. Če si vzamete čas za pogovor z njimi, boste morda slišali, da so se odpovedali stvarem, kot so poroka, otroci in lastno stanovanje. Stvarem, ki so bile za mojo generacijo samoumevne.

Charlie Kirk mi je dal upanje, da se bo ta izgubljena generacija lahko uprla tistim, ki zahtevajo stvari, kot so neurejene migracije in moški v ženskih športih. Morda bi lahko odkrili svojo moč, da si pričnejo prizadevati za varne ulice in gospodarsko politiko, ki daje mladim delavcem možnost napredovanja.

A to ni tako enostavno. Le redki imajo Charliejev dar za mirno, razumno razpravo. Konservativci lahko pričakujejo, da bodo njihova sporočila ignorirana s strani pristranskih "mainstream" medijev. Nekateri med nami živimo v državah, kjer je že samo želja po osebni varnosti in blaginji demonizirana kot »skrajno desničarska«. Za izražanje svojega mnenja je treba plačati višjo ceno, saj vlade cenzurirajo govor, ki si upa postaviti vero in domoljubje pred nasprotno politično agendo.

Charlie Kirk je plačal najvišjo ceno.

Njegova smrt je najnovejša žalostna novica v Združenih državah: katoliški osnovnošolci, ustreljeni med mašo, ukrajinski begunec, umorjen s strani norega kriminalca v javnem prevozu, in celo možnost, da bo radikalni levičar postal župan New Yorka, saj nekateri volivci nasedajo na prazne obljube o poceni stanovanjih, ukinitvi financiranja policije in vladnih trgovin z živili.

Verniki ne bodo organizirali uličnih nemirov. Storili bodo tisto, kar vedno: molili in prosili Gospoda za vodstvo. Nekaj upanja daje število mladih, ki se vračajo v katoliško cerkev in druge krščanske skupnosti. Toda ali bodo imeli pogum, da bodo svojo vero širili v javnem prostoru, kot je to storil Charlie Kirk?

Resnično smo dosegli prelomnico.

Medtem ko žalujemo za izgubo obetavnega mladega voditelja, lahko kristjani pogledajo primer drugega moškega, ki se ni bal javno spregovoriti. Njegove besede nas še vedno nagovarjajo, stoletja po njegovi smrti na križu. Čas je, da naredimo več kot le poslušamo in molimo. Bolj kot kdaj koli prej je čas, da naredimo nekaj pogumnega. Govorimo o tem. Ali ne bi Jezus ravnal tako? Pojdite naprej, stopite k mikrofonu in dokažite, da se motim.

Američanka slovenskega rodu Terry Anzur je nekdanja televizijska novinarka in profesorica novinarstva v Združenih državah Amerike. Je dolgoletna zagovornica pravice do svobodnega izražanja in neodvisnega novinarstva.