Gledališko sezono 2019/2020 so v SNG Drama Ljubljani poimenovali Ljubezen, odprli pa so jo s premiero biblične zgodbe Saloma po drami Oscarja Wilda. Da ga je pred mnogimi leti ob branju drame Wilde »razjezil s svojo divjo umetniško svobodo, ko je tako izmaličil svetopisemsko pripoved, da je iz nje izginila izvirna evangeljska poanta,« je v gledališkem listu zapisal br. Miran Špelič in dodal, da se avtor pred 130 leti ni poglabljal v zapletena rodbinska razmerja Herodovcev, »nasprotno pa je dobro poznal Sveto pismo, saj je celotna drama prepletena z bibličnimi reminiscencami; tudi nekatere podrobnosti iz evangelijev mu niso tuje.« In da ima Wildova drama kljub vsej dekadentnosti tudi krščanski substrat, ta pa je v »premagovanju ujetosti v usodo«.

Salomo, ki v drami v krutosti prekaša svojo mater Herodiado, ko zahteva od Heroda »glavo Johanaana na srebrnem pladnju«, odlično odigra Polona Juh; tragedije, postavljene v sodobni čas, ne preživi niti Herod (Gregor Bakovič) – njegov strah in prizor bega s prizorišča sta podoba smrti, smrti od sebičnosti. »Preživi pravzaprav samo Johanaan, čeprav so mu odsekali glavo,« je zapisal p. Špelič. »ostane junak, neosvojljiv in neosvojen. Svetnik. Svoboden v svoji pokončnosti in premočrtnem služenju Jahveju in njegovi postavi, ki je postava ljubezni, ter hoji pred bratrancem Ješuom, Sinom človekovim in Sinom Božjim, in za njim. Preživi zaradi Ljubezni.« Johanaana na odru ljubljanske Drame vrhunsko odigra igralec in ravnatelj te hiše Igor Samobor.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Kako to, da ste izbrali biblično zgodbo za uvod v sezono, ki bo imela za vezno nit ljubezen?

Saloma, čeprav biblična zgodba, govori o svetu, v katerem živimo. Govori o pomanjkanju ljubezni. Danes smo prežeti s strahom in sovraštvom, zapiramo se vase, gradimo zidove in žičnate ograje, izgubili smo sočutje, empatija je le še stara beseda. Kaj se je zgodilo z ljubeznijo? To so bile nekatere misli, ki so nas navedle, da smo sezono imenovali Ljubezen. Z naslovom letošnje »gledališke zbirke« ne napovedujemo uprizarjanje romantičnih ljubezenskih zgodb, ampak bo vsaka predstava govorila o nas danes, ko sta ljubezen in empatija omejena le na intimo. Ljubezen bi lahko bila, ali pa bi morala biti, gorivo, da bi se svet vrtel drugače. Jezus je, denimo, s svojimi nauki vnesel v svet drugačne odnose; take, ki bi temeljili na veri, ljubezni in odpuščanju. Za njim je ostala Cerkev, veliko sledilcev, vendar zelo malo njegovega pravega izročila. Z neskončnimi možnostmi spletnega povezovanja je danes intima in z njo ljubezen postala tržna vrednota. Skratka, veliko razlogov je, da smo sezono poimenovali Ljubezen.
/.../

Je to tudi poslanstvo Drame kot nacionalnega gledališča?

Težko je v nekaj stavkih opredeliti poslanstvo nacionalnega gledališča. V nobenem primeru pa Drama ne sme biti zaprta ustanova, ne sme biti samo kraj za obisk od pol osme do desete zvečer, kolikor recimo traja predstava, rezervirana za »elite«. Predstave so po pomembnosti seveda na prvem mestu, vse drugo pa je program, ki to prioriteto podpira. Občinstvo je treba pridobiti in pripraviti na izkušnjo gledališča. Počnemo tudi tisto, kar bi moralo početi šolstvo, ki je okoli leta 2000 umetniške vsebine izločilo iz celote vzgojnega procesa in jih prestavilo v izbirni program. Rezultati takega odnosa, ko umetnost in kultura nista nujno potrebno znanje človeka, tega osiromašenega občutja sveta, se po 20 letih razločno vidijo: priseganje na hitro dosegljive dobrine, življenje s čim manj razmišljanja... V kulturo je treba vlagati, ker nas samo kultura določa. Kot narod, če hočete. Saj, no, vsaj upam, nas ne določajo trgovski centri. Kot teater smo povezovalna ustanova, imamo številne programe, ki jih vpenjamo v čim večje zanimanje za predstave. S koncerti, debatami, delavnicami, pedagoškimi programi … želimo ustvarjati kulturno središče, naše poslanstvo je ustvarjati kakovostno kulturno krajino.




Kakšen čas pa je danes za gledališče?

Čas izzivov (nasmeh). Sodobni čas z vedno novimi tehnologijami prinaša površnost, brezobzirnost, otopelost, dnevno rutino. Vendar pa opažam preobrat: vedno večjo željo po ritualu, po skupnem doživetju. Naše dvorane so povečini polne, kar pomeni, da je želja po tem, da na odru vidijo in slišijo živega človeka, velika. Tega stika ni mogoče nadomestiti z nobeno tehnologijo. Ne morejo nas več zadovoljiti nekajminutni dražljaji na ekranu, reklamni panoji, nakupovalni centri in gotovo prihaja čas, ko si bomo želeli vzeti več čas zase in tudi za druge.

Lani smo vas po skoraj petih letih spet videli na odru. Si sami izbirate vloge?

Nikoli si še nisem sam izbral vloge. Zasedba je stvar koncepta predstave in koncept pripravi režiser. Kar se mene tiče lahko povem, da je zelo težko je usklajevati trojno službo, ravnatelj je namreč pri nas hkrati tudi umetniški vodja in to delo zahteva celega človeka. Ko je lani nenadoma umrl Jernej Šugman, se je odprlo veliko vprašanj, kako naj predstave, v katerih je imel pomembne vloge, živijo naprej, pa tudi, kako lahko gledališče deluje nemoteno naprej, ko ga je prizadela takšna nesreča. Tudi to je razlog, da se zdaj pogosteje pojavljam na odru.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Foto: Peter Uhan