K Janezu Krstniku so se zgrinjali ljudje in on jih je s svojo prodorno besedo vodil k prepoznavanju lastne zgrešenosti. Kritičen glas je potreben, saj slepota je del grešne dinamike. Janezov krst je bil ravno v tem: priznavanje grešnosti v odločnosti: hočem spremeniti svoje življenje; voda odplakne slábo proč in narejen je prostor za novo.

V prostor grešnikov

Janez je ljudem poleg kritične besede govoril tudi o prihajajočem Mesiju. Slednji je nekega dne prišel prav v ta kraj. Kraj, kamor so se zgrinjali grešniki in kjer je bil prostor »koncentrata« človeške grešnosti – tam hoče biti Jezus. On, ki bo krščeval s Svetim Duhom, je stopil v vrsto grešnikov, da bo deležen Janezovega krsta. Ne čudi nas, da je Janez protestiral in se obotavljal. Ni mu šlo v račun, ni šlo v njegove predstave. Jezus vztraja, naj vendar izpolnita vso pravičnost. Katero? Gotovo ne tisto pred postavo, saj v postavi pač ni bilo Janezovega krsta (njegovo delovanje ni bilo vezano na institucionalni vidik verovanja, pač pa na karizmatični). Gre za pravičnost, ki je vezana na odrešenje. In ta je: Jezus stopi v prostor grešnikov, da tja prinese odrešenje. Pomeni, da jim dokončno zagotovi Očetov ljubeči pogled – odrešujočo resnico o dobrem Bogu Očetu.

Avtor razlage evangelija je p. Milan Bizant. FOTO: Tatjana Splichal

Prostor sprejetosti

Zgodilo se je pred leti v jezuitski skupnosti. Na božični obed je bil povabljen študent, ki za praznike ni mogel iti domov. Člani skupnosti smo bili že vsi zbrani, oblečeni, kot se spodobi za takšno priložnost. Prišel je, a oblečen v vsakdanjo trenirko. Čutila se je zadrega; tudi študent je to čutil. Potem pa brž reče predstojnik: »Samo trenutek, takoj bom nazaj.« Čez nekaj minut se je vrnil – oblečen v trenirko. Pustimo sedaj vprašanje bontonske vzgoje, ki je je bil morda študent potreben. V tistem trenutku je bolj potreboval prostor sprejetosti, domačnosti, ljubečnosti. S to gesto predstojnika in skupnosti jo je nekaj prav gotovo prejel.

Z zakramentom krsta smo deležni Kristusa, smo v njem. V krstu se Bog zaveže, da bo s svojo ljubeznijo in veseljem spremljal krščenca. In to brezpogojno. Ne v smislu: »Če boš v redu, te bom vesel in te ljubil, sicer pa ne.« Pač pa je Božja zastonjska ljubezen zagotovljena brezpogojno. V Odrešeniku se Bog napoti kot pastir, da najde izgubljeno ovco.

S krstom smo v moči Svetega po Kristusu deležni Očetovega pogleda brezpogojne ljubezni in veselja. To je krščanstvo, ko nismo krščeni le na zunaj, pač pa v srcu iz te krstne milosti živimo.

Ali ne bi bilo dobro vsako leto praznovati obletnice krsta? Začenši, ko so otroci majhni. Na primer: povabilo na skupni obed z botri (v trenirki ali v lepi obleki).