V Rimu so včeraj predstavili novo knjigo papeža Frančiška, ki vsebuje misli svetega očeta iz pogovora z italijanskim časnikarjem Andreo Torniellijem, osrednja tema knjige pa je Božje usmiljenje. Knjiga z naslovom »Božje ime je Usmiljenje« je istočasno izšla v več jezikih v 86 državah po svetu, slovenska različica pod okriljem založbe Družina, kjer je bila prav tako predstavljena včeraj. Papež Frančišek v knjigi pojasnjuje, zakaj je zanj usmiljenje v srdišču vsega krščanstva. V preprostem in neposrednem jeziku niza svoje misli in obsoja samopravičnost, korupcijo, prevzetnost in navidezno svetohlinstvo.



Poleg tega Frančišek nudi vpogled v njegovo obdobje, ko je kot duhovnik deloval v rodni Argentini. Pripoveduje o duhovnikih, ki so ga oblikovali, in o preprostih ljudeh, ki so ga navdihnili s svojo močno vero.

Med predstavitvijo v Rimu je poleg vatikanskega državnega tajnika kardinala Pietra Parolina spregovoril tudi italijanski igralec, komik in dobitnik filmskega oskarja, Roberto Benigni. V svojem humornem nagovoru je igralec izkazal svoje navdušenje nad svetim očetom in njegovim sporočilom svetu.

Benigni, ki je po vsem svetu zaslovel leta 1997 s filmom z naslovom »Življenje je lepo«, je dejal, da je zanj veselje ena najpomembnejših lastnosti krščanske vere. Ta se je namreč začela z veselim človekom.

Kardinal Parolin je povedal, da papež v knjigi ne navaja nikakršnih nenavadnih anekdot ali konkretnih stališč o reformi Cerkve in svetovni politiki. Jasno pa pove, da bi moralo biti usmiljenje do bližnjega temeljno vodilo tako posameznika kot odnosov med državami.

Na predstavitev knjige je bil povabljen tudi kitajski zapornik Zhang Agostino Jianqing. Nekdanji budist, ki v Italiji služi večletno zaporno kazen, lani pa je v zaporu prejel zakrament svetega krsta, je pričeval o svojem spreobrnjenju v krščanstvo. Zanj je bil odločilnega pomena krščanski nauk o odpuščanju in usmiljenju, je pojasnil 30-letni Jianqing. V knjigi Frančišek med drugim pove, da do zapornikov čuti prav posebno vez. Vsak človek, tudi papež, je grešnik in odvisen od Božjega usmiljenja. Med svojimi potovanji Frančišek pogosto obiskuje zapornike in jih spodbuja, naj ne izgubijo vere v Božjo ljubezen.

Pogovor, objavljen v knjigi, je bil posnet julija 2015 v Domu sv. Marte, kjer papež tudi stanuje. Takrat se je ravno vrnil s svojega potovanja po Latinski Ameriki. Časnikar Tornielli je k svetemu očetu prišel opremljen s tremi diktafoni.

Osnovna tema pogovora je bilo usmiljenje v luči svetega leta usmiljenja, ki se je pričelo pet mesecev kasneje. Molitve, refleksije o prejšnjem pontifikatu in podoba Cerkve kot poljske bolnišnice so bili vzroki, da je razglasil leto usmiljenja, je poudaril papež. Napočil je »pravi trenutek«, kajti svet je doživljal dvojno dramo: občutek za greh se je izgubil in človeštvo je ranjeno, pestijo in hromijo pa ga še številne »družbene bolezni«: revščina, izločanje, trgovina z ljudmi, brezbrižnost.

Osrednja točka je papeževa refleksija na temo »sramote«: če nas je sram, je to milost, kajti to šele grešniku v zavest prikliče greh. Ob tem papež poudarja potrebo po tem, da bližnjemu prisluhnemo, potrebo po »apostolatu ušes«. Kajti ljudje danes najbolj potrebujejo, da jim nekdo nakloni čas in jim resnično prisluhne.Frančišek še poudari, da vsak, ki se spove, sme prejeti blagoslov, četudi ne more prejeti zakramenta sv. spovedi in odveze.

»Bodite ljubeznivi do teh ljudi«, papež spodbuja duhovnike, »in jih ne odslovite«, kajti »ljudje trpijo«. Odgovornosti spovednikov ravno zaradi tega ne smemo podcenjevati. Tu papež pove zgodbo o svoji nečakinji, civilno poročeni z zelo vernim možem, ki pa ni dosegel ničnosti svojega prvega zakona. Pri spovedi ni prosil za odvezo, temveč za blagoslov.

K spovedi ne gremo zato, »da bi nas sodili«, ampak zato, da bi doživeli nekaj večjega od obsojanja, namreč Božje usmiljenje. Zato spoved po Frančiškovih besedah »ni perilo, kjer greh po pranju kot madež preprosto odstranimo«, pa tudi ne mučilnica, v kateri se nekateri spovedniki radi prepustijo »malce bolestni radovednosti«.

Da bi bili lahko deležni Božjega usmiljenja, je nujno potrebno, da sami sebe prepoznamo kot grešnike, poudarja papež. Kajti »srce v koščkih« je za Boga največji dar – če prepoznamo svoj greh, sami vidimo krivdo, je to že sam po sebi velik korak v pravi smeri. Usmiljenje je neskončno, je prepričan Frančišek, dosti večje od vsakega greha.

Papež sam sebe označuje kot »človeka, ki potrebuje Božjo milost«. Ljudem, ki gredo k spovedi, svetuje, naj ne bodo »vzvišeni, ampak naj svoje grehe presojajo iskreno«, spovednikom pa svetuje, naj na grehe »gledajo kar se da nežno in naj predvsem ne pozabijo svojih lastnih«. Tudi če Cerkev greh obsoja, ima vedno odprte roke za grešnika, poudarja papež v pogovoru s Torniellijem. V razmerju »70 krat 7«, torej vedno, moramo odpuščati, meni papež. Noben greh, ne glede na to, kako velik je, ni neodpustljiv. Cerkev ni na svetu zato, da bi »sodila, ampak da bi omogočila srečanje z nežno ljubeznijo in Božjim usmiljenjem«.

Naloga Cerkve je »ljudi, ki so tega potrebni, potegniti iz njihove stiske«, vendar je to potrebno storiti ob spoštovanju njihovega dostojanstva. Poslušanje, razumevanje, odpuščanje in ljubezen so pri tem ključne besede. Iz Buenos Airesa se Frančišek spominja ženske, ki je morala prodajati svoje telo, da je lahko vzdrževala svoje otroke. Zato se mu je iskreno zahvalila, da jo je vedno ogovarjal z »gospo«.

Tudi na vprašanje o odnosu do istospolno usmerjenih Frančišek odgovarja enako kot ob povratku iz Ria de Janeira leta 2013: »Če je oseba istospolno usmerjena, pa išče Gospoda in pri tem kaže dobro voljo – kdo sem jaz, da bi jo sodil?«

Ljudje z ranjeno dušo potrebujejo odprta vrata, ne pa obsojanja, ne potrebujejo zaprtih vrat ali izločanja. Kristjani ne bi smeli nikoli ugašati iskre, ki jo v srcih grešnikov vžiga Sveti Duh.

Papež ob tem omenja stroge zakone, ki ljudem pred nosom zapirajo vrata, prav tako pa tudi duhovnikom, ki se preveč oklepajo verskega nauka, ter navaja primer ženske, ki naj bi plačala 500.000 ameriških dolarjev za proces ugotavljanja ničnosti zakona, ter zavrnjen cerkveni pogreb otroka, ki še ni bil krščen.

Izčrpen odgovor Frančišek ponuja tudi na vprašanje o korupciji. To je »napreden sistematični greh, ki se je razvil v pravo življenjsko umetnost«. Pokvarjeni ljudje grešijo brez obžalovanja, oznanjajo svoje krščanstvo in v dvojnem življenju korakajo od enega škandala do drugega. Prepričani so, da jim ni potrebno prositi odpuščanja. S svojim »angelskim obrazom« zatajujejo davke, izkoriščajo delavce na črno in nato trosijo svoje »modrosti« - morda celo med nedeljsko mašo. »Grešniki so torej povabljeni k obhajanju svetega leta, pokvarjenci pa ne«, meni papež Frančišek.

Vir: Kathpress
Foto: Družina / Facebook