Znanstveniki so pokazali, da Brans-Dickejeva teorija težnosti, pogosto uporabljen matematični pristop, v povezavi z velikim pokom ni vedno veljavna, so sporočili iz Vatikana. Tamkajšnji raziskovalci verjamejo, da obstaja alternativni način za razumevanje, kako se je težnost obnašala v najzgodnejših trenutkih vesolja.

Kot predvidevajo, se je vesolje na začetku razširilo iz točke visoke gostote – t.i. »veliki pok«. Za ta pojav danes raziskovalci domnevajo, da so bili zakoni težnosti dosti bolj zapleteni, kot so opisani v splošni teoriji relativnosti Alberta Einsteina (1879-1955) iz leta 1915.

»Kvantna težnost« bi združila Einsteinovo teorijo težnosti, ki opisuje obnašanje snovi na splošno (zvezdne kopice), s kvantno mehaniko, ki jo opisuje v majhnih enotah (atomi).

Brans-Dickejeva teorija je poskus približevanja iskani »kvantni teoriji težnosti«. Ta »kvantna težnost« bi združila Einsteinovo teorijo težnosti, ki opisuje obnašanje snovi na splošno (kot so zvezdne kopice), s kvantno mehaniko, ki jo opisuje v majhnih enotah (kot atomi). Ustrezne matematične enačbe se prilagodijo z Brans-Dickejevo teorijo.

Po mnenju vatikanskih raziskovalcev pa ta prilagoditev ni vedno mogoča, kot v prispevku v strokovni reviji Physical Review D, objavljenem 15. aprila, pojasnjujeta jezuit Gabriele Gionti in duhovnik Matteo Galaverni (škofija Reggio Emilia-Guastalla) iz Vatikanskega observatorija. Enačbe na koncu namreč niso nujno matematično enakovredne. Namesto tega po mnenju znanstvenikov obstaja alternativni način pretvorbe enačb. Po tem bi izračuni pripeljali do drugačnega, doslej neupoštevanega okvirja, v katerem gre sila težnosti v neskončnost, hitrost svetlobe pa proti nič. Ta zasnova je primerljiva z nečim, kar imenujemo »Karolska težnost«. (Povezava do znanstvenega članka: https://journals.aps.org/prd/abstract/10.1103/PhysRevD.105.084008)

Nova obzorja

Ta novi pogled bi lahko spremenil celotno razumevanje zgodnjega vesolja, je v izjavi za javnost zapisala vatikanska zvezdarna. Te ugotovitve torej nudijo nov pogled na predhodne teorije o začetni hitri širitvi vesolja, predvsem tiste ruskega znanstvenika Alekseja Starobinskega. Poleg tega lahko spodbudijo iskanje splošnejše kvantne teorije težnosti.

Vatikanska zvezdarna ima tudi svoj visoko specializiran 1,8-metrski teleskop.

Papeška zvezdarna: v Vatikanu in ZDA

Observatorij oz. zvezdarna »Specola Vaticana« je edina raziskovalna ustanova v Vatikanu. Sedež je v nekdanji papeški poletni rezidenci Castel Gandolfo v Albanskem gričevju južno od Rima. Raziskovalno dejavnost od leta 1981 izvajajo na Arizonski univerzi (University of Arizona) v Tucsonu v Združenih državah Amerike. Vatikanska zvezdarna od leta 1993 upravlja svoj observatorij na Mount Graham blizu Safforda v Arizoni, kjer imajo tudi visoko specializiran 1,8-metrski teleskop.

Kot ustanova je vatikanska zvezdarna tudi eden najstarejših raziskovalnih krajev na področju astronomije: njena zgodovina se je začela leta 1578 z izgradnjo Stolpa vetrov v Vatikanu.