Antonio Salvador DeIacovo, vdovec in oče štirih otrok iz Argentine, je nedavno prejel duhovniško posvečenje, potem ko je trideset let preživel v zakonski zvezi.

»Bog te bo nežno vodil, te med mnogimi možnostmi v življenju vabil, da mu slediš,« ugotavlja novo posvečeni duhovnik. »Bog si za vsakogar izmed nas želi, da bi bil svetnik, in to prav na tistem mestu, kjer trenutno smo.«

Potem ko je očetu DeIacovu leta 2007 umrla žena, se je dve leti kasneje odločil, da bo sledil poklicu, ki ga je privlačil že kot mladeniča. Nadškof Andres Stanovnik, ki je vodil njegovo duhovniško posvečenje, je v nagovoru obujal spomine na obdobje, ko sta bila z očetom DeIacovom kolega semeniščnika med leti 1968 in 1972. Kot je dejal nadškof, je oče DeIacovo v Jezusovem klicu našel odgovor na svojo globoko željo, da sledi Gospodu in mu je zvest. Pri tem sta se srečali dve želji, je prepričan nadškof Stanovnik, Jezusova, saj je bil on tisti, ki je klical, in želja očeta DeIacova, ki mu je odgovoril.

Po nadškofovem mnenju nismo nemirni le ljudje, pač pa je za človeka nemirno tudi Božje srce. Pričakuje nas, išče nas, pokliče nas, četudi je že pozno, saj se vedno najdejo posamezniki, ki jih še nihče ni nikamor povabil. Nadškof Stanovnik je še dejal, da so zdaj roke in življenje novega duhovnika 'na voljo Jezusovim rokam', da odpuščajo, tolažijo in krepijo vernike.

Cerkveni nauk dopušča, da vdovci, katerih otroci so preskrbljeni, smejo prejeti duhovniško posvečenje.