Z voditeljico Heleno Rozman so kramljale o knjigi Naučimo se sprejeti sami sebe.

Samopodoba, opazke, kritike, sprejemanje in zavrnitve … Izzivi, ovire ali bolečine, s katerimi se sooča marsikatera ženska (in moški). Vse to so bila sidra pogovora, sedme izvedbe Ponedeljka zate, med omenjenimi damami v dvorani Katoliškega inštituta. Objavljamo krajši povzetek.

Gostje večera. FOTO: Siniša Kanižaj

Andreja

Andreja Gerl je v preteklosti kot medicinska sestra delala na urgenci, danes pa v patronažni službi: »Ni mi težko sprejeti, da nečesa ne znam. Pacienti cenijo, če to priznam. Težje je pri bližnjih. Zakaj ne morem sprejeti, da nekdo nečesa ne dela s takim navdušenjem kot jaz? Sprejemanje je proces. Včasih ti gre bolje, drugič si bolj ranljiv.« Tej misli pomenljivo dodaja: »Blagoslov je, da mi Bog v življenje pošilja ljudi, ob katerih se učim sprejemati sebe.«

Medicinska sestra Andreja Gerl. FOTO: Siniša Kanižaj

Eden od njih je nedvomno mož Jan, ki je poskrbel za veliko Andrejino življenjsko spoznanje, kar zadeva samopodobo in »zunanjo« potrditev, ko ji je dejal: »Andreja, a ti ni moja pozornost, da sem tako zadovoljen s tabo, dovolj?« Tedaj je doživela miselni zasuk: »Seveda! Doma imam človeka, ki se je odločil zame, za vedno, jaz pa še vedno hlepim po pozornosti zunanjega sveta, družbenih medijev?«

Andreja Gerl na desni in Metka Macura na levi. FOTO: Siniša Kanižaj

Kot patronažna medicinska sestra vstopa v domove ljudi in njena dejanja lahko predstavljajo svojevrsten in dragocen dar za tiste, ki jih pestijo bolečine, ali one, ki se že počasi poslavljajo s tega sveta. »Želim si, da bi košček mene živel po njih in z njimi.« Delila pa je še eno čudovito misel: »Bog pošilja v moje življenje ljudi in trenutke, ki mi dajo priložnost, da zrastem in se sprejmem z vso svojo zgodovino in ranljivostjo.«

Se lahko ob veliki samokritičnosti sprejmem? Če se sprejmem, sem z vsem zadovoljna? Kje je tu kanček samokritičnosti, da ni vse, kar naredim, dovolj dobro? Da moram dati še malce več sebe? Vseskozi lovim to ravnovesje.

Metka

Metka Macura je strokovnjakinja s področja socialne pedagodike, z možem Goranom vodita tudi društvo Vesela novica. V mladosti se je veliko ukvarjala s svojo samopodobo. Potem ji je življenje spremenilo osebno srečanje z Jezusom: »Začela sem poslušati resnice, ki jih ima Bog zame. Največjo spremembo je v meni naredilo, ko sem se začela spraševati: Kdo je Bog? Kako mene gleda On? Kje sem v njegovih očeh? Prej tega glasu ni bilo. Bil je le glas okolice.«

Metka Macura, vodja delavnic za otroke in mladostnike. FOTO: Siniša Kanižaj

Pravi, da je v osnovni šoli komaj čakala, da je »obkljukala« vse zakramente. »Verjela sem v Boga, a zdelo se mi je, da me nima rad. V srednji šoli sem spoznala sošolko, ki se ji je zdelo, da jo ima rad. Ko sem spet začela sprebirati Sveto pismo in začela iskati, kaj govori, je bil to prvi mejnik,« je pojasnila.

FOTO: Siniša Kanižaj

Metka se je v mladosti obremenjevala s tem, kaj so rekli drugi. »Komentarji so mi bili zelo pomembni. Prišla sem celo do točke, ko nisem hotela več živeti. Bog me je rešil, tedaj se je vidik mene zelo spremenil. Bog je umrl za nas, ko smo bili še grešniki, beremo v pismu Rimljanom. Z vso slabo samopodobo me je Bog že ljubil. Začela se je spreminjati čez Božjo besedo. Sprejete smo, ljubljene, vredne, Njegove hčere smo. To je rekel že, preden sem mu predala življenje. Čez vse to sem se spreminjala in še vedno se,« je razkrila.

FOTO: Siniša Kanižaj

Nataša

Nataša Ličen je dolgoletna voditeljica na Radiu Ognjišče, ki je v karieri pred mikrofonom opravila nešteto globokih, ganljivih in čustvenih pogovorov. Delo na radiu ji je tako pri srcu, da se je včasih ujela pri hotenju narediti čim več. Oziroma da je težko rekla ne. »Vsega naj bo ravno prav, da bo prostor še za druge. Tega se še učim in ugasnem. Rečem si, da je dovolj.« Tako v službi kot doma.

Voditeljica na Radiu Ognjišče Nataša Ličen. FOTO: Siniša Kanižaj

Razmišljala je tudi o ozaveščanju in ubesedovanju čustev. Še posebej tedaj, ko ta dobijo negativni predznak. Torej, da znamo drugim na obziren način povedati, da so nas na primer razburili, ujezili in užalostili.
Dejala pa je tudi: »Pomembno je, da se pogledmamo v ogledalo in si rečemo: fajn sem, dobra sem. Zrcalo pa so drugi ljudje. Da sem ljudem prijetna, čim bolj prijazna. Imamo pa svobodno voljo. Lepota je v tem, da smo si različni, sicer si ne bi mogli biti zrcalo. Če bi si bili preveč podobni, bi bilo dolgčas.« Pristna iskrenost šteje največ, je prepričana, tudi ko je treba povedati (ali sprejeti) kakšno težko informacijo.

Veliko izkušenj ima s klici, komentarji, opazkami poslušalcev: »Ljudje nimajo vedno slabih namenov, ko dajejo komentar. Včasih v sebi nosimo prepričanja o škodoželjnosti. Poznajo nas morda le prek par srečanj. Ljudje želimo biti sprejeti, smo pa včasih nerodni v tem smislu.« Zaveda se, da za vsako zavrnitvijo stoji verjetno zavrnjen človek s svojo bolečino.
Še nekaj je poudarila – da bi se v svetu in času nenehnega hitenja in vse večje produktivnosti znali ustaviti: »Dovolimo si zadržati prijetne, lepe trenutke čim dlje. V teh trenutkih in odnosih nas čaka Bog. Tam se nam oglaša.«

FOTO: Siniša Kanižaj

To je bil še en večer modrih misli in srčnih besed, pogovorov o odnosih in čustvih, veselju in žarečih očeh, a tudi o ponižnosti, samokritičnosti in sprejemanju. Kot je dejala Nataša Ličen – vsega za pravo mero.