Zapri
Iskanje

Večna skušnjava udobja

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 12. 09. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 08.09.2021 / 09:19
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Večna skušnjava udobja

Večna skušnjava udobja
Človek si misli, da bo preživel, če se bo vedno prilagodil, če bo za vsako ceno poskušal rešiti svoje udobje. FOTO: Pexels.
Razlaga evangelija 24. nedelje med letom.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. 

In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« 

Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,27–35).

Kdo je učenec?

Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa, kdo si želijo ob njem postati. 

Zato Petrov »Ti si Kristus« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev. Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.

Zato je laže razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko začne Jezus razlagati, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov učenik. 

Ustraši se ne toliko za svojega učitelja kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31).

Biti njegov učenec je nekaj, kar sproža nasprotovanja, zato je treba kot učenec veliko pretrpeti, veliko zapraviti, veliko tvegati, ne, ker bi bilo to nekaj za človeka pretežkega, temveč ker to vzbuja negativno reakcijo sveta.

Dodatna težava je, da smo v tem času tako vajeni udobja, da nam je z vsem postreženo in ustreženo, vajeni smo hitrih rezultatov svojega dela, tako da ovire, spotikljaje, nasprotovanja in podobno začenjamo razumeti kot namig, da je treba odnehati ali se vsaj temu nekako prilagoditi. 

Peter ne bi več hodil z Jezusom, ko postane hudo, ko postane jasno, da njegova pot ni več pot, ki bi jo podpirali starešine, véliki duhovniki in pismouki tega sveta. Toda ali ni tako bolj ali manj na vsaki poti, ki res kam pelje? 

Slejkoprej pride trenutek, ko vrednota postane tudi odpoved, tudi trpljenje, slejkoprej se zgodi, da zaradi nje za nekoga, ki smo mu bili prej všeč, tudi umremo, in da se isto zgodi tudi z našimi željami in cilji – da se moramo od njih posloviti. 

Kaj potem, bomo zaradi udobja vedno ostali na mestu? Se bomo zaradi njega odpovedali tistemu, kar nam je zares pomembno in dragoceno?

Kaj je življenje

Saj, človek si misli, da bo preživel, če se bo vedno prilagodil, če bo za vsako ceno poskušal rešiti svoje udobje. Toda »kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). 

Ker je res tako: kdor nima česa, zaradi česar bi bil pripravljen umreti, tudi nima ničesar, za kar bi bilo vredno živeti. Vse dobre, lepe in vredne stvari tega življenja so sad napora in odločitve, ki je vedno majhna smrt. 

A kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja. Življenje se namreč začne z odločitvijo, ta pa je hočeš nočeš zagotovo smrt udobja.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh