Še ko je bil prepoznaven politik kot predsednik SLS in kmetijski minister, se mu niti sanjalo ni, da bo toliko let pozneje postal veleposlanik pri Svetem sedežu. Jeseni 2022 je nasledil Jakoba Štunfa in tik pred začetkom svetega leta smo ga ujeli na kratkem prazničnem oddihu v Sloveniji, kjer z družino živi v Ribnici.

Pogovor z mag. Francem Butom objavljamo 13. januarja 2025, ko mineva 33 let od dneva, ko je Sveti sedež priznal samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, kar je bilo odločilno tudi za ostala priznanja (zlasti drugih evropskih držav), ki so temu sledila.

Mag. Franc But je že dobro leto in četrt veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu.

Ste veleposlanik pri Svetem sedežu, kar je vaša četrta veleposlaniška služba, po Češki, Srbiji, Nemčiji. Se kaj bistveno razlikuje od prejšnjih treh?

Ko sem leta 2022 končal v Nemčiji, sem šel za eno leto v Afriko, v Adis Abebo, kot posebni odposlanec za kandidaturo Slovenije za Varnostni svet. Zdaj sem leto in štiri mesece akreditiran pri Svetem sedežu. To delo se malce razlikuje, ker prvič v življenju – v šali rečeno – ne kupujem in ne prodajam. Tu namreč ni slovenskih podjetij, ki bi jim lahko pomagali. Sem pa ob tem, da sem veleposlanik pri Svetem sedežu in Malteškem viteškem redu, od novega leta 2023 še veleposlanik pri mednarodnih organizacijah ZN s sedežem v Rimu, FAO in Svetovnem programu za hrano, obenem pa v dveh letih članstva v Varnostnem svetu še posebni odposlanec za Afriko. Je torej kar pestro in široko, stvari pa se med sabo pokrivajo in dopolnjujejo, ker je Sveti sedež zelo aktiven v multilateralnem svetu. Papež Frančišek je danes vest človeštva, ker opozarja na probleme, na pretirano bogatenje enih in izjemno siromaštvo drugih, na posledice vojn, in poziva k solidarnosti, bratstvu, medreligijskemu dialogu.

Ali je veleposlaniška služba pri Svetem sedežu sprejemljiva za vsakega diplomata?

Vsi diplomati naj bi bili ljudje širokega pogleda, ki razumemo svet, ki je pisan, ne le črno-bel, zato je vsak dober diplomat načeloma lahko nekega dne tudi veleposlanik pri Svetem sedežu. Pomembno pa je imeti določene življenjske izkušnje, tudi poznavanje drugih diplomatskih področij, saj je delo tam zelo kompleksno. Seveda ti koristi, če poznaš vsebino krščanstva, če si tudi sam živel ali živiš tako, da ti ni to, kar se tam dogaja ob številnih dogodkih, praznikih, obredih, nič tujega. Meni je zelo domače in tu nimam težav. Lepo je biti veleposlanik pri Svetem sedežu in sem zelo počaščen, da sem lahko po vsem, kar sem počel že prej, ravno v tem trenutku na tem mestu. To sem si tudi že pred leti želel.

Verjetno je moja družina srečnejša zdaj, ko sem diplomat, kot prej, ko sem bil politik.

Torej vera ni pogoj?

Ne, vera ni pogoj. Kolikor opažam, je večina veleposlanikov iz držav s katoliško tradicijo tudi osebno vernih. Sicer pa je ogromno držav, v katerih je večinska druga veroizpoved, in veliko veleposlanikov od tam ni kristjanov. Sam osebno sem veren, tega nikoli nisem skrival, tako sem bil vzgojen, dolgo sem bil tudi ministrant v osnovni in še malce v srednji šoli. Če si veren, je lahko prednost, ker poznaš obredje, vsebino, je pa hkrati lahko tudi razlog, da se ti kakšne stvari zdijo bolj nenavadne ali kakšne odločitve malce drugače dojemaš. Morda se nekdo drug, ki tega ne pozna, s tem toliko ne ukvarja.

Mag. Franc But: Papež pa mi je ob daljšem pogovoru ob predaji akreditivov spotoma dejal: vi kar pridite, samo potrkajte na vrata in recite tukaj sem, veleposlanik Slovenije. FOTO: Siniša Kanižaj

Je, v primerjavi s prejšnjimi diplomatskimi službami, protokol pri Svetem sedežu bistveno drugačen?

Delo tukaj je ne le vsebinsko, ampak v določenih elementih zelo protokolarno. Prvič se mi dogaja, da zelo pogosto nosim frak – prej sem ga morda nosil enkrat letno, če sploh. Tu je zelo veliko protokola, toda tudi vsebine, torej se pogosto zgodi, da se v nedeljo dopoldan dam v frak, črn telovnik, bel metuljček. Sicer pa naj ne bi bil nikoli preveč vpadljivo napravljen, ko greš na uradne dogodke. Frak je predpisan, ko so uradni dogodki s prisotnostjo svetega očeta Frančiška. Biti v fraku pomeni, da se evidentiraš ali se javno razgališ kot veleposlanik. Ko ob posebnih priložnostih tudi z zunanjim videzom pokažeš, da s spoštovanjem prihajaš na dogodek, kar nekako paše in daje čar celotni zgodbi. Ko pa si v zasebnem življenju, si enak kot vsak drug človek, nič drugačen.

Vas je po prihodu v Vatikan kaj posebej presenetilo?

Presenetilo me je, da tudi znotraj Svetega sedeža obstajajo različni pogledi, kar je razumljivo, ker je sveti oče tukaj absolutni monarh celotne države Vatikan in glavni šef Svetega sedeža, na drugi strani pa kot naslednik apostola Petra tisti, ki odloča o ključnih dokumentih. Zanimivo se mi zdi, da je celoten kompleks Vatikana poln čudovitih podob, umetnin, skladnosti arhitekture, izjemne lepote … Muzeji so neverjetni, bazilike prečudovite, hkrati pa papež – pa je tudi njemu vse to lepo – daje to daleč na drugo, tretje, četrto mesto. Zanj je pomembna vsebina, on ne živi v palači, raje je v Domu sv. Marte, v relativno skromnem bivališču v primerjavi s papeško palačo, in živi preprosto življenje kot zelo topla, prijetna oseba. Ko sem ga ob predaji akreditivov vprašal, kako je živeti v sv. Marti, mi je odvrnil: krasno, zjutraj pridem v jedilnico na zajtrk in imam vselej koga za pogovor, počutim se kot normalen človek znotraj vzvišene sredine z neverjetno tradicijo, zgodovino in poslanstvom. Morda me je presenetil razkorak med veličastnostjo neverjetnih stavb in vsega, kar tam okrog obdaja, in papeževo preprostostjo, skromnostjo, jasnimi in občečloveškimi sporočili humanosti, v katerih se lahko vsak najde: če imaš preveč, deli; biti preveč bogat ni nič slabega, ampak samo zato, ker lahko narediš veliko dobrega, če se tega zavedaš; hkrati pa, če si bogat, obstaja tudi nevarnost, da postaneš sebičen, nesrečen, nezadovoljen, ker hočeš še več, ker misliš, da ti pripada še več.

Ni vse v moji moči, a si želim, da bo Slovenija čez tri leta, ko bom, če Bog da, živ in zdrav prišel nazaj domov, kanček bolj medsebojno prijazna.

Koliko neposrednih stikov s papežem Frančiškom imate in kakšen vtis je napravil na vas?

S papežem imaš pogovor, ko predaš akreditive, in takrat, ko končaš mandat in odideš. To sta edina pogovora na štiri oči, seveda pa svetega očeta srečuješ velikokrat, ob različnih priložnostih. Na sprejemu diplomatov enkrat letno pride vsak veleposlanik do njega, se z njim rokuje, fotografira, izmenja par besed, mu kaj pove. Kot veleposlanik operativno sodeluješ z vsemi znotraj vatikanske strukture, zlasti tistimi, ki se ukvarjajo s sodelovanjem z državami in mednarodnimi organizacijami pod vodstvom »zunanjega ministra« Svetega sedeža Paula Richarda Gallagherja. Papež pa mi je ob daljšem pogovoru ob predaji akreditivov spotoma dejal: vi kar pridite, samo potrkajte na vrata in recite tukaj sem, veleposlanik Slovenije. To je seveda nemogoče, saj te nihče ne bi spustil tja prek protokola, kaže pa na iskreno odprtost papeža, ki verjame, da bo krščansko vero in veselo oznanilo širil tako, da bo pristopil k človeku, sploh če misli drugače, in bo do njega prijazen.

Sem zelo načelen in profesionalen. Odkar sem postal diplomat, se nisem nikoli več, niti za en sam dan, dejavno ukvarjal s politiko.

Slovenska predsednica dr. Nataša Pirc Musar je po obeh obiskih Vatikana dejala, da upa, da bo papež obiskal tudi Slovenijo. Kako realne so po vašem možnosti, da jo bo res?

Res je. Predsednica je bila že drugič pri svetem očetu, tokrat na uradnem obisku. Pri prvem obisku predlani maja nisem bil prisoten, ker sem bil tedaj še v Afriki, zdaj pa sem intenzivno sodeloval. Bil je zelo prijeten obisk, med predsednico in papežem je bila pozitivna energija, dobil sem občutek, da se naša predsednica iz srca zavzema, da bi se odnosi med Cerkvijo in državo v Sloveniji čim bolje urejali, da bi se našle rešitve za vse, kar je odprto in nam res ni v ponos, denimo dostojen pokop po vojni pobitih. Vseskozi upam, da bo papež prišel v Slovenijo, nihče pa ne more obljubiti, ali se bo to res zgodilo. Veliko je odvisno od papeževega zdravja, od dejstva, da je letos sveto leto in bo sodeloval pri mnogih od 41 velikih dogodkov. Za gospoda, ki je dopolnil 88 let, je to občudovanja vredno. Vseeno se mi zdi, da si papež želi priti v Slovenijo. Zelo rad gre sicer na obrobje, v države, kjer je kristjanov zelo malo, a želi na potovanjih miru svet spodbuditi k medreligijskemu dialogu, ki je po njegovem – in se povsem strinjam – eden ključnih elementov prihodnje stabilnosti in sobivanja.

Mag. Franc But: Prvič se mi dogaja, da zelo pogosto nosim frak – prej sem ga morda nosil enkrat letno, če sploh. FOTO: Siniša Kanižaj

Kakšni so odnosi med Svetim sedežem in Slovenijo?

Načeloma zelo dobri. Papež je Sloveniji zelo naklonjen, rad jo ima in mu je ljuba še iz študentskih časov. Več vprašanj je vezanih na položaj Katoliške cerkve znotraj slovenske družbe, na kar mi kot veleposlaništvo ne moremo vplivati, lahko pa opozarjamo. V pogovorih z visokimi predstavniki Svetega sedeža izpostavljamo stvari, za katere želimo, da se uredijo. Zlasti obstaja velika želja, da bi bilo v Sloveniji še več dialoga med predstavniki države in Katoliške cerkve ter da bi se odprte zadeve uredile. Nekaj tega je bilo izpostavljeno tudi med pogovorom predsednice s kardinalom Parolinom: od vprašanja socialnega statusa duhovnikov v Sloveniji, njihove javne in družbene vloge, cerkvenih šol, pomena ureditve spoštljivega razvoja odnosov med različno mislečimi, kar vključuje tudi dostojen in človeka vreden pokop vseh med in po vojni pobitih, ki si zaslužijo dostojen krščanski pogreb. Zelo si želim, da bi se to uredilo, kajti da spoštljivo uredimo in se rešimo bremen iz preteklosti, ki delijo družbo, je civilizacijska nuja. Treba je priznati, da je Cerkev pomemben del slovenske družbe, velik del narodne in kulturne identitete in bogastva Slovenije se združuje znotraj nje.

Če bomo Afriki pomagali in se bodo razmere izboljševale, bodo ljudje tam živeli in ne bodo hodili drugam; sicer pa se bomo morali soočiti z realnostjo migracij kot ključne stalnice prihodnosti.

Čemu pripisujete, da so za vse slovenske državnike, leve in desne, obiski Vatikana tako visoko na seznamu prioritet?

Zelo si želim in skušam tudi zasebno delati v smeri medsebojnega povezovanja ljudi. Različni pogledi so zaželeni in nujni za prihodnost in razvoj. Razdeljenost, ko drug drugega več ne poslušaš, greš vsak v svojo smer in v drugem vidiš nasprotnika namesto sodržavljana ali sobrata, pa je strašljiva. Želim si Slovenije, v kateri bomo različne poglede izražali spoštljivo, saj smo na koncu vsi samo ljudje in sodržavljani. Hvalevredno je, da imajo državniki pozitiven pogled in čutijo potrebo in željo po sodelovanju med Slovenijo in Svetim sedežem. Večina slovenske družbe ima krščanski etos zapisan v genih. Politiki so samo del naroda in zato v glavnem trezno in realno razumejo, da je večina Slovencev vsaj po tradiciji krščanska. In kot drugo, Sveti sedež je izjemnega spoštovanja vreden naslovnik. Neka sporočila so večna, življenjski slog se spreminja skozi leta, a tudi ti, ki so se povsem prepustili toku potrošniškega življenja, se zavedajo, da so to vendarle vrednote, ki govorijo o tvoji zgodovini, a hkrati prinašajo večna sporočila, ki so globalna in blizu vsakemu. Sploh pod zdajšnjim papežem je Cerkev moralna avtoriteta, ki ne le govori, kaj je greh, temveč tudi, da je največji greh, da nekoga sovražiš; da si prebogat, pa pri tem nisi solidaren. In da je slepa sla po imeti več, ki vodi do vojn, obsodbe vredna. Sveti sedež na čelu s Frančiškom je moralni akter in danes prvi govori vsemu svetu: ljudje, nehajte se kregati in vojskovati; zakaj hočete še več, če ste že tako bogati; pomagajte drugim, revnim. Ta sporočila so tako globalna in pomembna, da nagovorijo vsakogar, ne glede na politično opcijo.

Lepo je biti veleposlanik pri Svetem sedežu in sem zelo počaščen, da sem lahko po vsem, kar sem počel že prej, ravno v tem trenutku na tem mestu. To sem si tudi že pred leti želel.

Kako ste sprejeli novico, da ima Slovenija v Vinku Bokaliču novega kardinala?

Bil sem na umestitvi in dan pozneje na skupni maši, ki jo je imel papež z novimi kardinali. Po umestitvi sem šel do Vinka Bokaliča Igliča in sva se nekaj minut prijetno pogovarjala. Zelo lepo govori slovensko, čeprav sam pravi, da besede izginjajo. V imenu vseh Slovencev sem mu čestital ob imenovanju, ki je razveselilo tudi nas v Sloveniji. Vsakega brata Slovenca kjer koli po svetu – tudi moja žena je imela teto v Argentini – navdihuje, da imamo povsod tako odlične ljudi, bodisi znanstvenike ali kardinale ali umetnike.

Kakšno sled želite pustiti kot veleposlanik pri Svetem sedežu?

Ni vse v moji moči, a si želim, da bo Slovenija čez tri leta, ko bom, če Bog da, živ in zdrav prišel nazaj domov, kanček bolj medsebojno prijazna. Da bomo, ne glede na politično opredeljenost, drug drugega bolj poslušali, ga skušali razumeti, mu prisluhnili, mu kdaj dali prav, tudi če misli drugače. Da se bo razvijal dialog med državo in Cerkvijo; da bo Cerkev dobila malenkost več priznanja od države. Želim si, da bi uredili malenkosti, ki še niso urejene. Ni jih veliko, imamo delujočo državo in tudi odnosi med Cerkvijo in državo so dokaj korektni, je pa treba še kaj dodelati.

Mag. Franc But: Vseskozi upam, da bo papež prišel v Slovenijo, nihče pa ne more obljubiti, ali se bo to res zgodilo. FOTO: Siniša Kanižaj

Večina Slovencev vas je spoznala kot ministra in predsednika SLS. Imate s politiko še kaj stikov?

Sem zelo načelen in profesionalen. Odkar sem postal diplomat, se nisem nikoli več, niti za en sam dan, dejavno ukvarjal s politiko. Spoštujem vse politike, ki pošteno mislijo in delajo. Imam svoj življenjski pogled, ki ni kaka posebna skrivnost, a nisem nikoli deloval pristransko. S sedanjo zunanjo ministrico čudovito sodelujem, spoštljiva je in jo zelo cenim, iskreno se trudi delati dobro. Da sem bil nekoč politik, pa štejem kot plus pri svojem delu. V diplomaciji moraš imeti občutek za politiko in jo razumeti, ne smeš pa biti politik ali politikant. V zasebnem življenju se imaš pravico odločati kakor koli, pri delu pa moraš biti profesionalen, pošten, korekten. In dobre volje! Vse rad obrnem na veselo plat in ne nosim zamer. Skratka, ne ukvarjam se več aktivno s politiko. Svoj čas sem se, morda sem kdaj kaj prehitro naredil, znal pa sem najti pravi trenutek in se odločiti, da počnem nekaj drugega in grem drugam. Hvaležen sem, da sem imel možnost oditi kot veleposlanik v Prago, takrat še s politično kvoto. Potem sem naredil vse diplomatske izpite in postal karierni diplomat. Sem torej eden redkih, ki smo šli s politične poti prek vseh diplomatskih izpitov, in sem ponosen, da mi ni bilo nič dano, ampak sem moral iti vse korake kakor drugi.

Morda me je presenetil razkorak med veličastnostjo neverjetnih stavb in vsega, kar tam okrog obdaja, in papeževo preprostostjo, skromnostjo, jasnimi in občečloveškimi sporočili humanosti, v katerih se lahko vsak najde.

Pa družina – kako se je prilagodila vašim diplomatskim službam, kako doživlja vaše delo?

Verjetno so srečnejši zdaj, ko sem diplomat, kot prej, ko sem bil politik. Ko sta bila hči in sin še v osnovni šoli, sta bila včasih zelo nesrečna, ko sta morala poslušati kaj o meni. A imamo se zelo radi. V Rimu živim sam, moja soproga Darja je še zaposlena, vsak mesec je teden dni pri meni. Imam dva otroka, Miha in Marušo. Hči je poročena, ima dve majhni punčki, Elizabeto in Ivano, s katero sva rojena na isti dan v letu, 12. oktobra. Tudi sin se pripelje v Rim mesečno za en vikend, zelo ga zanima umetnost, planinstvo, lani je prehodil slovensko transverzalo. Na srečo imam še vedno živo tudi mamo, imam dva brata, sestro, vse z družinami na Štajerskem. Tam sem podedoval hišo po stricu in gremo radi tudi tja. Skratka, vsi so bolj srečni zdaj, ko nisem v politiki; so me pa vedno spremljali in sprejemali.

Novoletne želje?

Vsako leto imam manj in bolj koncentrirane želje. Da bomo zasebno živi in zdravi, da bomo imeli kot družina lep odnos, se razumeli in imeli radi, da bomo čim več skupaj. Slovenski družbi želim kanček več sprejemanja drug drugega in različnosti. Svetu pa, da bi prišlo do konca vojne v Ukrajini, ki bi lahko zaživela svobodno življenje; da bi na Bližnjem vzhodu nehalo rožljati orožje in bi zavladal mir, zlasti pa, da ne bi vsi kristjani odšli od tam, kajti če bo Sveta dežela ostala brez kristjanov, bo velika tragedija. In da bo v Afriki, kjer je toliko gorja in milijonov revnih, več demokracije in pozitivnih premikov. Če bomo Afriki pomagali in se bodo razmere izboljševale, bodo ljudje tam živeli in ne bodo hodili drugam; sicer pa se bomo morali soočiti z realnostjo migracij kot ključne stalnice prihodnosti.