Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Kristusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v Emavs razpravljala o Jezusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, smo tudi kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Tradicionalno so obiski in voščila na ta dan dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja.

Po obiskih k sorodnikom in znancem

Verniki so po tradiciji na veliko noč, zaradi svetosti praznika, ostajali doma. Na velikonočni ponedeljek – spodbujeni z evangeljskim odlomkom o srečanju Vstalega z učencema na poti v Emavs – pa so šli v »Emavs«, po obiskih k sorodnikom in znancem, fantje pa so se odpravili k dekletom po »pisanke«. Ljudje so si na velikonočni ponedeljek krajšali čas tudi s priljubljenimi igrami s pirhi in z drugimi družabnimi igrami.

Najpriljubljenejše igre s pirhi so trkanje, trkljanje in ciljanje. FOTO: Tatjana Splichal

Igre s pirhi

Igre s pirhi so del velikonočnih šeg in jih izvajajo na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Kot pojasnjujejo v Slovenskem etnografskem muzeju, so najbolj znane trkanje, trkljanje in tudi ciljanje pirhov, ki so ga v 90. letih 20. stoletja v številnih krajih po Sloveniji ponovno oživili. Prvotni družabni funkciji iger so ponekod dodali tekmovalno. Igre s pirhi so vpisane tudi v Register nesnovne dediščine.

Trkanje (turčanje)

Pri trkanju (turčanju) tekmovalca trkata pirk ob pirh – špico (ozki vrh pirha) ob špico ali peto (širši vrh pirha) ob peto. Komur se pirh razbije, ga izgubi. Zmagovalec je tisti, ki ubije več nasprotnikovih pirhov. Za igro so izbirali jajca s trdno lupino. Prepoznali so jih po zvoku, ki je nastal, ko so z jajcem potrkali po zobeh. Pri igri je prihajalo tudi do goljufij. Tako so denimo večjo trdnost jajca dosegli tako, da so ga izpihali in napolnili s smolo.

Krajšanje časa na velikonočni ponedeljek. FOTO: Tatjana Splichal

Trkljanje (rolkanje, valičanje)

Pri trkljanju (rolkanju, valičanju) tekmovalci pirhe spuščajo po klančini, največkrat po nekoliko nagnjeni deski, in skušajo zadeti jajca sotekmovalcev, ki ležijo na tleh. Če tekmovalčev valeči se pirh zadane nastavljenega, je zadeti pirh njegov. Zmagovalec je tisti, ki zadene največ pirhov.

Ciljanje (sekanje, zbijanje, šicanje)

Pri ciljanju (sekanju, zbijanju, šicanju) pirhov pa tekmovalci mečejo kovance v pirh. Dogovor med tekmovalci določa, ali mora kovanec prebiti lupino in obtičati v pirhu, se skriti po lupino ali na drugi strani pokukati iz lupine. Pirhe, ki so jih ciljali, so položili na tla, na podstavek ali pa so jih držali v roki. Igralec dobi pirhe, ki jih uspešno preseka, v nasprotnem primeru pa mora dati soigralcu kovanec. Ponekod so ciljali tudi pomaranče in redkeje jabolka.