Likovni projekt O čem razmišljaš Antigona, ki so ga januarja za sedem dni postavili v zaporniških celicah UDBE na Beethovnovi ulici v Ljubljani, se je precej razširjen preselil v še ene prostore, ki jih je zaznamovalo komunistično nasilje med in predvsem po drugi svetovni vojni: v Kregarjev in Meršolov atrij Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani. »Zakaj prav na historičnih toposih? Zato, ker je od antike do danes vsaka resničnost, ki nima svojega toposa, utopična. In zato, ker 600 evidentiranih toposov na Slovenskem še vedno ne najde resničnosti, ki bi v njih sebe –in nas – katarzično rešila utopije,« je na odprtju razstave v Kregarjevem in Meršolovem atriju sv. Stanislava dejal strokovni član likovnega projekta dr. Jožef Muhovič. »In zakaj likovna razstava? Iz preprostega razloga: da od besed nazadnje vendarle preidemo k dejanjem, k dejanjem v prvi osebi ednine.« Saj, kot je pojasnil Muhovič, umetnik »svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljivi, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru«.

Kdo je prestregel in dokumentiral odmeve »prapoka«?

V prostorih zaporniških celic je januarja razstavljalo sedem umetnikov, tokrat se jim jih je pridružilo še devetnajst drugih, skupaj torej 26 umetnikov. Na »likovni način so skušali prestreči in dokumentirati odmeve 'prapoka', ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno in po njej,« kot je dejal Muhovič, naslednji umetniki: Jože Bartolj, Emerik Bernard, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Marjan Drev, Črtomir Frelih, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Jiri Kočica, Stane Kregar, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Jožef Muhovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Tone Seifert, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Drago Tršar, Marijan Tršar, Milena Usenik in Jana Vizjak.

Anketo med umetniki bomo objavili v prihodnji tiskani številki Družine.

Gregor Celestina: »OZNA prostore preuredila v največje koncentracijsko uničevalno taborišče za domobrance in druge nasprotnike komunizma«

Na odprtju razstave je zbrane pozdravil namestnik direktorja sv. Stanislava Gregor Celestina in v nagovoru predstavil pomen razstave v teh prostorih. »Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je leta 1901 ustanovil Škofove zavode z namenom, da postanejo središče kakovostne vzgoje in izobraževanja katoliške mladine. V zavodih naj bi gojenci pridobili široka klasična, humanistična in naravoslovna znanja ter hkrati rasli v krščanski zrelosti in narodni zavesti." Kot je dejal celestina je leta 1913 prva generacija gojencev opravila celotno maturo v slovenskem jeziku. Toda že naslednje leto je zgodovino zavoda zaznamovala bridka izkušnja prve svetovne vojne. Prostori zavoda so postali bolnišnica za vojne ranjence. Po vzpostavitvi Kraljevine Jugoslavije je zavod lahko nadaljeval s svojim prvotnim poslanstvom. Zavod so napolnile nove generacije fantov, ki so želeli pridobiti dobro izobrazbo in plemenit značaj. A žal spet le za kratko obdobje. Vzgojno-izobraževalno delo gimnazije je aprila 1941 kruto prekinila nemška okupacija. Profesorji in dijaki so morali v treh urah zapustiti stavbo. »Nemška okupacijska vojska je prostore zavoda spremenila v zbirni center za številne Slovence, ki so jih izgnali v Srbijo, na Hrvaško in v Bosno. Po njihovem umiku ob koncu druge svetovne vojne pa je prostore zavoda in njegovo okolico zasedla OZNA ter jih preuredila v največje koncentracijsko uničevalno taborišče za domobrance in druge nasprotnike komunizma.

Gregor Celestina se je retorično vprašal, kako je mogoče, da po 70 letih v teh istih prostorih kipi toliko življenja? "Današnji uspehi, so sad darovane žrtve fantov, ki so pred 70 leti dali življenje. Kalijo iz žrtev njihovih mater in žena, ki so čakale, jokale in odpustile. Vem, Antigona" foto: Tatjana Splichal

Pretresliv zapis preživelega

Od maja do avgusta 1945 naj bi šlo skozi prostore škofovih zavodov okoli 35.000 Slovencev, Hrvatov, Srbov in Nemcev. Bili so natrpani po vseh prostorih,« je dejal Celestina in prebral pretresljiv zapis enega od preživelih: »V oni sobi, kjer so bili naši zaprti, je bilo 600 oseb natrpanih tako, da so morali vsi vedno le stati in se nihče ni mogel usesti in ne uleči. Vsa okna so morala biti zaprta, ves zrak pokvarjen, da so se dušili v soparici, ljudje so bili vsi izčrpani in izmučeni. Vrgli so nas v nekdanjo gledališko dvorano. Kovinski sod za bencin so prežagali na dvoje in nam s tem ustvarili dvoje stranišč. Eno so postavili na levo stran vhoda, drugo pa na desno stran dvorane pod oder. Iz njih se je razlivalo po cementnih tleh, kajti ti dve „stranišči" sta bili za šeststo jetnikov vsekakor premajhni. Mokri cement nas je mrazil. V tej greznici smo se ogrevali tako, da smo se s hrbti naslanjali drug na drugega, a reveži tisti, ki so sedeli v neposredni bližini sodov. Za razkuženje so nam dajali po nekaj veder vode. To smo vrgli po dvorani in v mokroti stoje čakali tako dolgo, da je izhlapela.«

»Kako je mogoče, da po 70 letih, v teh istih prostorih kipi toliko življenja? Od kje ti uspehi, Antigona?«

»O čem razmišljaš, Antigona?« Kako je mogoče, da je kraj, o katerem je škof Jeglič sanjal, da bo gojišče človeške in krščanske humanosti in omike, postal prostor, v katerem je Kajn dvignil roko nad Ablom, v katerem se je brat spozabil nad bratom? In kako je na drugi strani mogoče, da po 70 letih, v teh istih prostorih kipi toliko življenja? Izjemni dosežki na maturi, tekmovanjih iz posameznih predmetnih področij, športni dosežki, zmage na glasbenih tekmovanjih, duhovni poklici, umetniško ustvarjanje …,« se je retorično spraševal Celestina. »Od kje ti uspehi, Antigona? So posledica izjemnih talentov učencev? Seveda. Izrednega dela njihovih profesorjev? Tudi. Vem, Antigona, to kipenje življenja kali iz njihovih grobov. Današnji uspehi, so sad darovane žrtve fantov, ki so pred 70 leti dali življenje. Kalijo iz žrtev njihovih mater in žena, ki so čakale, jokale in odpustile. Vem, Antigona.«

»Sprejeti njihov dar, Antigona, je najina velika naloga«

Celestina je dejal, da so v zvestobi preživeto trpljenje in iz ljubezni darovana življenja »postala seme upanja in blagoslov za Zavod in za narod. Iz spoštovanja njihove daritve se dviga možnost osvobojenja, osvoboditve od krivde in pogleda v novo življenje, ki klije. Bratje in sestre naju vabijo, da se kot prvi kristjani, ki se niso ustavljali ob režiserjih Kristusovega križa, tudi midva k dogodkom slovenskega velikega petka ne vračava več z grenkobo, maščevalnostjo ali celo sovraštvom, ampak s spominom na odrešenje: na odrešenje tistih, ki so želeli iz svoje žrtve narediti dar, in tistih, ki se jim po tem daru odpirajo vrata Vstajenja. Sprejeti njihov dar, Antigona, je najina velika naloga,« je sklenil Celestina in se zahvalil organizatorjem » za dragocen ustvarjalni prispevek, da nas preko likovnih podob vabite k poglobitvi zgodovinskega spomina, da bi še odločneje zaživeli iz darovane žrtve naših očetov.«

Na odprtju razstave je umetnik Lado Jakša razstavo predstavil z multivizijo in glasbo v živo, z glasbo so večer obogatili tudi violinist Drago Arko, pianistka Vlasta Doležal Rus in sopranistka Barbara Tišler. Projekt Resnica in sočutje je predstavil Tomaž Erzar. Po odprtju razstave so si obiskovalci lahko ogledali še 15 minutni film režiserja Davida Sipoša z naslovom Teta Mara.

Odprtja razstave se je udeležilo tudi večina umetnikov, ki sodelujejo v likovnem projektu (foto Tajana Splichal)