Slovesnega bogoslužnega praznovanja praznika rojstva sv. Janeza Krstnika, zavetnika malteških vitezov, ki ga je 7. junija v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani pripravilo veleposlaništvo Suverenega malteškega viteškega reda (SMVR) v Sloveniji (praznik smo sicer obhajali 24. junija), se je na povabilo veleposlanika reda kneza Mariana Huga von Windisch-Graetza udeležil tudi visok predstavnik reda iz Italije, vitez pravičnosti – profes fra Nicolo di Custoza de Cattani. Na slovesnosti je predstavljal velikega komturja reda fra Ludwiga Hoffmanna von Rumersteina, udeležencem pa je prenesel tudi pozdrave velikega mojstra reda fra Giacoma Dalla Torre del Tempio di Sanguinetta.

Pred slovesnostjo je spregovoril za Družino.

Utemeljitelj reda, blaženi Gerard, je videl Jezusa v bolnikih. Imenoval jih je »gospodje bolniki«. Je v redu še vedno enak pristop do bolnikov?

Po naši posebni duhovnosti razumemo, da človek, ki trpi, živi v posebni navzočnosti duhovnega občestva trpečega Kristusa: ko je Gospod za nas trpel na križu, je v tistem trenutku delil trpljenje vsakega človeka v vsakem obdobju zgodovine. Kakor je evharistija spomin na smrt in vstalega Kristusa, ki postane resnično navzoč pod podobama kruha in vina, tako je tudi trpeči (reven, pomoči potreben, bolan itd.), tudi če ga ignorira, tempelj duhovne in resnične prisotnosti Jezusa. Zato smo v našem redu vedno sledili Gospodovi zapovedi in vedno naslavljali bolnike z gospodi, ker se s skrbjo za bolnika in za njegove potrebe služi Odrešeniku.

Red pomaga ljudem na več področjih. Lahko posebej izpostavite kakšno?

Red od vedno pomaga tako, da izpostavi pričevanje ljubezni do Boga v korist revnih, bolnih, potrebnih, brezdomcev, s čimer skrbi za duhovno rast ob spoštovanju različnih verskih prepričanj.

Člani in prostovoljci reda morajo biti pripravljeni na delovanje. Torej ni pomembno plemiško poreklo, da bi lahko delovali v redu, temveč plemenitost v srcu, da imaš rad sočloveka, mu znaš pomagati?

Plemiška značilnost našega reda je tesno povezana z njegovo viteško naravo in z našim krstom, ki vključuje tudi maziljenje, pri katerem prejmemo posebno dostojanstvo (prim. Katekizem Katoliške cerkve, 1216). Ne smemo mešati plemstva s plemiškim naslovom, ker sta to vzporedna koncepta, vendar ne sovpadajoča. Plemstvo je moralno, etično, vrednostno družbeno stanje, značilno za svetnike (prim. Ps 16: »… svetim, ki so v deželi: 'Moji knezi, v njih je vse moje veselje'.«). Nosilci plemiških naslovov pa so za nekaj stoletij prevzeli tudi politično in funkcionalno dimenzijo.

Ta kraljevska dimenzija je značilnost krsta, po katerem smo del Kristusovega kraljestva in s katerim smo maziljeni. Krst nas kliče, da kraljestvo živimo kot dar v tem življenju. Plemiški naslov pa je na drugi strani zgodovinska komponenta, ki je imela funkcionalno logiko v fevdalizmu. Red je od vedno zahteval plemstvo, ker je le-to prirojeno krščanskemu viteštvu in gre torej za specifično preroško razsežnost naše redovne družine. Vsi, ki jih Gospod poziva, da so del tega, tako danes kot včeraj, so poklicani, da živijo krstno milost po karizmi Janeza Krstnika, zato so vsi priznani kot »plemiči«, ker so pozvani k uresničevanju kreposti.

Plemenitost krvi je le še dodatna spodbuda za življenje iz kreposti in jo je treba razlagati kot evangeljski dar, ki ga je treba uporabiti za Božje kraljestvo, ne pa kot predmet človeške slave. Glede na vse to lahko razumemo, da smo vsi v karizmatični navezi in življenju s sobrati vitezi, ki so pred nami živeli poklicanost k svetosti.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki Družine.

Foto: Jožef Pavlič