»Verjamem v lepoto kot izraz vere«

Ko je bil majhen, je njegov oče kupil pianino. Domači kaplan ga je povabil k spremljanju novoustanovljenega otroškega pevskega zbora, ki ga je kasneje prevzel in začel zanj komponirati. Vpisal se je na srednjo glasbeno šolo in se na Akademiji za glasbo izšolal za skladatelja. Danes tam predava. Delo skladatelja, dirigenta in pedagoga dobro usklajuje. Mnogi ga poznamo kot skladatelja zborovske glasbe, a v zadnjem času več piše tudi za simfonični orkester. Letos poleti (o tem smo pisali v prejšnji številki Družine) so s Komornim zborom Megaron v Kanadi osvojili laskavi zmagovalni naziv Choir of the World 2025 festivala Kathaumixw. Na Škofijski klasični gimnaziji ste bili dolga leta profesor in »glasbeni oče«. Česa se najbolj spomnite iz tega obdobja? Pri poučevanju glasbe v gimnaziji se mi je vedno zdelo pomembno to, da mladi razumejo njeno mesto v družbi, zgodovini in svetu. Ključno se mi zdi, da se stvari povezujejo med sabo in da jih znamo vsebinsko umestiti. Pomembno se mi je zdelo, da se čim več mladih aktivno ukvarja z glasbo. To mora po eni strani temeljiti na zavesti, da se je s tem potrebno resno ukvarjati in vložiti trud, kar je tudi vzgoja za življenje, po drugi strani pa na veselju. Da je petje dobra popotnica, pa dokazuje to, da je v Sloveniji veliko zborov, v katerih prepevajo bivši škofijci. V zavodu imamo tudi dva zbora alumnov. Mislim, da je seme, ki je bilo posejano, vzklilo bolje, kot sem si kdaj koli predstavljal. V vaši glasbi je čutiti izjemen uvid v čas in prostor ter širino, iz katere se rojevajo skladbe. Kot škofijka sem imela priložnost peti vašo skladbo Jerusalem, ki poslušalcem jasno pričara nemir mesta – preplet jezikov, ver, kultur in molitev za mir. Kako pristopate k ustvarjanju glasbe, ki odraža tako kompleksne teme? Ogromno berem – vsako jutro preberem časopis, preberem tudi veliko intervjujev z različnimi osebami. Navadil sem se zelo hitro brati – kot dirigent moraš v partituri brati 30 vrstic naenkrat in presoditi, kaj je pomembno. Zanima me vse, od politike, družbenih razmer, zgodovine. Zdi se mi, da tako lažje razumem ta svet, ki ga potem lahko zajamem v glasbi. Dobil sem naročilo za Svetovni zborovski simpozij z motom Barve miru. Takoj sem pomislil na mesto Jeruzalem, ki skoraj v vseh jezikih pomeni mesto miru, a to nikoli ni bilo. V glasbi sem želel vzpostaviti različne kulture in jih dati na skupni imenovalec. Povezoval sem muslimansko, judovsko in krščansko glasbo ter uporabil 10 različnih jezikov. Ste eden izmed najbolj izvajanih slovenskih skladateljev. Kako vidite razvoj slovenske glasbe danes? Ko sem začenjal, sem bil eden redkih skladateljev, ki je komponiral za zbore. Tudi v času študija sem bil sam v letniku, študentov kompozicije je bilo malo. To se je v zadnjem času spremenilo in imamo veliko mladih skladateljev, ki pišejo za zbore. Obstaja velika želja po novih skladbah in se pravzaprav vse takoj izvajajo, kar je po eni strani super, po drugi pa ni resnega razmisleka, da bi se kvaliteta ločila od kvantitete. Moti me, da se ves čas izvaja le nova literatura. Zdi se mi, da bi morali več skrbi nameniti temu, da bi najboljši slovenski zbori redno izvajali ključna dela slovenske romantike, čitalniške glasbe in tako naprej, ker gre pri tem tudi za vzgojo pevcev in publike. Glasba je namreč živa samo, če se izvaja. Sicer pa me za slovensko glasbo ni pretirano strah. To, s čimer se bo potrebno res ukvarjati, so fantovski zbori. Moških zborov skorajda nimamo več, tudi v mešanih zborih so moški glasovi v manjšini. Potrebno je načrtno delo na tem področju. Vtis imam, da se večini ljudi zdi sodobna zborovska glasba zahtevna. Se vam zdi, da je dovolj poslušalcev, ki si želijo prisluhniti takšni glasbi? Z Megaronom smo izvajali Šnitkejev Koncert za zbor, imeli smo nekaj koncertov in vsi so bili polni, čeprav je to res zahtevna glasba tako za poslušalce kot za pevce. Če izvajamo Händlovega Mesijo, je Filharmonija dvakrat polna, če izvajamo Bachovo Mašo v h-molu, ki je dolga dve uri, tudi. Zdi se mi, da moraš poslušalcem ponuditi nekaj na res kakovostni ravni. Mislim, da tako nihče ne odide domov prazen. Zahtevno glasbo jim je treba ponujati. Je pa tudi res, da mnogi ne pridejo poslušat samo glasbe – pridejo poslušat zgodbo. Dogodek jih mora nagovoriti celostno. Kaj mislite s tem? Ko smo peli Mesija, sem recimo šel v semenišče in bogoslovcem razložil vsebino in pomen, preden so ga šli poslušat. Nekomu je lahko desetminutna fuga, v kateri se stokrat ponovi neko besedilo, težka in dolgočasna. A če razumeš, da gre za duhovno ponavljanje – podobno kot pri rožnem vencu – dobi vse drugačno globino. Fuga postane duhovna vaja. Če pevci to zapojejo prepričljivo in poslušalec postane del tega, nas umetnost na duhovni ravni lahko pelje k Resnici. Kakšno vlogo ima po vašem mnenju glasbena umetnost v Cerkvi? Veliko, a žal se mi zdi, da slovenska Cerkev ta vidik duhovnosti zanemarja. O umetnosti kot nečem pastoralnem se ne govori. Zame je to velika napaka. V Stockholmu vsako leto izvajajo Mesija, v času adventa lahko poslušaš sedem, osem izvedb, vse so razprodane. To je praksa, ki živi in deluje. Ves čas se pogovarjamo o oddaljenih, o tistih, ki bi jih radi pritegnili zraven. To je ta pot! Če vprašate mene, bi morali cerkve odpreti za koncerte vrhunske sakralne glasbe. Zdaj se vsi ukvarjajo s slavilno glasbo in nekoga tudi to nagovori, a gre za preprost jezik. Je kot Sveto pismo v slikah – v glasbenem smislu – pa nočem biti žaljiv, tudi to je lahko lepo. Ampak če hočemo globlje, pa potrebujemo jeruzalemsko izdajo Svetega pisma – to je pa oratorij Mesija. Kje pa se pojavijo ovire? Predvsem pri financiranju. Pri nas je skoraj nemogoče v cerkvenem okolju organizirati koncert z vstopnino, kar v tujini ni sporno. Zdaj smo trikrat izvajali Mesija in mislil sem, da ga bomo vsako leto. Verjetno ga bomo drugo leto spustili, ker nimamo denarja, da bi to plačali. To je škoda, saj prav take stvari premaknejo duhovno življenje nekega naroda naprej. Verjamem v lepoto kot izraz vere. Če je mašnik lepo oblečen, če je arhitektura čudovita, zakaj bi bila glasba povprečna? Če je vse na visokem nivoju, če je vse skladno, potem je to liturgija, ki zares »zapoje«.

»Verjamem v lepoto kot izraz vere«

»Verjamem v lepoto kot izraz vere«

Na Škofijski klasični gimnaziji ste bili dolga leta profesor in »glasbeni oče«. Česa se najbolj spomnite iz tega obdobja?

Evropsko srečanje mladih

»Doma imam še vedno spravljen kup revij, ki sem jih izdajala kot otrok«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.