»Verjamem v mlade in njihovo moč«

Pisateljica Mateja Gomboc je Primorka iz Vipavske doline z nalezljivo dobro voljo in neustavljivo ustvarjalnostjo. Sicer profesorica slovenščine in italijanščine se je lani poslovila od katedra in se povsem posvetila pisanju. Ob ustvarjanju učbenikov in delovnih zvezkov za slovenščino v srednjih šolah je slovenskemu leposlovju prispevala že za lepo knjižno polico avtorskih del, večinoma za mlade. Kar dve med njimi sta bili nagrajeni z desetnico, nagrado Društva slovenskih pisateljev za izvirno otroško in mladinsko leposlovje: leta 2022 Balada o drevesu in letos Preveč zvezd (obe sta izšli pri založbi Miš). Mateja sodeluje tudi z različnimi publikacijami, je sourednica revije Mavrica in redna sodelavka Naše družine. Kadar je na Družini, si deliva pisarno, zato sva si v pogovoru, v katerem sva se dotaknili mladih in branja, dovolili sproščenost tikanja. Draga Mateja, prisrčne čestitke za nagrado, ki si si jo prislužila že drugič! To je bilo zame veliko presenečenje. Če človek enkrat dobi desetnico, je to dovolj, sem menila. Vesela sem bila že lanske nominacije za knjigo Vse živali družine Cmok. In letošnje nominacije. Že to je zadostilo vsakršna pričakovanja in dalo romanu pečat, da je sprejet. Ko me je poklicala Dragica Haramija, sem ostala brez besed. Poleg tega sem to že vedela nekaj dni pred podelitvijo in morala molčati. Ampak sem zdržala. Čestitam tudi za to. Torej je potrditev pomembna tudi za že uveljavljene pisatelje … Potrditev, ne pa nagrada. Tudi potrditev, ko kdo – bodisi otrok bodisi odrasel – reče, da je z veseljem prebral mojo knjigo, ali ko otroke nasmeje kakšen Stric pes ali že omenjene Vse živali družine Cmok ali kakšna druga otroška knjiga. Ali da odrasle ali mladostnike pretrese moja resna literatura, kot so romani Balada o drevesu, Preveč zvezd, Gorica ali zbirka kratke proze Zavladati vetru. Že to so pomembne potrditve. Ko pa pride do tako imenovanega trenutka slave, si zmeraj želim, da čim prej mine in se spet vrnem v mir in tišino, saj mi je to prijetneje. V roman Preveč zvezd spretno vključuješ številne zelo aktualne težave sodobnega časa. Od kod je prišel vzgib za roman? Kot srednješolska profesorica sem veliko časa preživela med mladimi – torej med bistvom iskanja življenja, lastnih poti. Vse to s sabo prinese tudi številne prepreke, ki se jih mladi zavedajo, se z njimi soočajo in jih prebolevajo. Profesorjem nam ne morejo ostati neopažene. Zlasti na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sem nazadnje poučevala, so dijaki precej odkritosrčni – veliko povedo in pokažejo, zato so mi te težave znane. Lahko bi napisala spet nov roman in v njem nanizala druge težave, s katerimi se soočajo mladi. Roman Preveč zvezd je problemski, saj govori o problemih sedanjega časa. Želim si, da bi bile čez nekaj desetletij te težave preteklost, a vem, da bodo žal prišle nove. V romanu sem jih nanizala od pretiranega perfekcionizma do anoreksije, od vprašanja spolne identitete do predolgega stopicljanja na mestu, ostajanja v otroškem svetu, kar je značilno zlasti za fante, do skrivanja težav, kot recimo pri Filipu. Predvsem je aktualna Dinina težava – odvisnost od spleta, od družbenih omrežij, od vplivnic. In vendar ob vsem tem iz romana veje tudi tvoja velika naklonjenost do mladih. Je nevarno reči, da jih imam rada? Všeč mi je njihovo soočanje z lastnimi in s težavami drugih, ko iščejo, se upirajo, ne pristajajo na kriterije, ki jim jih določajo druge generacije in so zanje nedomišljeni. Sami se morajo prikopati do svojih spoznanj. Zato so mi mladi tako blizu. Bi lahko rekla, da te mladi spreminjajo? Seveda! Sploh ko pišem za otroke ali za mlade. Ne morem reči samo, da s tem v sebi prebujam otroka oziroma najstnico; skozi moje pisanje, skozi moje ustvarjanje gredo številne usode, ki jih mimogrede srečujem in me navdajajo s sočutjem ali občudovanjem. Včasih pa kakšen način življenja, kakšen odnos tudi preziram. Tudi o tem je treba pisati. Hkrati pa opaziš moč, ki je v mladih … In tudi v starših, ki ob njih niso pasivni! Vendar je res: verjamem v mlade in njihovo moč. Ne bom izdala, o čem govori roman, saj želim, da ga berete, a to sporočilo je jasno. Tudi prek odnosa med Dino in Filipom. Ko se drug drugemu odpreta, je obema laže. To je rešitev, ki jo vidim: da smo odkriti drug do drugega, strpni, da sprejemamo drugačnost drugega, se preprosto prepustimo prijateljstvu, ljubezni in si pomagamo. O tem govorim tudi v Baladi o drevesu, ko mladi, ki tragično izgubijo prijatelja, ostanejo skupaj in si med seboj pomagajo. V romanu Preveč zvezd to pomeni rešitev tako za Filipa in njegovo nemoč kot za Dinin padec na dno in ponoven dvig. Omenila si, da želiš, da bi knjigo prebrali. Zakaj se ti zdi branje pomembno? Ko knjigo napišem, ni več moja, ampak je last bralcev. Vsaka knjiga, ki jo vzamemo v roke, postane naša. Z njo se spremenimo v bralca, ki bo zgodbo in besede vpijal vase. Ko beremo, vstopimo v drug svet, v drug čas, v drugo okolje, v druge razmere. Razkrije se nam intima, ki nas obogati. Poleg tega je branje nekaj čudovitega zato, ker pomeni počasno vpijanje informacij. Splet in brskanje po telefonu predstavljata hitro srečevanje z informacijami; to nas dela nemirne, prazne. Medtem ko počasno vpijanje, kakršno je branje – zasebno, intimno branje, počasi krepi možgane. Podobno kakor je počasen tek za naše telo koristnejši od napornega, hitrega treninga, je za možgane koristnejše branje kot brskanje po telefonu. Zelo sem naklonjena tudi skupnemu branju in branju naglas. Po mojem mnenju branje naglas ne pripada samo staršem, ki berejo svojim otrokom, dokler se ti ne naučijo zlagati črko ob črko, ampak tako branje lahko traja dlje časa. V svoji knjigi dostikrat likom zaupam branje naglas. Na primer ko Neli Smrkolj zboli za noricami, ji njen brat Žan, ki »mu je vse brez veze«, bere iz naslonjača, ki ga postavi med vrata. Branje knjige navsezadnje pomaga tako njemu kot sestrici, predvsem pa njunemu bratsko-sestrskemu odnosu. Glasno branje povezuje. Naj povem, da tudi midva z možem bereva skupaj. Bralka sem jaz, moj mož pa zelo rad posluša. Starejši se velikokrat pritožujejo, da mladi ne berejo več. A zdi se, da tudi tu velja, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Ko kot pisateljica hodim po šolah in nastopam pred osnovnošolci, vidim, da v šoli, kjer učitelji pripravijo učence, jim povedo, da bo prišla pisateljica, in otroci z veseljem prej preberejo katero od knjig, vlada čisto drugačno vzdušje kot na šoli, kjer učitelji otroke pripeljejo npr. v telovadnico, potem pa se umaknejo; včasih se celo zgodi, da (učitelji) ves čas gledajo v telefone. Najprej bi po šolah prepovedala uporabo telefonov. Za vse. In uvedla bi bralne klube pred poukom in med odmorom. Zakaj ne bi imeli še bralnega odmora? Zakaj ne bi skupaj brali domačega ali branja za bralno značko? Res, zgledi vlečejo. Ko rečemo otrokom: »Čez poletje berite in recite staršem, naj tudi oni berejo ali vam kaj preberejo,« otroci odvrnejo: »Saj moj oče nikoli ne bere. Moja mami ima samo telefon vedno v rokah.« Pa smo tam! A omenila si, da je bil prav včeraj zelo lep dogodek. Kateri so ti posebej pri srcu? Čudoviti so tisti, pri katerih se me otroci razveselijo in mi, ko končamo, rečejo: »Neee, zakaj je že konec?« In se potem vije dolga vrsta tistih, ki bi želeli še malo poklepetati z mano in dobiti moj podpis. Ko mi potem še knjižničarke povedo, da so šle vse moje knjige v njihove roke, me to navda z velikim veseljem. Tudi z novim veseljem za pisanje. A zdaj se bliža konec šolskega leta. Pred nami je poletje in z njim bralni mir v smislu: zdaj bomo pa brali. In pisali. Kakšni so tvoji načrti? Pravkar končujem učbenik za slovenski jezik, in ko delam eno, tisto počnem v vsej polnosti. Potem me čaka nekaj drobižkov za Mavrico, za Našo Družino, za Cicibana in tako naprej … V glavi pa že snujem nov roman. Pri ilustratorjih sta tudi nadaljevanji knjig Vse živali družine Cmok in Sposojena babica Štefi; eno izide jeseni, drugo pozimi. Kako pa poteka sodelovanje z ilustratorji? Se ti kdaj zgodi, da rečeš: »Tale junak pa ni prav nič podoben tistemu, kot sem si ga zamislila!« Sodelovanje poteka zelo različno: pri nekaterih ilustratorjih nimam nobene besede, drugi si zelo želijo moj namig in dobro sodelujemo. Ilustrirane knjige so res nekaj posebnega! Naj omenim, da mi je v poseben izziv tudi sodelovanje z Matejem De Ceccom pri stripu za Našo družino, ko je treba vse povedati v drobni pasici v treh sličicah. Kot utečen tandem neizmerno dobro sodelujeva!

Dostop do članka (47174)

»Verjamem v mlade in njihovo moč«

»Verjamem v mlade in njihovo moč«

Draga Mateja, prisrčne čestitke za nagrado, ki si si jo prislužila že drugič!

Delo od doma varuje družino

Skriti razlog za nespečnost

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.