Župnijska cerkev Marije Vnebovzete, in vsa župnija Brdo pri Lukovici, je v nedeljo, 15. decembra, doživela enega najlepših, najpomembnejših, gotovo pa najbolj ganljivih trenutkov v svoji zgodovini, ko je v njej vodil somaševanje novi kardinal slovenske krvi – Vinko Bokalič Iglič. V cerkvi, kamor je kot dekle iz Prevoj hodila k maši njegova mati Pavla Iglič, oče Vinko Bokalič pa nedaleč stran v župnijsko cerkev nadangela Mihaela v Mengšu.

Cerkveni prezbiterij so napolnili duhovniki, stalna diakona in ministranti. FOTO: Jožef Pavlič

Kardinal Bokalič s sorodniki. FOTO: Jožef Pavlič

Spoznala sta se in se poročila v begunskem taborišču v Špitalu (Spittalu) na avstrijskem Koroškem, od koder sta se, kot številni slovenski begunci, namesto v rodno domovino pred maščevalnimi rdečimi revolucionarji zatekla v varnejši in gostoljubnejši Buenos Aires. Tam sta si ustvarila družino, se jima je rodilo pet otrok (hčerka Mimi in sinovi Janez, Vinko, Jože in Miha); Vinko in Jože sta se v duhovnem okrilju slovenskih lazaristov odločila za vstop v Misijonsko družbo lazaristov in duhovniški poklic. Jože se je danes, skupaj z bratom kardinalom Vinkom, veselil snidenja s sorodniki v domovini staršev, predvsem pa skupne evharistične zahvale Bogu in Mariji Vnebovzeti.

Brdo pri Lukovici je bilo sicer ovito v meglo, temperatura pod nič stopinjami Celzija, a v njunih srcih, srcih sorodnikov, župljanov in drugih obiskovalcev maše je bilo veliko veselje. Predvsem v kardinalovem, ki je v zahvalnih besedah ob koncu maše izrekel in potrdil, da je in želi biti tudi v prihodnje kot visok cerkveni dostojanstvenik »vesel pričevalec evangelija« v nadškofiji Santiago del Estero v za Slovence v matici daljni Argentini.

V slovesnem sprevodu v meglenem nedeljskem dopoldnevu v cerkev Marije Vnebovzete. FOTO: Jožef Pavlič

To so občutili tudi številni duhovniki, ki so se mu, in bratu Jožetu, pridružili pri oltarju; med njimi vizitator lazaristov dr. Robert Petkovšek, dr. Anton Štrukelj, Igor Dolinšek, kardinalov sorodnik, in Janez Bernot (oba doma iz župnije Brdo pri Lukovici), domači župnik Bernard Rožman in duhovni pomočnik Gregor Luštrek, nekdanji tukajšnji župnik Andrej Svete. 

Pridigal je kardinalov sorodnik Igor Dolinšek. FOTO: Jožef Pavlič

S kardinalom Vinkom je prišel njegov tajnik Cristian Viscardi in generalni vikar Raul LLugdar. Ob njem sta bila dva stalna diakona: Janez Rožman, oče župnika Bernarda, in Alojzij Štefan iz Moravč.

Kardinalu Vinku se je pri daritvenem oltarju pridružil tudi brat lazarist Jože. FOTO: Jožef Pavlič

V zvoniku so pritrkavali domači pritrkovalci, cerkev so okrasili domači župljani (vence iz cipresinih vejic so pletli tudi veroučenci), na koru je pel domači mešani cerkveni pevski zbor pod vodstvom Matevža Kinka, na orgle je igral organist Miha Zavrl, v sprevod v cerkev in iz nje so se poleg ministrantov in duhovnikov zvrstile narodne noše. 

Župljani Brda pri Lukovici so za obisk in mašo kardinala Vinka Bokaliča Igliča lepo okrasili župnijsko cerkev Marije Vnebovzete. FOTO: Jožef Pavlič

Domači župnik Bernard Rožman se je izkazal kot odličen organizator kardinalovega obiska na Brdu pri Lukovici. FOTO: Jožef Pavlič

Pevci so peli, tako se je odločil župnik Bernard, predvsem najbolj priljubljene in znane cerkvene pesmi, česar je bil kardinal Vinko še posebej vesel; ob slovesu od njega pa za spomin na domovino njegovih staršev pod cerkvijo še slovensko narodno Kje so tiste stezice.

Katere, je v pozdravnem govoru omenila župljanka Mojca Stoschitzky, pridružila se ji je v španščini Cecilija Cerar, v zahvali za obisk in izročitvi darila pa član domačega Župnijskega pastoralnega sveta Tone Meden. 

Mojca Stoschitzky je spomnila na kardinalove korenine in pogumno ter predano življenjsko, duhovniško in škofovsko pot. FOTO: Jožef Pavlič

Gospa Mojca je v izredno lepem nagovoru, v katerem je najprej spomnila na odhod kardinalovih staršev iz matične domovine na avstrijsko Koroško in nato daljno Argentino, kako sta tam zaživela v Slovenski vasi v Buenos Airesu, si ustvarila dom in družino, obudila spomin na velik križ, ki ga je dal v bližini doma njegove matere Pavle postaviti v zahvalo za srečno vrnitev v domovino kardinalov stric Rafael. Zagotovila mu je: »V duhu smo z vami, ko črpate moč iz domačih korenin, iz poštene narave naših ljudi, s katerimi premagujemo nihilizem in ideološko zmedo novega tisočletja z duhovno močjo za isti cilj. Ker premore tudi današnji dekadentni čas klene Slovence, se s prihajajočim letom kot letom novega Upanja ne bojimo in trdno stojimo na braniku za krščanski slovenski obstoj.«

Župljani Brda pri Lukovici močno ganjeni poslušajo kardinalove spodbudne adventne besede. FOTO: Jožef Pavlič

To upanje, najprej pa veselje, da župljani Brda pri Lukovici smejo po letu 2010 vnovič pozdraviti v svoji sredi »moža, ki govori naš jezik, ima družinske korenine v naših krajih, je s srcem in dušo misijonar«, je v svojem nagovoru izrazil tudi Tone Meden. Upanje, da bo »vaš obisk med nami obrodil tudi nekaj misijonskih sadov in nam poživil vero«. Misijonskih sadov, ker tako kardinalova nadškofija, kot tudi Slovenija potrebuje novih duhovnih poklicev.

Za obisk in mašo se je kardinalu Bokaliču v imenu župljanov Brda pri Lukovici zahvalil Tone Meden. FOTO: Jožef Pavlič

Kljub temu, da je kardinal Vinko ob visoki cerkveni časti, ki mu jo je izkazal njegov dober poznavalec, ga je izbral najprej za pomožnega škofa v Buenos Airesu, nato pa, nedavno, za kardinala in primasa Cerkve v Argentini – sam papež Frančišek – »samo človek«, smo mi samo ljudje, Jezus pa je Bog in človek. Jezus želi, da Božjemu Novorojencu, kot Janez Krstnik, v adventu pripravimo pot, obenem pa sami trdno hodimo po njej.

Kardinal Vinko Bokalič Iglič je zbrane pri maši posebej povabil, naj molijo zanj, obenem pa jim je zagotovil svojo molitev. FOTO: Jožef Pavlič

Tega se dobro zaveda tudi kardinal Vinko Bokalič Iglič, ki svoje upanje stavi v Gospoda. Zato je zbrane v zahvalnih besedah tudi prosil: »Molite zame!« in jim obljubil: »Tudi jaz bom molil za vas!« Molitev res potrebuje, da bo lahko dobro vodil nadškofijo, ki obsega štiri Slovenije, ima pa malo duhovnikov, zato pa toliko bolj prizadevne laike. Ker v njej živi veliko siromašnih ljudi, potrebuje tudi podporo od zunaj. Obiskovalci maše so za kardinalovo nadškofijo in zanje namenili darove pri ofru, lepo in prav pa bi bilo, da bi jih še kdaj. Vsi Slovenci. Tako bomo še najprej utrjevali svoje vezi z našim rojakom v daljni Argentini. V upanju, da ga še kdaj pozdravimo na naših tleh. V tem upanju so mu mnogi že v cerkvi stisnili desnico, pa tudi po maši na trgu pred cerkvijo, kjer so župljanke vsem postregle s čajem in raznovrstnim zelo okusnim pecivom. Da obiskovalce maše ne bi po njej preveč zeblo, je s svojimi melodijami poskrbela domača lukoviška godba.

Dolga je bila vrsta vseh, ki so pri ofru kardinalu Bokaliču segli v roko. FOTO: Jožef Pavlič

Videlo se je, kako je vsa župnija, med njimi tudi karitativne delavke in mladi, v minulih dneh strnila vrste okrog župnika Bernarda Rožmana, se dobro duhovno in tudi človeško pripravila na visok obisk, ga doživela v pravem adventnem veselju in izpolnjenem pričakovanju, veliko pa tudi pridobila z njim. Predvsem ko je videla, kako prijazen, odprt in srčno dober je kardinal Vinko. Po meri in duši papeža Frančiška. Svojega zaupnika in prijatelja, lahko rečemo. Predvsem pa zares Božjega moža. To je tudi kardinal Vinko Bokalič Iglič, smo lahko vsi videli in začutili, ko smo se z njim srečali na Brdu pri Lukovici. Tudi Mengšani, ki zaradi natrpanega programa kardinalovega obiska v Sloveniji tokrat niso pozdravili visokega cerkvenega gosta v svoji župnijski cerkvi (so ga kot pomožnega škofa v Buenos Airesu), ga bodo pa kdaj drugič. Najpomembnejše je, da on čuti z nami, Slovenci, in mi z njim.

1/12