»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem« (Lk 2,14). Kristusovo rojstvo, atika oltarja v Crngrobu pri Stari Loki (1652), foto: Lovro Konjedic

"Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod" (Lk 1,10–11). Oznanilo angela na betlehemskih poljanah je noč pastirjev, ki so bedeli ob svojih čredah, spremenilo v srečanje z Odrešenikom, ki so ga dolgo in tako željno pričakovali.

Odrešenik prinaša veselje. To veselje je namenjeno vsem. Nihče ni izvzet iz njega, nihče ga ni nevreden. Nihče ni vnaprej določen, da se ga to veselje ne sme dotakniti, da ga to veselje ne sme prenoviti. Nihče ni zaznamovan, nihče prezrt. Odrešenikovo veselje je veselje za vse ljudstvo.

Očitno pa je, da je treba, če želimo osebno doživeti to veselje, narediti nekaj korakov. Najprej je potrebno pogled dvigniti v nebo. Naše oči so večkrat tako zelo napolnjene z gledanjem vsakdanjosti, da spregledamo znanilce drugačnih resničnosti, da spregledamo angele in preslišimo Gospodova sporočila, ki nam jih prinašajo. Tako močno smo zazrti vsak v svoje črede, v svoj jaz, v svojo službo, v svojo kariero, v svoje skrbi, da ne vidimo, da je življenje veliko več kot zemlja, po kateri hodimo, družba, v kateri se uveljavljamo, in današnji dan, ki ga hočemo užiti do konca. »Poglejte in ozrite se kvišku, zakaj vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28).

Potem se je treba odpraviti na pot. Treba je oditi v Davidovo mesto, v mesto obljube. Tam se je namreč rodil Odrešenik. Dvigniti se moramo na noge, vzeti popotno palico v roke in vzeti s seboj čim manj prtljage, saj bi ta samo ovirala naš korak. To nas postavlja pred drugo pomembno nalogo. Naučiti se izpuščati. Naučiti se zapuščati. Koliko nevidnih niti nas navezuje na dogodke, na stvari, na ljudi. Vemo pa, da je ena sama drobna nit dovolj, da duh ne more vzleteti, da ne more poleteti. Ostaja pripet, ostaja pritlehen. Hrepeneč po prostranstvih ostaja ujetnik samega sebe. Dokler človek misli, da je njegova sedanjost nepogrešljiva, toliko časa ne bo mogel postati dedič prihodnosti. Dokler bo živel v preteklosti, se ne bo mogel napotiti v deželo obljube.

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« (Lk 2,15). Pastirji so drug drugega opogumljali in spodbujali. Čeprav Bog nagovarja posameznika, je prostor za srečanje z njim občestvo. Skupaj moramo na pot. Če človek hodi sam, je preveč strahov, preveč pomislekov, ki ga zadržujejo. Lahko so dovolj močni, da sploh ne odide na pot, ali pa na poti počasi izsesajo njegovo moč, da omaga in klecne. Zato moramo hoditi skupaj. Skupaj moramo doživljati božič, skupaj moramo stati pred jaslicami, skupaj moramo prepevati božične pesmi in skupaj se moramo udeležiti slovesnih božičnih svetih maš.

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem« (Lk 2,14). Ko človek skupaj z brati in sestrami pride v Davidovo mesto, ko poklekne pred Dete, povito in položeno v jasli, se mu razodene skrivnost božiča, skrivnost Božjega rojstva. V Jezusovem rojstvu je Bog razodel svojo slavo, ki bo polnost doživela v povzdignjenju z zemlje, človek pa je postal dedič miru, ki ga svet ne more dati. Božja slava in mir med ljudmi hodita z roko v roki. Zato vsi, ki na tej zemlji hrepenimo po miru in nam je hudo zaradi tolikih, ki se vsako jutro zbujajo v nasilje in strah in vsak večer legajo z bojaznijo k počitku, v teh svetih praznikih, v katerih Bog v rojstvu svojega Sina uresničuje obljubo odrešenja, dajmo iz vsega srca slavo Bogu.

Vse kristjane in vse ljudi dobre volje vabim, da v božičnih dnevih z vsem srcem hvalimo in slavimo Boga ter z vsemi močmi delamo za mir. Vsem želim blagoslovljene božične praznike.

msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof metropolit


Voščilo je bilo objavljeno na naslovni strani najnovejše, božične Družine (letnik 63, št. 51-52, božič 2014).