Posode iz žgane gline z luknjami

Že poldrugo stoletje v spomeniški cerkvi, ki je danes edini del kartuzije Pleterje, dostopen obiskovalcem, zbujajo pozornost glinene posode, pravokotno vzidane v stene pod oboki, na videz brez večjega reda. Zadnikar piše, da jih je bilo nekdaj v cerkvi 57. Posode so iz žgane gline, izdelane na kolovratu, domnevajo raziskovalci. Izdelali so jih lončarji iz bližnjega Šentjerneja. »Posode imajo hruškasto obliko. Na ožjem koncu so ravno odrezane in odprte, na drugo stran pa se razširjajo in so oblo zaključene. V tej oblini, ki je pri vzidani posodi edina vidna, je deset ali manj lukenj s premerom 15 mm. Posamezna posoda je visoka od 18 do 20 cm, široka pa na najširšem mestu 17 cm,« opisuje Marjan Zadnikar v knjigi Preden odidem (izdala Družina leta 1998) značilnost pleterskih štimanc.

Kje jih najdemo?

Štimance pa niso ne slovenska atrakcija ne evropska posebnost. Pri nas so jih našli še v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, v Marijini kapeli celjske cerkve sv. Danijela in mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika, kjer so jih ob obnovi v 19. stoletju odstranili. Zadnikar, ki se v knjigi sklicuje na številne svetovno poznane raziskovalce, je naštel prek 80 evropskih srednjeveških katedral in cerkva s podobnimi, v stene vgrajenimi posodami. Različni narodi jih imenujejo različno: Slovenci smo štimance prikrojili iz nemške besede Stimmtopfe, poznajo pa Nemci zanje tudi ime Schallgefosse; Francozi jim rečejo poteries acoustiques, Angleži acoustic vases, Italijani vasi laterizi ali vasi acustici, medtem ko so jih Grki imenovali echeia in Rimljani dolia ali dolea.

Foto: arhiv kartuzije Pleterje

Kakšen je njihov namen in kakšne posebnosti imajo pleterske štimance si preberite v novi številki Družine.