Smo v zadnjih dneh pred državnozborskimi volitvami, ki presegajo okvir običajnega političnega dogodka. Predstavljajo namreč trenutek izbire smeri, v katero kot družba želimo stopiti, in vrednot, na katerih želimo graditi prihodnost.

Ozračje pred volitvami je prežeto s pričakovanji in željami po spremembah, ker imamo dovolj praznih obljub in občutimo kolaps sistema. Okrepilo se je zavedanje, da lahko vsak nekaj prispeva za dobro družbe, zato se tudi med mladimi krepi zavest, da moramo biti aktivni, da je naš glas še kako pomemben za našo prihodnost in nam je še kako mar, kam gremo. Prisotno je tudi upanje, da se bo volivec tokrat odločal s trezno glavo in zavedanjem, da se mu je denarnica v preteklem obdobju stanjšala.

Sedanjo situacijo je moč primerjati s časom osamosvojitve. Čeprav mlajše generacije tega obdobja nismo neposredno doživele, je pogum takratnih akterjev vir navdiha in dokaz, da so veliki družbeni premiki mogoči. Družita nas pogum in zavedanje, da je treba nekaj narediti, če hočemo boljšo prihodnost zase in svoje potomce. To se je izkazalo tudi na nedavnem referendumu o evtanaziji. Izid mnogi razumemo kot pomemben mejnik, ki je ponovno prebudil občutek družbene odgovornosti. Zaznati je mogoče nov zagon, ki ga lahko opišemo tudi kot »novi veter«.

Občutek nemira in želje po spremembah

Dogajanje v zadnjih dneh je intenzivno, včasih celo težko sledljivo. A skupni imenovalec ostaja občutek, da se stvari premikajo. »Če se trese, se tudi spreminja,« bi lahko povzeli razpoloženje.

Med ljudmi je zaznati vse večje nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, pa tudi jasno željo po izboljšanju življenjskih razmer. V ospredje prihajajo vprašanja razvoja, prihodnosti mladih in ohranjanja potenciala države.

Meta Sedminek je študentka prava. FOTO: osebni arhiv

»Ni nas strah! Glejte nas, kaj delamo za svojo domovino, vrednote in boljšo prihodnost.«

V javni prostor vstopajo novi akterji, pogosto mlajši, ki odkrito izražajo svoja stališča in poudarjajo vrednote, za katere se zavzemajo. Ti mladi so iskreni in se ne bojijo biti to, kar so. Okrepila se je tudi vloga različnih pobud in civilne družbe, ki spodbujajo razmislek ter aktivno državljanstvo.

V ospredju razprav so vrednote. Te naj ne bi ostale le na ravni besed, temveč naj bi postale vodilo za konkretno delovanje, tako v politiki kot v širši družbi. Poseben poudarek mnogi namenjajo mladim, družini in skrbi za starejše. Vizija prihodnosti vključuje državo, kjer imamo mladi priložnost za razvoj, kjer se ceni izkušnje starejših in kjer družina ostaja temelj stabilnosti.

Nova slovenska pomlad?

Ali so prihajajoče volitve res zgodovinsko prelomne, bo pokazal čas. A občutek, da se dogaja nekaj pomembnega, je prisoten. V zraku je zaznati željo po novem začetku, po spremembah in po večjem upanju za prihodnost.

Morda prav zato nekateri govorijo o novi slovenski pomladi, ki jo bodo soustvarjale mlajše generacije. Te bodo morale prevzeti odgovornost, se soočiti z izzivi preteklosti in hkrati graditi temelje za prihodnost.

Ena stvar pa ostaja jasna: obdobje pasivnosti se izteka. Kompleks drugorazrednega državljana še iz povojnih časov ni več izgovor, da bi bili tiho in gledali stran, ko se pred našimi očmi sprejemajo ključne odločitve za našo prihodnost. Prihaja čas za trdo delo, sodelovanje in pogum, da kljub različnosti s skupnimi napori delujemo za skupno dobro.

Kamenčki povezani v trden zid

Dovolj je bilo šarlatansko izrečenih lepih besed in zakrivanja resničnih problemov. Ključno pa ne bo le to, kar se bo zgodilo na dan volitev, temveč tudi to, kar sledi po njih. Ali se bomo ljudje, organizacije in skupnosti znali povezati? Ali bomo posamezne kamne in kamenčke znali zložiti v trden zid, ki ga ne bo mogoče razdreti?

Pomembno je, da ostanemo dejavni tudi po volitvah. Pot, po kateri smo stopili, je prava, zato na njej vztrajajmo. Dovolj je bilo spanja. Čas je za odgovornost, sodelovanje in pogum. Naše vrednote niso tu zato, da se nanje lepijo prazne oznake, temveč da služijo kot izhodišče za naše javno delovanje, politično, civilnodružbeno in lokalno.

Molitvene pobude imajo svojo težo in pomen ter pogosto obrodijo sadove tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Hkrati pa smo povabljeni, da storimo, kar je v naši moči, da ostanemo dejavni, povezani in pogumni, saj kot je dejal sveti papež Janez Pavel II.: »Korajža velja!«