P. Francesco ugotavlja, da mnogi ljudje tudi danes živijo križev pot. V pogovoru za vatikanske medije je pojasnil: »V premišljevanjih in molitvah je očiten navdih iz trenutne stvarnosti in od konkretnih ljudi,« posebej iz trpljenja kristjanov na Bližnjem vzhodu zaradi vojne. Frančiškan je s temi besedami povzel izvor svojih nocojšnjih premišljevanj križevega pota s papežem Leonom.

Znamenje pozornosti do Svete dežele

V pogovoru je spomnil, kako papež Leon vse od svoje izvolitve nenehno govori o miru. Izbira avtorja letošnjih premišljevanj ob postajah križevega pota je njegovo znamenje pozornosti do Svete dežele in vseh tragedij, ki so v zadnjem času prizadele države Bližnjega vzhoda, pa tudi do vseh drugih držav, ljudstev in posameznikov po svetu, ki trpijo zaradi vojne.

Pred več kot stotimi leti, 1. avgusta 1917, je papež Benedikt XV. zavrnil blagoslov vojsk, vojno opredelil kot »nekoristno klanje« in voditelje sprtih narodov pozval, naj dosežejo pravičen in trajen mir s pogajanji, spoštovanjem mednarodnega prava, vrnitvijo zasedenih ozemelj, obnovitvijo prostega gibanja in razorožitvijo ter na ta način sprostijo vire, ki jih bodo vlagali v skupno dobro in razvoj.

Odtlej Cerkev vedno izraža bližino prebivalstvu, ki ga pustoši vojna, in vedno znova obsoja oborožene spopade, ki so še vedno »nekoristno klanje«, je poudaril p. Francesco. Papež Leon XIV. malodane vsako nedeljo po opoldanski molitvi angelovega češčenja in vsako sredo ob koncu splošne avdience vztraja pri nujnosti, da je treba doseči trajen mir, ne le v Sveti deželi, temveč v vseh državah, ki so trenutno vpletene v krvave vojne. Minulo nedeljo je z zelo ostrimi besedami zavrnil nasilje, ki se dogaja v imenu Boga, in dejal, da Bog ne posluša molitev vojnih hujskačev, ki imajo roke omadeževane z nedolžno krvjo.

P. Francesco Patton. FOTO: Vatican Media

»Precejšnje presenečenje«

Po frančiškanovih besedah je bilo papeževo vabilo k pisanju premišljevanj za križev pot precejšnje presenečenje. Leon XIV. je v letu, ko obhajamo 800. obletnico smrti sv. Frančiška, pristojnim na vatikanskem državnem tajništvu naročil, naj to nalogo zaupajo prav p. Francescu, frančiškanu, ki je več let opravljal naloge kustosa Svete dežele. Kot je pojasnil, ga je prošnja »sprva prestrašila, obenem pa neizmerno počastila«.

Pri pisanju teh premišljevanj je navdih črpal iz evangeljskih besedil: najbolj mu je bil pri srcu evangelist Janez, ki ima prodoren pogled na skrivnost Gospodovega trpljenja. Posegel je tudi po spisih sv. Frančiška, »ki so zakladnica krščanske duhovnosti«. V premišljevanjih in molitvah pa je očitno, je še pojasnil frančiškan, »da navdih prihaja tudi iz trenutne stvarnosti in od konkretnih ljudi, v katerih sem v teh letih lahko videl like križevega pota«.

Kjer govori o trpljenju mater in žensk, se v ozadju pojavljajo sodobne ženske, ki danes poosebljajo like Marije, Veronike in jeruzalemskih žensk. Za premišljevanjem o popačenem pojmovanju moči in zlorabi oblasti se skrivajo mednarodni dogodki, ki jih imamo vsi pred očmi: Simon iz Cirene nosi obličje številnih prostovoljcev ter humanitarnih in medijskih delavcev, ki jih je p. Francesco srečeval v zadnjih letih in so tvegali svoja življenja, da bi za nekoga poskrbeli ali da bi razkrili resnico, pa vsi sploh niso bili kristjani.

P. Francesco si želi, da bi vsak človek ob srečanju z Jezusom Kristusom in hojo za Njim proti Kalvariji zaznal Njegovo bližino in Njegovo ljubezen.

Spodbuda k premisleku, postavljanju vprašanj, po potrebi k spremembam

Konkretne razmere, omenjene v premišljevanjih, ne želijo sprožiti obsojanja posameznikov, temveč spodbujajo k premisleku, postavljanju vprašanj in – če je treba – celo k spremembam. Sporočilo celotnega besedila je v temelju versko in želi izraziti bližino Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, vsakemu človeku. P. Francesco želi z njim vernikom pomagati, »da bodo hodili po Jezusovih stopinjah«, nevernikom pa odkriti, da Jezus skrbi za vsakega izmed nas in da v Njem lahko najdemo upanje in razlog za življenje, četudi se to zdi izgubljeno.

Njegove želja je, tako nekdanji kustos Svete dežele, »da bi vsak človek ob srečanju z Jezusom Kristusom in hojo za Njim proti Kalvariji zaznal Njegovo bližino in Njegovo ljubezen; zaznal, da je Jezus Kristus dal svoje življenje za vsakega izmed nas in da želi prav vsakega od nas skupaj z Njim pripeljati nazaj k Očetu«.