Bila sem komaj devetletna deklica, a zaradi srečanj z vojnimi grozotami dokaj zrela in dokaj odrasla, predvsem pa zelo pozorna na vsa dogajanja okoli sebe. Vseeno pa so me majski dogodki leta 1945 šokirali in prevzeli s posebno grozo, ki je nikoli ne bom pozabila.

Grozljivo nočno tr­ka­nje na okna naše hiše

Spomnim se, kako mi je nekega dne v začetku maja starejša sestra prišla povedat v Trebnje, kjer sem med tednom sta­no­vala zaradi bolezni, da je vojne konec. Najraje bi zavriskala od veselja, saj nisem mogla verjeti besedam. Verjeti tudi nisem mogla, da odslej ne bo več tistega grozljivega nočnega tr­ka­nja na okna naše hiše, česar sem se bala vsako noč od poletja 1942, ko so partizani sredi noči odgnali sosedovega sina in ga ni bilo nikoli več nazaj. Toda na sestrinem obrazu nisem opazila nikakršnega veselja. To se mi je zdelo čudno. Kmalu zatem pa mi je sestra povedala, da očeta ni doma, ker je peljal domobrance na Koroško. Dodala je še, da greva takoj skupaj do­mov na Plusko /pri Trebnjem/. Čudno, sem si mislila; in sva odšli.

Zunaj doma smo se izogibali vsakemu pogovoru

Doma sem opazila zresnjeni obraz mame, stare mame in starejših sester. Bilo nas je osem mladoletnih otrok in najmlajši brat ni imel niti dve leti, zato se mlajši otroci nismo zavedali,­ v kaj se je podal naš oče. O vsakodnevni goreči mamini molitvi za atovo srečno vrnitev pa smo spoznavali, da vojne negotovosti še ni konec in da se očetu lahko pripeti tudi najhujše. Bilo je nekaj tesnobnega v zraku in nezaupanje do vseh tujih ljudi se je naselilo v nas. Postali smo redkobesedni in še tisto, kar smo govorili, smo govorili zelo tiho. Zunaj doma smo se izogibali vsakemu pogovoru.

Ponoči se je na skrivaj priplazil okrvavljen domači sin, potrkal na okno ...

V naslednjih dneh nam je mama povedala, da se širijo novice, kako vozijo domobrance v Ko­čevje in jih ubijajo. Čez nekaj dni smo zopet slišali, da se je v vas, ki je bila komaj šti­­ri kilometre oddaljena od nas, ponoči skrivaj priplazil ves okrvavljen domači sin, potrkal na okno, se javil mami in se takoj odplazil v neznano. Menda se je rešil iz kočevskega brezna.­

Zdaj sem postala še bolj pozorna na tovornjake, ki so že skoraj teden dni vsako popoldne vozili v skupinah po deset mimo naše hiše. Vozili so zelo hitro kljub vzpenjajoči se cesti. Bili so pokriti s cerado, le zadnji zgornji del tovornjaka je bil odprt, v notranjosti tovornja­ka­ ni bilo nikoli nič videti. Videli smo le dva partizana s titovkama na glavi in s puškama v roki, ki sta vedno sedela zadaj.

Lipa sprave na ljubljanskih Žalah 15. junija 2026. Foto: Ivo Žajdela

Nenadoma pa sem zaslišala glasove: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!«

Nekega popoldneva sem stala ob cesti, ko se je zopet vasi bližala kolona tovornjakov. Čakala sem in gledala. Zopet s cerado prekrit tovornjak, spodaj zadnji del tovornjaka zaprt, zgornji zad­nji del ne, čisto zadaj pred zaporo tovornjaka pa je na vsaki strani sedel po en partizan; obr­njena sta bila drug proti drugemu. V rokah sta imela vsak svojo puško, pripravljeno na strel. Stala sem ob cesti in strmela v notranjost tovornjaka. Nenadoma pa sem zaslišala glasove: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!« ter istočasno zagledala dva mlada fanta, ki sta se hitro dvig­nila z dna tovornjaka in mi z visoko iztegnjenimi rokami pomahala oziroma zanihala levo in desno, kot da bi bila zvezana. Naslednji hip sta se hitro dvignila še dva in mi pomahala na enak način. Njihovi klici so postali še močnejši.

Stala sem kot okamnela in strmela v tovornjak

Bila sem vsa ganjena in prestrašena, ker sta me oba partizana opazila. Zbala sem se, da bosta svoji naperjeni puški usmerila vame in me ustrelila. Še danes vidim njun pogled. Stala sem kot okamnela in strmela v tovornjak. Niti pomahati si nisem upala v slovo, čeprav bi to zelo rada storila. Vedela sem, da me nesrečni fantje dobro poznajo, saj so me klicali s pomanjševalnico, torej tako, kot me je vedno klical le oče. Prevzela me je groza, a sem na mestu počakala še toliko časa, da sem videla, kako so ti tovornjaki v križišču zo­pet zavili v smer proti Žužemberku oziroma Kočevju. Potem so izginili v ovinek za hribčkom.

Spremljal me je srhljivi prizor poslavljajočih se fantov z žalostnimi klici

Čakala sem, kdaj se bodo zopet pojavili na vrhu griča, medtem pa premišljevala: »Kdo so ti mladi fantje, ki me dobro poznajo? Ali so to fantje iz vasi, ki so bili pri domobrancih, ali domobranci, ki so imeli pri nas postojanko?« Tudi te sem dobro poznala, saj je bil med njimi domobranec, ki mi je rešil življenje. Tako mi je povedala mama, ko mi je dajala zdravila, ki jih je ta večkrat zame prinašal iz Ljubljane. Tako zamišljena sem še enkrat v ovinku nad vasjo zagledala kolono tovornjakov, ki so izginjali med hišami.

Šele potem sem šla proti domu. Ves čas me je spremljal srhljivi prizor poslavljajočih se fantov z žalostnimi klici, mrka obraza partizanov in grozeče naperjeni puški. Prizor, ki me spremlja vse življenje!

Partizani jim hrane niso pustili niti za zajtrk

Dogodek sam mi je sprožil tudi plaz medvojnih spominov. Najprej spomin na tisto julijsko poletno noč v letu 1942, ko so partizani z lojtrskim vozom sredi noči glasno ustavili na našem dvorišču, kar je lahko takrat v našem kraju pomenilo, da bodo nekoga iz hiše odpeljali in se ne bo več vrnil. Bili smo vsi prestrašeni, kaj se bo zgodilo, čeprav očeta ni bilo doma, ker je teden dni pred tem odšel v bolnico. Čakali smo in čez nekaj časa slišali povelje, da gredo k sosedovim. Tam so odpeljali osemnajstletnega sina, izpraznili vso shrambo in ka­ščo. Živo sem videla pred seboj prizor, kako so zjutraj ti sosedje glasno in pretresljivo joka­li, da se je jok slišal do naše hiše. Hrane jim niso pustili niti za zajtrk. Zato so jim zjutraj sosedje čez naš vrt nosili polno skledo žgancev in drugo hrano. Najhuje pri tem pa je bilo to, da so ljudje po­vedali, kako so tega mladega fanta pri Šentvidu strašno mučili in ubi­li. A nih­če ni vedel, zakaj. »Torej čaka fante, ki so se poslavljali, enaka usoda? Za­kaj?« sem se spraševala.­

Otroci smo se ju razveselili, češ saj ta dva nas bosta ponoči čuvala

Drugič sem se spet spomnila medvojnega dogodka ob koncu poletja 1943, ko smo se nekega nedeljskega popoldneva otroci vračali iz cerkve. Na mestu, kjer sem v maju 1945 videla kolono tovornjakov z nesrečnimi fanti, smo takrat začudeno opazovali dva mlada domačina v civilni obleki in z nekakšnima dolgima puškama v rokah. Strmela sta proti dolini, po kateri se je vila cesta. Otroci smo se ju razveselili, češ saj ta dva nas bosta čuvala ponoči, da bomo bolj varno spali. Bila sta to prva vaška stražarja, doslej jih še nikoli nismo videli.­­

Na spominski slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 15. junija 2026 je Alenka Höfferle Felc prebrala pričevanje Vide Cvelbar. Foto: Ivo Žajdela

Težko sem čakala, da obiščem ta s krvjo prepojeni del naše domovine

Vsa leta potem me je zanimalo vse, kar je bilo v zvezi s kočevskimi brezni. O njih smo vede­li že marsikaj, do njih pa nismo smeli. Zato sem težko čakala, da obiščem ta s krvjo prepojeni del naše domovine. Želja se mi je uresničila julija 1990, ko sem se udeležila spravne sloves­nosti v Kočevskem rogu. V sebi sem čutila nekakšno dolžnost, da obiščem fante, katerih obupani klici mi vsa leta odmevajo v ušesih.

Ob breznu sem obstala kot maja 1945 ob srečanju z mladimi fanti na tovornjaku

Vožnja skozi roški gozd me je v vsakem ovinku spomnila na kolono tovornjakov v poslednjem ovinku. Bila sem tako ganjena, da se mi je po telesu naje­žila koža. Ob breznu, ki je pogoltnilo mlada življenja, sem obstala kot maja 1945 ob srečanju z mladimi fanti na tovornjaku. Spet sem slišala pretresljive klice: »Zbogom, Vid­ka! Zbogom, Vidka!« kot že tolikokrat prej, a tokrat so bili ti klici še močnejši. V mislih so mi odmevali še zvoki smrtonosnih strelov, ki so uničili toliko življenj, in tesnobni kriki obupanih ljudi.

Vida Cvelbar je pričevanje objavila v reviji Zaveza, št. 57, 2005.

1/3