V Komendo je prišel 4. maja 1946 za župnijskega upravitelja, 26. maja 1962 mu je ljubljanski nadškof Anton Vovk »za odlično duhovniško delo« in službe, ki jih je opravljal, podelil naslov »zaslužnega dekana« (»decanus emeritus«), 24. februarja 1967 ga je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik imenoval za župnika v Komendi, 27. junija 1975 je sprejel njegovo odpoved komendski župniji iz zdravstvenih razlogov z dnem 7. junija 1975 in mu dovolil, da se je naselil v komendski kaplaniji, kjer je umrl 1. januarja 1992, ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar ga je 4. januarja 1992 pokopal na za duhovnike namenjenem delu komendskega pokopališča.

Viktorijan Demšar je v Komendi kot duhovnik, raziskovalec Petra Pavla Glavarja in komendske zgodovine ter zelo razgledan izobraženec zapustil kraju in ljudem neprecenljiv prispevek. FOTO: Fotostudio Majhenič Domžale.

Takšna je v kratkem Demšarjeva komendska datumska duhovniška »zgodba«. Celovito jo je v knjigi Pričevalec za resnico na 400 straneh v besedi in številnih dokumentarnih fotografijah popisal in prikazal njegov veroučenec, občudovalec, redni obiskovalec in nazadnje življenjepisec domačin Jožef Pavlič. 

Naslovnica knjige

Še posebej skrbno na podlagi zapisnika z zaslišanj 11. in 12. septembra 1945 v novomeškem zaporu, Demšarjeve izjave, kako je med italijansko okupacijo pomagal Ribničanom kot župnik in dekan v Ribnici (pri tem ni delal nobene razlike, pomagal je tudi partizanom in internirancem ne glede na to, kdo in kaj so bili, celo OF); pa tudi, kako si je neuspešno prizadeval rešiti Štefana Kersniča in Jožeta Knola, je pa rešil smrti številne Ribničane, več vasi in samo Ribnico, ko so Italijani 5. oktobra 1942 divjali po Ribnici, je njihov major grozil, da bo trško naselje požgal in da ga bodo zbombardirali.

V »zahvalo« za to, kar je naredil dobrega za partizane in njihove družine, ga je povojna komunistična oblast 24. junija 1945 najprej zaprla v ribniški zapor. Tistega, v katerem je med vojno obiskoval partizane in jim prinašal kakšen priboljšek, domačim pa sporočila od njih. Od tam so ga, zvezanega z žico, 18. julija 1945 premestili v novomeški zapor. Istega dne je od žalosti umrla njegova mama Helena. Zaprli so ga v samico, mu očitali kar 17 zlih dejanj, ki pa jih niso mogli dokazati, saj so bila izmišljena. Demšar je vsa ovrgel. Šef novomeškega zapora major Kovač mu je celo grozil: »Saj bi te udaril, pa tega nisi vreden! Nikoli več ne bodo ta umazana usta lagala ljudem!« In prav ta major je čez nekaj mesecev, ko je Viktorijan prišel iz zapora, naredil samomor!

Viktorijan Demšar je bil odličen katehet, je veliko veroučencev pripravil na prejem prvih zakramentov, pozneje pa krščanski zakon in krščansko življenje nasploh. FOTO: Fotostudio Majhenič Domžale.

Ko so Viktorijana Demšarja izpustili iz zapora skupaj z Jožetom Ovnom, beneficiatom iz Št. Vida pri Stični, jima je načelnik novomeške Ozne Kovač dejal: »Izpuščena sta na svobodo ne zaradi pomanjkanja dokazov, temveč iz dobre volje. Za nazaj vama nima nihče nič očitati. Sta svobodna državljana. Vnaprej pa glejta, da se v čem ne pregrešita, zakaj povsod imamo štiri oči in ne samo dveh!« Nazadnje jima je zagotovil, da bo tisti, ki bi kaj naredil zoper njiju iz osebnega nasprotovanja oz. ju ovajal, »najstrožje kaznovan, zakaj sedaj smo – v urejeni demokratični državi!«

Na obiske župljanov se je v Komendi vozil s kolesom. FOTO: Fotostudio Majhenič Domžale.

V kakšni, se je pokazalo leta 1952, ko je Udba spet zasliševala Viktorijana Demšarja glede njegovega župnikovanja med drugo svetovno vojno v Ribnici, predvsem sodelovanja z okupatorjem. Neuspešno, saj mu niso imeli kaj očitati, so ga Italijani, ko je prišel prosit za katerega od zaprtih Ribničanov na njihovo »komando«, sramotili: »Spet ta komunistični duhovnik!«, pri cerkvenih oblasteh pa je, tudi zaradi »špecanja« v Ljubljano, veljal za »rdečega tehanta«, ker je pomagal partizanom, jih reševal iz italijanskih rok. Očitati mu tudi niso mogli, da je, ko je prosil za vrnitev internirancev na Rab, le-te spravljal v »belo gardo«; v resnici jim je svetoval, naj najprej poskrbijo zase, ker so bili tako izčrpani, potem pa svoje družine. Res pa se je, da jih je lahko rešil z Raba, posluževal utečenega obrazca, to je obljube, da se bodo borili proti komunizmu. Kakšen pa je ta režim, je spoznaval že pred drugo svetovno vojno kot kaplan na Koroški Beli, v Srednji vasi v Bohinju, v Škofji Loki, predvsem pa v povojnem zaporu.

V Komendi ga je kot župnik nasledil Nikolaj Pavlič (levo). FOTO: Fotostudio Majhenič Domžale

Najhuje ga je prizadelo, ko se je, strgan in shujšan, vračal v Ribnico z vlakom iz zapora v Novem mestu, kako so se ljudje obračali stran od njega, se mu celo posmehovali, se zgražali nad njim, mu niso privoščili dobre besede … Tudi tisti, ki so bili prej prijazni do njega. Zaradi tega – tudi dvoličnosti ljudi – je sklenil, da ne bo več župnik v Ribnici: »Čeprav bi lahko, v Ribnici nisem mogel in ne hotel ostati župnik. Po vseh teh krivicah in uničevanju se človeku upre. Odločil sem se oditi. Tudi mater smo prekopali in prepeljali v Ljubljano. Ko sem odhajal, so ljudje jokali.«

Za ureditev Demšarjeve spominske sobe v nekdanjem Glavarjevem špitalu v Komendi ima velike zasluge njegov občudovalec Marko Zadrgal iz Komende. Foto: Jožef Pavlič

Od Ribničanov se je poslovil 21. oktobra 1945 z govorom v nabito polni cerkvi v Hrovači, med katerim so mnogi jokali. Spomine na to težko obdobje je vnovič obudil na veliki četrtek 7. aprila 1977 v zapisu: Moja beseda, pričevanje k ribniškemu delovanju od 25. 4. 1940 do 24. okt. 1945. Potem ko si je opomogel, si je za prihodnje duhovniško delovanje izbral Komendo, kjer pa mu tudi ni bilo lahko, je bil vseskozi na očeh Udbe. Kako, je v pogovoru s piscem knjige podrobno omenil le malo pred svojo smrtjo. Celotno njegovo duhovniško življenje in delo je bilo v resnici Pričevanje za resnico, kakršen je naslov knjige.

1/3