Konec tedna bo podeljena nagrada Vilenica. Na že 29. festivalu jo bo v kraški jami, blizu Lipice, prejel v Sloveniji manj znan, madžarski pisatelj László Krasznahorkai. Nobeno njegovo delo še ni prevedeno v slovenščino, so pa zato njegove knjige našle prostor v številnih svetovnih jezikih, tudi angleščini in nemščini, poznajo pa ga tudi na Japonskem.

Ko smo že pri jezikih, glavno vodilo letošnje Vilenice je Iz jezika v jezik. »V preteklem letu je festival raziskoval izzive, ki jih pred literaturo postavljajo spreminjajoče se geografsko in politično pogojene meje, 29. Vilenica pa bo poskušala narediti še korak bližje k razumevanju nadnacionalnih literarnih pojavov, ki jih prinašajo migracije, globalizacija idej in kultur, ključni dejavnik pri orientaciji v kulturnem okolju, v katerem posameznik biva in ustvarja, pa je še vedno jezik,« izbiro pojasnjujejo na spletni strani vilenice. Pod tem sloganom je bila okrogla miza, kjer so si zatavljali »vprašanja o izbiri literarnega jezika, identiteti in statusu pisateljev, ki so razpeti med dve tako nacionalni kot jezikovni domovini ali celo več«. Literati, ki se preselijo iz matične domovine ali pa se celo rodijo zunaj nje, so postavljeni pred odločitev, v katerem jeziku bodo ustvarjali. O temi so spregovorili Marica Bodrožić, iz Dalmacije, ki se je pri desetih letih preselila v Nemčijo in piše v nemščini; slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka, znanstvenica, urednica in založnica Stanislava Repar, ki uporablja slovaščino in slovenščino; ter Roman Simić Bodrožić večkrat nagrajeni pesnik, pisatelj, hispanist, urednik pri založbi Fraktura in direktor Festivala evropske kratke zgodbe iz Zagreba.

Drugi pisatelj v središču, poleg zmagovalca, Marko Sosič, zamejski slovenec iz Italije, zgodbe tržaškega večkulturnega okolja opisuje v slovenščini in se v njih tudi geografsko navezuje na nekatere slovenske kraje.

Svečana podelitev nagrade Vilenica za leto 2014 Lászlu Krasznahorkaiju bo v jami Vilenica (ob dežju pa v Kosovelovem domu Sežana. Na prireditvi se bodo s svojimi deli predstavili Guy Helminger (Luksemburg, Nemčija), Elsa Korneti (Grčija, Nemčija) in Visar Zhiti (Albanija). Slavnostni govornik pa bo minister za kulturo dr. Uroš Grilc. nagrado bosta madžarskemu pisatelju podelila predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer in direktor podjetja Riko Janez Škrabec.

Letošnji vileniški nagrajenec Laszlo Krasznahorkai



Vilenica, edini festival, ki podeljuje nagrado srednjeevropskim pisateljem, je tokrat v vlogi predstavitve v Sloveniji manj znanega pisatelja, Laszla Krasznahorkaia, sicer enega izmed najbolj svetovno znanih sodobnih madžarskih literatov. V svoji domovini je prejel že kopico literarnih nagrad, pred desetimi leti tudi najprestižnejšo, Kossuthovo nagrado. V svojih delih obravnava ljudi, ki jih je družba porinila na obrobje in se spopadajo s preživetjem, osamljenostjo in eksistencialnimi vprašanji. liki v njegovih delih so izgubljeni, ozračje je turobno, kar odlično ustvarja s izbiro besed in nebesed – z izpusti in zamolkom. Tako lahko začutimo stisko človeka, potisnjenega na rob, v brezizhoden položaj, past, v kateri se v krutih kriznih, morda bi lahko rekli kar apokalipštičnih, časih znajde vse več, preveč ljudi. Tematiko lahko sklepamo že kar po naslovih njegovih najbolj znanih del: Melanholija upora, Vojna in vojna in osrednji Satanov tango. »Aludira na korak argentinskega tanga, ki temelji na koraku naprej in nazaj. Ta vražje začarani ponavljajoči se korak tanga – zagon in stagnacija – daje narativni okvir celotnemu romanu. Figure se nahajajo v  satanskem krogu, kjer ni niti obstanka niti izstopa. V njegovem delu je to ples ljudi brez upanja nekje v zakotnem, depresivnem miljeju madžarskega Alfölda, v neki do obisti umazani gostilni, kjer družba zgubljenih duš čaka na odrešenika v upanju, da s pojavnostjo preroka vstajenja pride do usodnega zasuka stanja stvari, duha in družbe v boljšo smer. Množica, ujeta v svetu, iz katerega ne vidi izhoda, ki je izgubila ves smisel, čaka na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Prerok Irimiás – simbolična podoba, ki aludira na topose iz Biblije (Jeremija) – se naposled pojavi. Ljudje mu brezpogojno verjamejo, mu sledijo, dokler ne ugotovijo, da je tudi on samo prevarant in izkoriščevalec njihove ranljivosti in človeške degradiranosti. In prav ta nenadna in nenavadna sreča, ki je priletela kot božji dar, jim daje jasen kažipot, možnosti izhoda  iz sicer brezupnega in neznosnega sveta. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti. Irimiás kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš, ki dobro ve, kako delati z ljudmi,  ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažne upe na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili,« je roman predstavila Jutka Rudaš, članica žirije za Vilenico. László Krasznahorkai v vseh delih obravnava vzhodnoevropski model družbe, vključno z množično manipulacijo, lažnimi obljubami oblastnikov, demagogijo in seveda političnimi spletkami. To pa so sestavine, ki lahko malega človeka kmalu zapeljejo v past.



Medtem ko ga do zdaj še nismo spoznali kot literata, pa smo ga že srečali kot scenarista. njegov roman Satanov tango je bil prirejen tudi kot film, pri čemer je Laszlo Krasznahorkai sodeloval z madžarskim režiserjem Belo Tarrom. Od sredine 80. let sta večkrat sodelovala skupaj, tudi pri filmu Torinski konj, ki si ga je bilo mogoče ogledati tudi na Liffu. Pred tremi leti je bil predstavljen na berlinskem festivalu in dobil srebrnega medveda in nagrado filmskih kritikov.

Fotografije: splet