Foto: Ivo Žajdela

Življenje prelata Vinka Prestorja je dokaz, da ljudje prihajamo na svet po čudovitem načrtu Božje ljubezni, je dejal nadškof Zore pri maši 15. julija 2018 v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju ob 90-letnici prelata Vinka Prestorja. Omenil je tudi drugo njegovo obletnico, 70 let, odkar je bil obsojen na zapor. Njegova krivda je bila, da je znal pisati. Vinko Prestor se je rodil 5. julija 1928 v Voklem. 15. maja 1948 ga je komunistični režim aretiral in ga obsodil na 17 let strogega zapora. Iz zapora je prišel 28. novembra 1954. Leta 1961 ga je škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Leta 1985 je postal stolni kanonik. Upokojil se je leta 2004, od leta 2007 pa je duhovni pomočnik v župniji Šenčur.

Zaradi pisma, ki ste ga na sosedino željo napisali beguncu na Koroškem, ste bili 15. maja 1948 aretirani in obsojeni na sedemnajst let strogega zapora, pet let izgube političnih pravic in pet let izgona iz domačega okraja v okraj Krško. Hkrati pa so vam prepovedali študirati v Jugoslaviji. Kako je izgledal ta stalinistični proces?

V začetku aprila, v sedmem razredu, me je soseda prosila, če bi napisal nekaj vrstic, kot potrditev, da nima nobenega drugega fanta, razen njega, ki je bil kot begunec na Koroškem. To sem napisal na majhen komaj četrtino velik papir in ji ga dal v prepričanju, da ga bo priložila svojemu pismu. To pismo pa je izročila fantu (Marjanu Brodarju), ki je ilegalno prihajal s Koroške. Jaz se z njim sploh nisem srečal, čeprav sem ga že prej poznal, saj je bil doma iz Hrastja. Njega, so odkrili v Šenčurju, kjer je prespal. Pri njem so našli to pismo. Ker se je upiral, so ga ustrelili.

15. maja 1948, bila je sobota, me je na cesti, ko sem se peljal s kolesom v šolo, ustavil udbovec s pištolo v roki. Kmalu je prišel avto in me odpeljal v Kranj na »zaslišanje«, kakor je rekel ta, ki me je aretiral. V Kranju so me izročili Udbi, ki je imela v Škrbčevi vili svoje prostore. Takoj so me »zasliševali«, seveda tudi fizično, s pestmi, da bi se prestrašil in »priznal« krivdo. Pokazal mi je list, na katerem je bila moja pisava, kjer sem se s pozdravi tudi podpisal. Zraven je bilo še eno pismo, ki so ga podtaknili kar meni.

Po tem zaslišanju so me zvezali z verigami in prestavili v prvo nadstropje. Popoldne so me še enkrat zaslišali in naredili zapisnik. Malo sem slutil, da sosede niso zaprli. Prepričevalno sem tako odgovarjal, da sem se sam osebno z njim srečal in mu izročil to pismo, da so mi verjeli. Med prvim in drugim zaslišanjem sem goreče molil, da bi enako govoril in tako vse prevzel nase. Njo sem rešil, jaz pa tako ne bi dobil nič manj, tudi če bi povedal po resnici. Naslednjo soboto sem bil že na javni razpravi obsojen. Odvetnik je bil po službeni dolžnosti le prisoten, ne da bi me kar koli zagovarjal.

Med razpravo je bilo rečeno, da sem zelo inteligenten, da izhajam iz klerikalne družine, da ni bil nihče v partizanih in sem se kot odličnjak dobro zavedal protidržavnega delovanja. V pravem času da so me odkrili in preprečili, da bi še naprej rušil obstoječi družbeni red. Verjetno bi se povezal s špijonažo, verjetno bi celo pobegnil čez mejo, »dobro vemo«, da bi študiral za duhovnika, takih da imamo že itak preveč. Zato se mu prepreči tudi vsak študij v Jugoslaviji. Za vse to se ga najstrožje kaznuje za zgled srednješolski mladini: na 17 let strogega zapora z odvzemom prostosti, 5 let odvzema političnih pravic in 5 let izgona iz domačega okraja v okraj Krško. Na vprašanje, če se bom pritožil, sem odgovoril z ne. Še enkrat so ponovili. Ponovno sem rekel ne. Zakaj ne? Mirno sem odgovoril: Če sodišče smatra, da je kazen previsoka, naj me pa manj obsodi.

Več si lahko preberete v novi, 31. številki Družine.