November je mesec preprečevanja zasvojenosti. V reviji Praznična pogosto obravnavamo to temo. V tokratni je Barbara Kastelec opozorila na digitalno zasvojenost. O tem se je pogovarjala z Miho Kramlijem, ki v Zdravstvenem domu Nova Gorica vodi center za zdravljenje zasvojenosti. Opozoril je, da virtualni svet zasvaja množico mladih pa tudi starejših in pušča za sabo uničene posameznike.

Celoten intervju si preberite v reviji Praznična.

Digitalna zasvojenost

Kako gledate na sedanji čas in pojav informacijske tehnologije: neznana študentka nas zvečer kontaktira za spletno anketo, z druge celine nam nekdo v polomljeni googlovi slovenščini deli komplimente in si obeta utrip nazaj, nekdo drug bi nam rad prodal knjige s popustom. Veliko vdorov v zasebnost pravzaprav.

To je popolnoma nov svet. Naši otroci lahko preko nove tehnologije poslušajo glasbo, se učijo, pogovarjajo; drug drugemu lahko sporočamo, kje smo v nekem trenutku, kaj potrebujemo. Z novo tehnologijo smo dobili nove vrste skrajnosti. Opozoril bi na temeljno, ki se mi zdi izrednega pomena: treba je ločevati med virtualnim in realnim svetom. Ko virtualno dejanje podpira realno dejanje, s tem ni nič narobe. Virtualno nam pomaga, da se nam na banko ni treba odpeljati plačat položnic.

Delo na računalniku ne zasvoji in nima psihičnih posledic. Drugače pa je z novo tehnologijo, ko je ta vir zabave. V možganih se sproži proces, ki telesu ni prijazen. Ko igramo igrico ali smo na družbenih omrežjih, se v nas ne razvije občutek utrujenosti, ampak ravno nasprotno, razvije se potreba, da igramo vedno več in vedno bolj intenzivno. Zato se moramo odrasli, starši naučiti ločiti, kdaj nam tehnologija služi kot pripomoček, ki je v korist posamezniku in družbi, kdaj pa je vir zabave.

Ponudba igric je neskončna, v čem je draž teh igric, kje stopimo na past?

Nova tehnologija, ki vpliva na domišljijo, ima polno nevarnosti in zank. Nekateri s pomočjo nove tehnologije uspejo, postanejo vidni, slavni, prepoznavni, nekateri pa zaradi nove tehnologije popolnoma odpovedo ali celo umrejo. Zakaj, ker so dovolili, da jim je nova tehnologija na področju domišljije spremenila ali celo uničila življenje.

Pred seboj imamo najstnika, ki v svoji vrstniški skupini ni dovolj verbalno močan, ni po merilih družbe in postane grešni kozel. Na spletu najde igrico, je uspešen, zmaguje. V virtualnem svetu dobi tisto, česar ni našel v realnem življenju – svojega mesta in potrditve. Če okolica, starši in družba ne prepoznajo, da se je mladostnik s pomočjo virtualnega začel zdraviti, bo nastal velik problem. Samopodobe si ne more zgraditi v virtualnem svetu, zgraditi si jo mora s pomočjo komunikacijskih treningov ali terapije, priti do tega, da bo v skupini sprejet. Tega se ne da zdraviti z virtualnim. Kdor koli mu bo začel preprečevati ali omejevati dostop do virtualnega, bo njegov sovražnik, naj bo oče ali mama, postal bo agresiven.

Izpostavljenost novim tehnologijam se začne že zgodaj v otroštvu, s televizijo, z uporabo elektronskih igrač, igralnih postaj, brskanjem po starševskem telefonu.

Poglejmo primer dvoletnega otroka, ki mu starši kupijo playstation. Pri teh igračah ima izostrene zvoke in barve. Kasneje od elektronskih igrač preide na pametni telefonček, na tablico, igrice. Njegovi možgani pri petih letih doživijo dražljaje, ki so sprejemljivi pri osemnajstih letih, in na mestu je vprašanje, kakšne dražljaje bo potreboval ta otrok, ko odraste. Seveda veliko močnejše. Iz ambulantne prakse lahko zelo pogosto ugotovim, da imam opravka z ljudmi, ki so pri osemnajstih, dvajsetih letih zasvojeni s hitro vožnjo. Ali se starši in družba sprašujejo, kako je to mogoče, kako se je to razvilo? Žal so to navadno dražljaji, pri katerih hodi po robu med življenjem in smrtjo. Med temi dražljaji je tudi hitra vožnja. Mnogo preveč mladih drvi z motorji nerazumljivo hitro, posledica je preveč nesreč s smrtnim izidom.



Pred petnajstimi leti smo raziskovali škodljive učinke televizije, zdaj se ti zdijo še nedolžni v primerjavi z intenzivnostjo, ki jo doživljamo pri rabi interaktivne tehnologije. V čem doživljate glavno razliko med TV in pametnim telefonom?

Kot sem omenil, imamo igrice, ki so označene +8, +10, +12, … ampak mnogo staršev tega ne upošteva. V mnogih igricah so sublimna sporočila, ki odločajo o tem, kaj bo današnji osemletnik kupoval, ko bo star osemnajst let. Ne gre le za to, da preživi čas ob igricah, ampak ga le te določajo tudi v tem, kakšen potrošnik bo, ko odraste. Govorimo lahko o sprogramirani generaciji. Kapital natanko ve – v tej državi smo prodali toliko in toliko teh igric, čez deset ali petnajst let bo artikel, ki ga bomo vrgli na trg v tej državi, šel za med. Pri televiziji je ta učinek vseeno manj prisoten, v igricah je teh sporočil mnogo več.

Mislite, da je to res tako načrtno?

Vprašamo se lahko, kaj je cilj tega. Rekel bi, da je cilj tega, da elektronske igračke in igrice preprečijo razvoj avtonomne vesti. Primer. Včasih se je zvečer bralo pravljice in molilo. Ob tem je lahko otrok iz realnega sveta prišel v svet angelčekov, svete družine, vstopil je v drugo dimenzijo. V njegovih možganih se je v molitvi vzpostavilo stanje, preddispozicija za dojemljivost duhovnega in presežnega. Razvito je imel zmožnost abstraktnega razmišljanja, ob branju, zgodbah, molitvi je lahko dojemal tisto, česar ne vidimo in ne slišimo, kar nas presega. Človek se prav po abstraktnem razmišljanju loči od živali. Ob pravljicah, molitvi so se otrokovi možgani trudili, da bi to, kar sliši, tudi doživljal. Tako se je v glavi vzpostavila dispozicija za razumevanje presežnega. Knjiga je edini medij, ki lahko razvije abstraktno razmišljanje, ne pa elektronska igračka, tablica ali računalnik. Zato zagovarjam stališče, da v vrtce in šole elektronske igračke in elektronski pripomočki ne sodijo. Otrok mora razviti abstraktno razmišljanje.

Kaj se zgodi ljudem, ki nimajo avtonomne vesti, kompasa, ko se znajdejo v skupini ljudi, ki jemljejo ekstazi? Sledijo.

Celoten intervju si preberite v reviji Praznična.

Foto: Tatjana Splichal