Spominsko slovesnost sta pripravila krajevni odbor Nove Slovenske zaveze in župnija Stari trg pri Ložu ob 80-letnici konca vojne ter ob Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Tudi preživele je izkušnja zaznamovala za vse življenje

V pridigi se je Pavel Okoliš navezal na osebne izkušnje, ki so zaznamovale mnoge prebivalce Viševka in okoliških vasi. Posebej je izpostavil izkušnjo svojega očeta: »Večina med zapisanimi na našem obeležju je šla skozi pekel trpljenja na koncu vojne v komunističnih čistkah. Nekateri so preživeli taborišča, vendar ostali trajno zaznamovani. To so prvi mučenci. Mladoletni fantje, kot je bil moj oče, so živeli z upognjenimi hrbti, ki so jih naredili udarci bičev. Pod vtisi grozljivih prizorov mučenja in umiranja otrok in starejših od sebe so bili izpuščeni, a polni teže strahu, ki jih je spremljala vse življenje. Dovolite, da sem zelo oseben. Mati je dan za dnem čakala na svoja sina Janeza in Jožefa, pa ji najmlajši sin ni upal povedati, kako sta končala. Tudi lastni ženi ni upal povedati. Popolno zlorabo dostojanstva je doživljal pri pevskem zboru, ko so na komunističnih proslavah pod prisilo peli partizanske pesmi. Žal mi je, da ga je smrt prehitela, ko bi ga lahko vprašal, kaj se je takrat v njem dogajalo.«

Slavnostni govornik je bil zgodovinar Stane Okoliš. FOTO: B. K.

Živeti za resnico

Zgodovinar Stane Okoliš je v slavnostnem govoru poudaril pomen življenja za resnico: »Najprej misliti, nato govoriti in potem delati po resnici je zavestno in dosledno izpolnjevanje enega od najvišjih etičnih načel, s katerimi se v življenju sooča vsak posameznik, prav tako pa tudi družba kot celota. Če hočemo svoje življenje in svojo prihodnost graditi na resnici, je nujno potrebno, da smo odprti do stvari in pojavov, ki nas obdajajo; da smo pod težo argumentov pripravljeni in sposobni brezpogojno sprejeti spoznano resničnost in da smo vseskozi na poti iskanja resnice.«

Približati se resnici je prva stopnica na poti sprave. (Stane Okoliš)

Na tablah ni vseh imen

Opomnil je, da farne plošče ne popisujejo vseh imen žrtev: »Sledove zločina so storilci skozi celotno obdobje totalitarizma prikrivali, zgodovinske vire pa uničevali. Kljub temu vemo, kaj se je z njimi zgodilo – tudi zato, ker se na svoje domove po toliko letih nikoli niso vrnili. Resnično in dejstvo je tudi, da na teh ploščah niso napisane vse žrtve, ki jim je na njih mesto. Njihovi bližnji niso bili za to, da bi se tu brala njihova imena. Naloga zgodovinarja pa ni samo ugotavljanje dejstev, pojasniti mora tudi vzroke, zakaj so bili pobiti, zakaj se za njimi še toliko let ni smelo žalovati, zakaj je bilo prepovedano, da bi se jih javno spominjali in odgovoriti še na vrsto drugih vprašanj da bi večplastno približal stanje in okoliščine.«

Prva stopnica do sprave

»Če si resnično prizadevamo misliti, govoriti in delati resnico, bi moralo biti iskanje resnice vodilo in usmerjevalec v naših vsakdanjih odnosih in v dejanjih. Približati se resnici je prva stopnica na poti sprave,« je zaključil Stane Okoliš.