Najožji pomočnik vrhovnega predstojnika Družbe Jezusove pater Federico Lombardi je minuli ponedeljek v rimski cerkvi Presvetega Jezusovega imena ob navzočnosti okoli stotih jezuitov daroval slovesno sveto mašo ob 470-letnici Družbe Jezusove, poročajo pri vatikanskem radiu. Pater Lombardi, ki je tudi predstojnik tiskovnega urada Svetega sedeža in generalni direktor vatikanskega radia, je v svojem nagovoru jezuite pozval, naj bodo podnevi in ponoči z opasanimi ledji vedno pripravljeni plačati dolg zvestobi svoji poklicanosti in poslanstvu.

Pater Lombardi je poudaril, da dom jezuitov ni samostan, marveč svet. Njihovo obzorje je prostrano kot svet, zato jezuiti papežu ponujajo svojo razpoložljivost in zvestobo, da jih uporabi povsod tam, kjer se mu to zdi koristno za služenje veri. Ob tem je dodal, da redovne zaobljube zagotovo imajo asketsko duhovno vrednost, toda redovnike predvsem delajo svobodne za služenje, osvobajajo jih njih samih in drugih obvez.

Patetr Lombardi je spomnil tudi na besede papeža Pavla VI., ki je o jezuitih dejal, da so prednja straža tiste temeljite prenove, ki se je Cerkev loteva v tem sekulariziranem svetu. Pavel VI. je jezuite označil kot preizkus vitalnosti Cerkve skozi stoletja, kot morda najpomembnejši topilnik, v katerega se stekajo težave, skušnjave, napori, večnost in uspehi celotne Cerkve. Najožji pomočnik vrhovnega predstojnika Družbe Jezusove patra Adolfa Nicolasa je spregovoril še o izjemnih apostolskih pobudah, ki jih je v 470 letih svojega obstoja in delovanja izvedla Družba Jezusova, kot tudi na slabosti, preizkušnje in ponižanja, s katerimi se je morala spoprijeti.

Družba je bila ukinjena in pred približno dvesto leti ponovno oživljena, velikokrat pregnana iz različnih držav, pred petdesetimi leti je imela največ članov, kar 36.000, danes jih šteje približno polovico manj. Preizkušnje, s katerimi se v teh časih sooča verodostojnost Cerkve, temeljite preizkušnje vere v sekulariziranem svetu, preizkušnje skladnosti, verodostojnosti pričevanja in svetosti življenja, vse to so življenjske preizkušnje, ki jih Družba živi v svoji notranjosti, v svojem lastnem korpusu, je dejal pater Lombardi, ki je v nagovoru pojasnil tudi same začetke Družbe Jezusove leta 1540.

Spomnil je, kako so se sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe, in njegovi prvi tovariši dali na razpolago papežu, naj jih napoti tja, kjer je služenje Cerkve najbolj potrebno. Od marca do junija leta 1539 so podnevi opravljali duhovni in karitativni apostolat, zvečer pa so molili in premišljevali o svojem delu. Do tedaj niso razmišljali o tem, da bi ustanovili nov red. Njihov način življenja se je namreč, kot je pojasnil pater Lombardi, zelo razlikoval od načina življenja že obstoječih redovnih skupnosti, ki so živele v samostanih in ki so velik del dneva posvečale molitvi.

Ignacij in njegovi tovariši pa so čutili, da je njihov dom svet ter da služenje drugemu z besedo in dobrimi deli zahteva veliko časa in prilagodljivosti. Čas tega premišljevanja Ignacija in njegovih prvih tovarišev, ki ga jezuiti imenujejo odločanje prvih tovarišev, se je zaključil z oblikovanjem tako imenovanih Petih poglavij, ki so vsebovala osnovne elemente nastajajoče skupnosti. Teh Pet poglavij je papež Pavel III. uradno odobril 27. septembra leta 1540 in tako je nastala Družba Jezusova.