Predlagatelji iz vrst Gibanja Svoboda, SD in Levice želijo po poročanju STA s tem Triglavu kot enemu osrednjih simbolov slovenskega naroda zagotoviti posebno mesto v koledarju ter hkrati krepiti zavest o kulturni in narodni identiteti.

Njegova podoba je vtkana v državni grb, v pesmi, literaturo in zavest Slovencev doma in po svetu. Izbira datuma ni naključna. Prav 7. avgusta 1895 je bil na vrhu Triglava postavljen Aljažev stolp, ki je sčasoma postal več kot le planinski objekt – postal je "brezčasen simbol slovenske samostojnosti, odpora proti potujčevanju in narodne identitete," so navedli v predlogu. 

Jakob Aljaž – duhovnik, ki je Triglav vrnil Slovencem

Aljažev stolp na vrhu Triglava in dovški župnik Jakob Aljaž. VIR: Fototeka SPM

Za Aljaževim stolpom stoji izjemna osebnost: župnik, glasbenik, skladatelj planinec in graditelj planinskih postojank Jakob Aljaž. Kot smo na Družini že pisali, se je njegova življenjska pot začela v revščini – rodil se je kot sin kajžarja iz okolice Ljubljane. Študij grščine, latinščine in stare cerkvene slovanščine na Dunaju je moral po očetovi smrti opustiti, saj družina ni zmogla finančne podpore. Na materino željo je stopil na duhovniško pot in bil leta 1871 posvečen v domači smledniški župniji.

Po službovanju v Tržiču in na Dobravi pri Kropi je leta 1889 prišel na Dovje, kjer je ostal do smrti leta 1927. Prav tam se je razcvetelo njegovo skoraj štiridesetletno delovanje, ki je zaznamovalo ne le župnijo, temveč ves slovenski narod.

Triglav je s stolpom obranil pred Nemci

Ko je bila planinska in alpinistična dejavnost v slovenskih Alpah močno pod nemškim vplivom, se je Aljaž odločil za drzno potezo: na vrhu Triglava je kupil zemljišče in postavil stolp, da bi gora ostala slovenska. Zaradi tega dejanja je bil celo tožen, a po njegovi zaslugi je tako Triglav ostal v rokah Slovenije.

Aljaž pa ni zgradil le stolpa. Medtem ko so Nemci na naših gorah gradili planinske koče, je Aljaž postavil kočo in kapelico na Kredarici, v Vratih pa po več poskusih uspešno zgradil Aljažev dom, ki stoji še danes. Bil je tudi neutrudni kulturni pobudnik: ustanavljal je društva, podpiral petje, gledališče in izobraževanje, domačine povezoval v skupno delo in jih celo popeljal na Dunaj, kjer so v narodnih nošah nastopili pred cesarjem.

Njegovo delo je bilo prežeto z vero, ustvarjalnostjo in pokončno držo. Ni gradil zase, temveč za skupno dobro. Zato ne preseneča, da ga domačini in narod pomnijo kot »triglavskega kralja«, varuha vrhov in ljudi.

Oj, Triglav, moj dom – pesem dveh duhovnikov

Posebno mesto v slovenski zavesti ima tudi pesem Oj, Triglav, moj dom, ki je v zadnjih letih znova doživela izjemno odmevnost. Na otvoritvenem večeru svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2023 v Planici je zazvenela v sodobni priredbi in navdušila občinstvo ter družbena omrežja. A za to domoljubno pesem, ki je skoraj ponarodela, stojita – presenetljivo – dva duhovnika.

Besedilo je napisal radgonski župnik Matija Zemljič (1873–1934), sin revnih viničarskih staršev, pesnik in prevajalec. Pesem je bila prvič objavljena leta 1894 v rokopisnem glasilu mariborskih bogoslovcev Lipica in leto pozneje še v dijaškem listu Danica, vendar pod psevdonimom Slavin. Šele skoraj stoletje pozneje so v Slovenskem biografskem leksikonu dokončno potrdili njegovo avtorstvo.

Prvič so pesem izvedli 22. avgusta 1895

Pesem je leta 1895 odkril in uglasbil prav Jakob Aljaž, takrat dovški župnik, ki prav tako ni vedel, kdo se skriva za skrivnostnim psevdonimom. Prvič so jo izvedli 22. avgusta 1895, ob uradnem odprtju Aljaževega stolpa na Triglavu – v izvirni zasedbi, v kateri je sodeloval tudi Aljaž sam. S tem je pesem dobila še dodatno simbolno težo.

Pozneje je bila objavljena v Aljaževi Slovenski pesmarici II in postala ena najbolj priljubljenih planinskih in domoljubnih pesmi. Najbolj znana je v izvedbi Slovenskega okteta, a pesem živi v številnih zborovskih in sodobnih priredbah ter še danes povezuje rodove.