Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, Anras, nova maša, Gregorij Rožman [3]

Ko smo se bližali četrtemu evangeliju sem opazil kanonika dr. Janeza Kraljiča ...

Ker je bil praznik presvetega Rešnjega telesa, je bila po slovesni maši še procesija presvetega Rešnjega telesa. škof dr. Gregorij Rožman je nosil Najsvetejše. Sam sem korakal pred škofom. Ko smo se bližali četrtemu evangeliju – oltar je bil postavljen pred župniščem – sem opazil kanonika dr. Janeza Kraljiča. Stal je pred ljudsko šolo v spremstvu gospoda Zajca. Kanonik Kraljič je bil oblečen v dežni plašč sive barve. Na obrazu sem mu bral veliko zaskrbljenost.

Anras pri Lienzu, procesija, škof Gregorij Rožman, desno Ludvik Čepon. 31. 5. 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 126, 2022

Po blagoslovu sem izvedel strašno novico: »Domobranci so bili vrnjeni ...

Po zadnjem blagoslovu smo prinesli Najsvetejše v cerkev in se po končani slovesnosti vrnili ob zvokih vaške godbe v župnišče. Opazil sem, da je kanonik Kraljič takoj hotel govoriti s škofom. Kosilo je bilo pripravljeno na hodniku v župnišču. Škof je prisedel. Pa takoj sem videl, da je bil v skrbeh. Njegov obraz je bil bled, kar tresel se je. Nisem vedel, kaj naj bi ta tako hitra sprememba pomenila ... Vse je bilo tako potrto tudi pri kosilu. Škof je malo govoril. Bil je silno zamišljen. Ni mi povedal vesti, ki sta jo Kraljič in Zajc prinesla iz Vetrinja.

Ob treh popoldne smo imeli slovesne pete litanije v župnijski cerkvi. Po blagoslovu sem končno zvedel strašno novico: »Domobranci so bili vrnjeni ... Danes je odšel zadnji transport v Slovenijo ...«

Anras pri Lienzu, procesija, škof Gregorij Rožman pripravlja kadilnico, 31. 5. 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 126, 2022

Delo v Anrasu: začeli smo izdajati listič Slovenec v Tirolah

Takoj po posvečenju sem bil s študenti v ozkem stiku. Začeli smo izdajati listič Slovenec v Tirolah. Tipkal sem ga pri Geigerju. Razmnoževali smo ga pa v občinski pisarni. Občinski tajnik Herman Oberthaler je bil silno naklonjen beguncem. Akademik Ciril Skebe je krasil list z lepimi slikami. V tretji številki Slovenca v Tirolah, 19. avgusta 1945, smo objavili škofovo pismo: Pripombe k trditvam Borisa Kidriča na ljubljanskem kongresu OF.

Ob nedeljah popoldne se je begunska družina v Anrasu zbirala navadno pri Sv. Antonu. Škof je bil vedno v naši družbi. Za cerkvico je bil lep križev pot na prostem. Tu je škof molil z nami križev pot. Neka študentka ga je stenografirala in potem pretipkala. Še vedno hranim ta originalni križev pot. Škof dr. Gregorij Rožman ga je pregledal in po potrebi kaj spremenil ali dodal. Z njegovim privoljenjem sem ga natipkal na matrice. Slikar Ciril Skebe je narisal lepe slike ob začetku vsake postaje. Razmnožil sem ga in poslal knjižice po slovenskih taboriščih. Naslov tega škofovega križevega pota je Križev pot z Marijo.

Anras pri Lienzu, procesija, novomašnik Vladimir Kozina, za njim domača dekleta, 31. 5. 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 126, 2022

Rožman je pisal papežu Piju XII. in ga prosil, naj sprejme njegovo ostavko

Ker sem imel dostop do tipkarskega stroja pri Geigerju, me je škof večkrat naprosil, da sem mu tipkal pastoralna pisma beguncem. Proti koncu julija, če se ne motim, je škof prišel k Geigerju z rokopisom v roki. Bil je napisan v latinščini. Sam ga je spisal. »Ali bi to natipkali?« me je škof prijazno naprosil. Škof je pisal papežu Piju XII. in ga prosil, naj sprejme njegovo ostavko kot ljubljanskega škofa ... Le škoda, da nisem shranil rokopisa ali pa naredil kopije tega dokumenta!

Drugi dan je kanonik dr. Janez Kraljič romal s tem pismom preko avstrijsko-italijanske meje v Rim. /Nesel ga je neki redovnik in ga potem kanoniku izročil v Rimu, op. F. Ž./

Osnutek potrdila, da je škof dr. Gregorij Rožman v Anrasu posvetil Mirka Kozino v mašnika.

Iz Anrasa sem se poslovil 25. avgusta 1949, odšel sem v Kalifornijo

Ko je bil škof v Celovcu konfiniran, mi je proti koncu leta 1945 poslal rokopis Sveti križev pot, ki ga je sam napisal. Razmnožil sem ga v občinski pisarni in knjižice razposlal po slovenskih taboriščih.

Na svečnico leta 1946 sem izdal mimiografiran molitvenik Zgodi se tvoja volja. Dodal sem molitveniku oba škofova križeva pota. Vezane knjižice so potem romale iz rok v roke med slovenskimi begunci tako v Peggetzu kot Spittalu.
Innsbruški škof dr. Rusch me je nastavil za kaplana v Anrasu. Nastopil sem to mesto 2. februarja 1947. Na tem mestu sem bil vse do dne, ko sem se od tam poslovil 25. avgusta 1949. Odšel sem v Kalifornijo v škofijo San Francisco.
Čestitke slovenskih beguncev iz Anrasa in okolice na dan nove maše Mirku Kozini.

Dušnopastirsko delo v Kaliforniji

V San Francisco sem dospel 13. oktobra 1949. Nastavljen sem bil za kaplana v Stoktonu. Tu sem bil dve leti. Od tu sem odšel na kaplansko mesto v Lodi, kjer sem deloval sedem let. S pomočjo mladine sem tu naredil barvne filme: Pray the Rosary (Molitev rožnega venca), The Mass (Maša), Baptism (Krst), Confession (Spoved), Last Rites (Poslednji obredi), Catholic Mariage (Katoliški zakon). Posebno lep je film Pray the Rosary, ki kaže 15 skrivnosti rožnega venca.

Nadškof Mitty me je iz Lodija prestavil v San Francisco, kjer sem bil eno leto in pol. Od tu sem odšel v Hayward. Medtem so razkosali nadškofijo. Ostal sem v novi škofiji Oakland. Novi škof Floyd L. Begin je prišel iz Clevelanda. Po štirih in pol letih sem dobil službo v Piedmontu.

Angleško besedilo državnega tajništva.

Knjižica Communism as I know it

Na novem mestu v Piedmontu sem začel pisati članke v Parish Bulletin (v župnijski list) Comunism is I know it (Komunizem, kot ga jaz poznam). Ker je bilo toliko povpraševanje po teh člankih, sem se odločil za brošuro. Šla je po celem svetu. Še celo papežu Pavlu VI. sem jo poslal. Po takratnem substitutu na državnem tajništvu Angelu dell'Aqua, ki je zdaj njegov kardinal vikar za rimsko škofijo, se mi je takole zahvalil in mi čestital:

Vatikan, 11. aprila 1967 / Državno tajništvo njegove Svetosti. / Štev. 93619. Državno tajništvo njegove Svetosti se po prijaznem naročilu papeževem zahvaljuje za prejem knjižice, ki mu jo je pisatelj preč. g. Vladimir Kozina pred kratkim podaril.

Državno tajništvo ima ukaz, da izrazi, kako sv. oče toplo vrednoti iskreno čustvo sinovske vdanosti, ki je navdihnila to darilo, in da darovalcu pošilja kot poroštvo obilnih nebeških milosti apostolski blagoslov. A. Dell' Acqua, substitut

Spominov smo bili potrebni kot žejni vode

Po naključju je knjižica celo priromala v Indijo. Prišla je v roke jezuitu Emanuelu Kujurju v Dei Nobili College, Poona, Ky., Indija. Prevedel jo je v jezik Hindu že leta 1967. Tudi španski prevod je pripravljen. Ob izdaji knjižice v angleščini sem dobil košaro pisem od vseh strani. Naj tu le tri slovenske čestitke omenim.

Pokojni dr. Miha Krek, predsednik Narodnega odbora, je pisal 22. februarja 1967 iz Clevelanda: »Najlepša vam hvala, da ste mi poslali Communism as I know it. Bili smo je potrebni kot žejni vode ... Naj vas še poprosim, da sprejmete iskreni in globoko občuteni izraz zahvale, da ste to delo opravili.«

Knjižica, ki nam je krvavo potrebna

Profesor Janez Sever je prav tako iz Clevelanda 3. sušca 1967 izrazil tele misli: »... In še enkrat: zelo sem vam hvaležen, da ste knjižico napisali. Krvavo nam je potrebna. Vsaj nekaj imamo zdaj v angleškem jeziku o tem napisanega po našem človeku. Vem, da vam je bilo pisanje težko, saj imate kot župnik dela čez glavo, pa ste opravili še to za nas vse tako koristno delo. Bog vam daj zdravja in potrebnih telesnih in duhovnih moči, da bi še veliko dobrega storili v blagor našega naroda in vseh ljudi.«

Anras pri Lienzu, procesija, v sredini, za ministrantom, novomašnik Vladimir Kozina, Janez Tomažič in Ludvik Čepon, 31. 5. 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 126, 2022

Garam in pasem duše na fari in veliki podružnici

Iz Villa Ballester pa se je 31. marca leta 1967 oglasil inženir Anton Matičič: »Pred dnevi sem prejel vašo brošuro o komunizmu v angleškem jeziku, ki ste jo poslali za uredniški odbor Tabora. Za vaše delo vam iskreno čestitam predvsem zaradi tega, ker ste ga napisali v tujem jeziku, da tako tudi drugi narodi zvedo grozodejstva, ki so se dogajala pri nas v Sloveniji v času druge svetovne vojske. Zanima me, če imate to vašo publikacijo v slovenščini, da bi jo objavili v Taboru, seveda z vašim dovoljenjem.«

16. maja 1968 me je oaklandski škof imenoval za župnika v Brentwoodu. Tu zdaj delam, garam in pasem duše v dveh farah, oziroma na fari in veliki podružnici.

Da bi brezbožni komunizem vedno bolj spoznavali, kakšen je v resnici

Od tu sem pred nekaj meseci rev. dr. Filipu Žaklju prav rad dal dovoljenje za prevod in izdajo knjižice v ljubem domačem jeziku. Knjižico je profesor Alojzij Geržinič z veseljem in res lepo prevedel v slovenščino. Naj bi knjižica med Slovenci doma, v zamejstvu in povsod po svetu, zlasti med slovensko mladino, opravila svoje delo, da bi brezbožni komunizem vedno bolj spoznavali, kakšen je v resnici. Brentwood v Kaliforniji, dne 7. maja 1972. / Mirko Kozina /do tu je Vladimir Kozina napisal spremno besedo k slovenski izdaji svojih spominov Komunizem, kot ga jaz poznam, v nadaljevanju beremo to njegovo osrednje pričevanje, op. I. Ž./.

Anras pri Lienzu, procesija, desno Kozinove sestre Draga, Milka in Albina, 31. 5. 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 126, 2022

Pričevanje Komunizem, kot ga jaz poznam

Zberi se za hip. Dobro si oglej ta rdeči grb; znamenje mednarodnega brezbožnega komunizma je. Pazljivo si ga oglej: kladivo, srp, rdeča zvezda.

1. Kladivo. S kladivom te bodo komunisti udarili po glavi. Lahko mi verjameš: kadar te bodo pobili na tla, boš užival »mirno sožitje« s tistimi, kateri so našli zadnje bivališče v grobovih na pokopališču.

2. Srp. Kmetje uporabljajo srpe ob žetvi in vedo, kako in kdaj bo rezilo sekalo pšenico, rž, oves. Tako vedo tudi komunisti, kdaj in kako uporabljati to ostro rezilo – za tvoj vrat tedaj, ko boš najmanj pričakoval njihovo krvavo žetev.

3. Rdeča zvezda. Rdeča zvezda bo vzšla nad tvojim grobnim kamnom ter pošiljala krvavo rdeče žarke v temo komunistične države. Ta rdeča zvezda, ki je ti ne boš več videl, je namenjena tvojim otrokom. Pripovedovala jim bo o »svobodi«, ki jim jo bo uživati v rdečem raju.

Se ti zdi, da moj opis komunističnega znamenja ni stvaren? Če tako misliš, te vabim, da prebereš naslednja poglavja. Hočem ti povedati nekaj o komunizmu kakor ga poznam.

Komunizem je verstvo, je posebna vera z zmotno mesijansko idejo

Kaj je komunizem? Trinoška organizacija in mednarodna zarota, katere namen je porušiti ves družbeni red, ki mu pripada tudi naša ameriška demokracija. Komunizem ne pozna nobenih narodnih ali državnih meja. Po svojem bistvu in biti je mednarodna organizacija. Ni omejen na eno državo, deželo ali družbeni razred. Ni ruski ne ameriški ne slovenski ne kitajski ne nemški. Njegov program in cilj je zavzeti, zasužnjiti ves svet. Po vsej zemlji hoče zanetiti revolucijo. Podvreči si hoče cel svet in zavladati z železno roko nad vsem človeštvom.

Toda komunizem ni samo organizacija ali preprosto ena politična stranka več, kot mnogi zmotno mislijo. V resnici je komunizem celoten svetovni nazor. In ker poznam komunizem od blizu, si drznem reči: komunizem je verstvo, je posebna vera z zmotno mesijansko idejo. Ima svoje obrede in izvrševanja dolžnosti. Kot druga verstva oznanja nauk o odrešenju. Terja zase celega človeka: telo in dušo. Pravimo, da je komunizem totalitarističen; ne prepoveduje le vse druge politične skupine in stranke, marveč hoče zajeti celo dušo, pamet in razum svojih ljudi in nadzirati njihovo voljo.

Komunizem in Bog sta kot ogenj in voda

Kot verstvo je komunizem po svoji naravi brezbožen, več: proti Bogu. Komunizem in Bog sta kot ogenj in voda. Komunist ne sme verovati v Boga, ako hoče biti zvest služabnik svoje stranke.

Kot filozofski in verski sestav ogroža komunizem vsako drugo verstvo. Njegov končni cilj je oropati človeka vere v večnega Boga in nadomestiti to najbolj naravno željo vsakega človeka z napačno mislijo o nebesih za človeka tu na zemlji.

Zanje ni naravne postave, desetih zapovedi. Zavračajo resnico in pravico.

Katoličan in komunist stojita na nasprotnih tečajih v svojem odnosu do Boga, do človeškega življenja, do temeljnih človeških dobrin in celo do družbe.

Kaj pravijo komunisti o Bogu? Prva zapoved rdečega nauka je: Boga ni. Napuhnjeno in brez sramu so brezbožni v teoriji in praksi. Ko zanikujejo Boga, zanikujejo obenem vsako verstvo. Zanikujejo vse vrednote, ki se izvajajo iz Boga. Zanje ni naravne postave, desetih zapovedi. Zavračajo resnico in pravico. Sami se nazivajo ateiste: ateist je tisti, ki zanikuje božje bivanje, ki veruje, da ni Boga (A-Theos – brez Boga).

Albina, Milka, Draga, Vladimir in Jože Kozina. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Zanje je vsako verstvo, posebno katoliška vera, sovražnik štev. 1

Pa so komunisti res ateisti? Ali so prepričani, da Boga ni? Če so prepričani, zakaj potem ubijajo tiste, ki verujejo v Boga? Zakaj Boga sovražijo? Če ni Boga – in oni zatrjujejo svojo gotovost, da ga ni – zakaj se bore proti Bogu? Ali ni njihov pozdrav, vzdignjena desna roka s stisnjeno pestjo, znamenje sovraštva do Boga?

Pa so komunisti res ateisti? Ateist – meni se zdi, da je to na nesmisel meječa podmena – pušča tiste, ki verujejo v Boga, pri miru. Ne sili jih, da spremene svoje verovanje. Ali komunisti spoštujejo verne ljudi in jih puščajo pri miru? So mojstri krute nestrpnosti v tej zadevi. Ne prenesejo nobenega verstva. Zanje je vsako verstvo, posebno katoliška vera, sovražnik štev. 1.

Naravno razmerje med marksizmom in vero je boj

Karel Marx je dejal: Vera je opij za ljudstvo. Opij je škodljiva droga, ki prizadene ne le telo, ampak tudi pamet. Kot tisti, ki so pod vplivom heroina –sužnji mamila –, ne delujejo pravilno in so družbi nevarni, tako po trditvah komunistov taki, ki verujejo v Boga, pod vplivom vere zavirajo svoboden napredek znanosti.

Tisti, ki verujejo v Boga, v neumrjočo dušo, tisti, ki se še drže starih, a ne zastarelih verskih kreposti, poštenja in krščanske dostojnosti, zvestobe in spoštovanja avtoritete, so v očeh komunistov sužnji verskega mamila. Za take »duhovno zastrupljenje ljudi« ni drugega zdravila kot smrt. Zato: smrt veri!

V svojem sovraštvu do Boga in vere so komunisti čisto odkriti. »Mi komunisti imamo svoj lastni nauk, ki nasprotuje veri, nasprotuje vsakemu verstvu. Naravno razmerje med marksizmom in vero je boj. Naš cilj v tej vojni je smrt vere.« Ta navedek sem vzel iz slovenskega dnevnika Ljudska pravica, 16. februarja 1952.

Novomašnik Vladimir Kozina z novomašnim križem, ki so mu ga poklonili Tirolci pri novi maši v Anrasu 31. maja 1945.

Matej Bor: Tovariši, vaš bog je rop, požig, umor!

Že leta 1848 sta Marx in Engels izdala razglas z naslovom Komunistični manifest. Pozvala sta delavce, naj »nasilno prevržejo ves obstoječi družbeni red«, vključno vero.

Leta 1933 je Stalin izjavil: »Partija ne more biti nevtralna do vere in vodi protiversko propagando proti vsakemu verskemu predsodku. Ali smo zatrli duhovščino? Zlo je, da niso duhovniki bili popolnoma likvidirani (pomorjeni).« Slovenski komunistični pesnik Matej Bor je pravilno analiziral njihove brezbožne namene: »Tovariši, vaš bog je rop, požig, umor!«

Komunisti so brez ljubezni. Njihov nauk temelji na sovraštvu.

Ne, komunisti niso brezbožni. Vedo, da Bog je. Sicer mu ne bi napovedali vojne. Komunisti so brez ljubezni. Njihov nauk temelji na sovraštvu. In ker sovražijo Boga, goje v srcih sovraštvo do vseh, ki verujejo v Boga in ga ljubijo. Dà, dà, komunisti so preverjeni, da Bog je. Verujejo vanj prav tako kot hudi duhovi verujejo, pa trepečejo (Jak 2, 19). In prav tako kot hudi duhovi sovražijo svojega Gospoda, ga sovražijo njihovi rdeči služabniki /str. 29/.

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [5]