Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, Communism as I know it, Anras, nova maša, Gregorij Rožman [4]

Komunizem in nravnost

/str. 29/ Reči smemo, da je komunizem narobe obrnjen katolicizem. Zakaj kot je naš način življenje, naša vera postavljena na Boga in je naša krščanska morala od Boga, tako se komunizem in njega brezbožni nauk opirata na zanikanje Boga. Na tem ateističnem temelju so komunisti razvili svojo lastno »moralo«. Ta morala nasprotuje vsemu, kar mi kristjani sprejemamo; popolnoma nasprotna je našemu krščanskemu izročilu.

Ko postaneš suženj krutega gospodarja – komunistične države

Ta »rdeča morala« te oropa svobode. Tvoja človeška osebnost in njeno dostojanstvo, tako naravno vsakemu človeškemu bitju, nima mesta v komunističnemu nauku. Noben človek nima naravnih pravic. Je zgolj rob v kolesju brezdušnega komunističnega stroja. Če si družinski oče, vedi, da bo tvoja oblast nad lastnimi otroki za vedno izginila, ako si komunisti pokore deželo. Za otroke ne bi skrbel ti, prevzela bi jih kolektivna država. V rdečem raju ti odrečejo celo pravico do vzgoje lastnega otroka.

Kaj pa tvoja zasebna lastnina? Tudi to bi prevzela komunistična država. Ker komunizem ne priznava zasebne lastnine, bi bilo treba pomesti z vsem, kar imaš in imenuješ svoje, z vso tvojo zasebno lastjo. Tako postaneš suženj krutega gospodarja – komunistične države.

Lepe besede so maska za zakrivanje zlih dejanj

Že leta 1846 je papež Pij IX. obsodil »sramotni nauk tako imenovanega komunizma, ki je popolnoma nasproten naravnemu zakonu in bi, če bi ga sprejeli, uničil pravo, lastnino in imetje vseh ljudi in celo družbe same«.

Na svoj način soglaša s Pijem IX. Vladimir Lenin, ko izjavlja: »Zavračamo vsako moralo, ki ne izhaja iz človeških, razrednih pojmov. Trdimo, da je naša morala v celoti podrejena koristim razrednega boja proletariata.«

Stalin ne zapušča dvoma glede moralnosti komunistične »morale«. Skrči jo na stališče, kjer je odkrito občevanje nemogoče. Stalin: »Besede ne smejo biti v razmerju do dejanja, kakšne vrste diplomacija pa bi to bila? Besede so eno, dejanja drugo! Lepe besede so maska za zakrivanje zlih dejanj. Odkritosrčna diplomacija ni bolj mogoča kot suha voda ali železen les.«

Vsa zagotovila rdečih, da komunisti vojne nočejo, so laž

»Besede so eno, dejanja drugo!« O bralec, kako bi rad, da bi verjel vse, kar je v teh stavkih povedal Stalin! Prepričan sem, da ti bo to pomagalo razumeti komunistično govorico. Primer: komunisti toliko govore o miru. Kaj menijo z »mirom«? Njihova mirovna ofenziva je res pristna v njihovem pomenu besede »mir«. Toda nesreča je v tem, da »mir« pomeni komunistom čisto nekaj drugega kot nam.

Spoznajmo in razumimo tole: Vsa zagotovila rdečih, da komunisti vojne nočejo, so laž. Zanje je vojna sedanji položaj, zato postane mir »odločba zgodovine takrat, ko preplavi napredna teza komunizma reakcionarno tezo ameriškega imperializma«. Torej je »mir« popolna komunistična zmaga nad svetom.

Na ta način so komunisti »stranka miru«. Ko so rdeči tanki obsuli slovenska polja s smrtjo, so to bile »napredne sile miru«. Ko so Titovi komunisti junija 1945 divjaško pobili nad 12.000 slovenskih antikomunističnih domobrancev in jih pometali v množične grobove v Kočevskem rogu in drugod, so ta pokol naredili v imenu »miru«.

Komunist spreminja umor in prevaro v moralna in opravičljiva dejanja

Po njihovem nauku je vsako dejanje, ki komunistom pomaga doseči zmago, moralno dejanje. Komunist lahko laže, vara, izdaja svojo domovino, celo mori, pa ima vendar zavest, da dela prav. Zanj je edina skrb ta: »Ali je to v korist komunizmu?« Če je, se čuti opravičenega, da to napravi.

Komunizem uči, da so dovoljena najbolj nečloveška sredstva, če pripomorejo k »brezpogojni predaji« njegovih nasprotnikov. Tragedija komunizma ni preprosto v tem, da se laže in ubija, temveč v tem, da spreminja umor in prevaro v moralna in opravičljiva dejanja. Tako poskušajo komunisti naše krščanske nravne vrednote preobrniti: napačnost postane resnica in zlo imajo za krepost.

Izvor komunizma

Vsak družbeni sestav, v katerem imajo ljudje dobrine kot nekaj skupnega, se lahko imenuje komunizem. To je osnovni pomen besede. Večina ljudi danes najbrž ni nikdar o tem česa slišala. Zdaj pomeni beseda nekaj čisto drugega: revolucionarno, materialistično diktaturo, ki zaseže zasebno lastnino in iz nje napravi državno lastnino.

Kdaj se je spočel novodobni brezbožni komunizem? Kdo je bil njega ustanovitelj? Teorija brezbožnega komunizma izhaja od nemškega Žida Karla Marxa. Rodil se je 5. maja 1818 v mestu Trier. Ko je imel šest let, so se Karel in njegova družina dali krstiti in so postali člani protestantske ločine.

Vladajoči razredi naj trepetajo pred komunistično revolucijo

Marx je bil vzgojen na nemških šolah in univerzah. Leta 1842 je prejel doktorat na univerzi v Jeni. Tu je prišel pod vpliv Heglove dialektične filozofije. Leta 1843 je odpotoval v Pariz, kjer je srečal Friedricha Engelsa, sina nemškega tovarnarja. Iz tega poznanstva se je razvilo sodelovanje, po katerem je nastal moderni ateistični komunizem.

Marx in Engels sta skupno napisala »magnam cartam« komunizma: Komunistični manifest. Knjiga je izšla leta 1898 – v letu revolucije po vsej srednji Evropi. Jezik Manifesta je nasilen. »Evropo obkroža pošast«, tako se začenja. Na koncu prinaša te grožnje: »Komunisti prezirajo misel, da bi skrivali svoje poglede in namene ... Vladajoči razredi naj trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo izgubiti nič – razen svojih verig. Osvojiti jim je svet. Delavci vseh dežel, združite se!«

Duhovnega sveta ni, ni duhovne duše in seveda ni Boga

Marxova teorija je materialistična. Njemu in njegovim naslednikom je materija edina stvarnost. Edina resnična stvar v vsem vesolju je vidna tvar: predmeti, ki jih vidimo, slišimo, čutimo, se jih dotikamo ... Duhovnega sveta ni, ni duhovne duše in seveda ni Boga. Karkoli biva, biva po slepih silah. Slepe sile spreminjajo to materijo v rastline, živali, človeka, misli, človeško družbo.

Vprašaj Marxa: »Karel, kaj je človek?« »Človek je, kar je!« bi ti Marx odgovoril. »Kako je z našimi mislimi in nazori, Karel?« »O dà, misli in človeški nazori niso nič drugega kot izdelek materije,« pravi Marx. »Glej, neka slepa sila iztiska misli iz tvojih možganov prav tako, kot stiskaš sok iz pomaranče.« »Kaj je človeška družba?« vprašaš Marxa. »Oblika materije. Po nekem neznanem zakonu nujnosti in z nenehnim spopadanjem slepih sil se materija giblje proti končni sintezi brezrazredne družbe,« razlaga Karl Marx. Ni se pa Marx potrudil, da bi razložil, kaj so te slepe sile ...

Cilj komunistične partije: vzpostavitev mednarodnega komunizma z brezobzirno revolucijo

Karl Marx je za življenja imel zelo malo pristašev. Njegove materialistične misli so začele vnemati svet šele po njegovi smrti. Umrl je v Londonu 14. marca 1883. Teorijo Marxovega komunizma je spravil v ročno granato, v organizacijsko obliko Vladimir Iljič Uljanov, bolj poznan po svojem revolucionarnem psevdonimu Nikolaj Lenin. Pod Leninovim vodstvom je komunistična partija postala majhna, strumno organizirana in fanatična skupina, predana enemu samemu cilju: vzpostavitvi mednarodnega komunizma z brezobzirno revolucijo.

Grehi in zmote narodov se kaznujejo na zemlji

Po mojem mnenju Lenin ne bi nikdar postal tako poznan, če ne bi k temu pripomogel nemški generalni štab. Nemci so Lenina zajeli v Švici in ga leta 1917 z nekaterimi tovariši preko Nemčije v zapečatenem vagonu prepeljali v Rusijo. Po odstavitvi zadnjega ruskega carja Nikolaja II. je bilo Nemcem veliko do tega, da povečajo nered v Rusiji. Z Leninovo pomočjo so Rusijo prisilili, da je podpisala ločeno mirovno pogodbo.

Ali so Nemci, pa čeprav v sanjah, mogli misliti, ko so Lenina poslali v Rusijo, da tam pospeši revolucijo, kako bo stranka tega moža nekako 25 let kasneje prinesla »svoj rdeči blagoslov« Nemčiji sami ...? Zelo zanimiva igra zgodovine! Grehi in zmote narodov se kaznujejo na zemlji, zelo pogosto še za časa istega rodu.

Komunistična partija

Odkar se je človek začel združevati s sosedom in organizirati družbene skupine in stranke, nikoli ni bilo tako nagle rasti kot pri komunistični partiji. Ali ne dokazuje tega dejstvo, da so si komunisti v dobi enega rodu podvrgli več ljudi in usužnjili več držav kot vsi ostali organizirani sistemi skupaj v stoletjih? Komunizem se je po drugi svetovni vojski tako močno razširil, da se mi zdi življenjskega pomena preiskati skrivnost tega rdečega širjenja.

Poglavitni vzrok nezaslišanega komunističnega uspeha je iskati v nevednosti o komunizmu, v kateri tiči večina ljudi. Ne poznajo ne komunističnih namenov ne njihove taktike. Večina ljudi ne ve nič o komunistični infiltraciji in te ne opazi niti v svoji bližini. Papež Pij XI. pravi v encikliki o brezbožnem komunizmu tako utemeljeno: »Kako je mogoče, da se je tak sistem mogel tako naglo razširiti po vseh delih sveta? Razlaga je v dejstvu, da je premalo ljudi spoznalo naravo komunizma. Večina podleže njegovim prevaram.«

Partija zmerom – v miru ali vojski – vzdržuje še podtalni del

Velik del skrivnosti uspeha, ki ga je dosegel rdeči rak, tiči v komunistični partiji z njeno železno disciplino. Partija je zgrajena iz celic; celica je krajevna enota z malo člani. Eden od njih je vodja, ki pozna vodjo najbližje celice. Preden razložim, kako so celice povezane med seboj in z višjimi skupinami, moram povedati, da deluje komunistična partija na dva načina: odkrito in podtalno. Partija želi delovati odkrito, kolikor je to le mogoče. Tako lahko poišče stike, izvaja delovne programe in poveča svoj vpliv v družbi. Toda partija zmerom – v miru ali vojski – vzdržuje še podtalni del. Oba morata obstajati obenem. Članov podtalne partije ne pozna nihče; edino vsak vodja pozna tiste, ki spadajo v njegovo celico. Morda poznaš člana javne partije. To ni posebno važno. Pozor pa na tistega, ki je v podzemlju! Lahko da sedi s tabo v istem uradu, da je s tabo pri isti mizi, da hodi s tabo v isto cerkev in ob tebi prejema obhajilo – vendar deluje v tvoje uničenje.

Tisti, ki ne ubogajo, jih počistijo iz partije, kar pomeni gotovo smrt

Blokovne celice so podvržene mestnim skupinam, te okrajnim, pokrajinskim in nazadnje državnim skupinam. Vse te skupine vodi partijski centralni komite, poznan kot prezidium. To je »Bela hiša« komunistične organizacije. Kar odloči centralni komite (CK) temu mora biti brezpogojno pokoren vsak član partije. Tisti, ki ne ubogajo, jih počistijo iz partije, kar pomeni gotovo smrt.

Kako rekrutira partija člane? Če so kje »izbranci«, so to člani partije. To so najbolj »izbrani« v vsakem pomenu besede. Komunistična partija je prepričana, da je njena uspešnost odvisna od kvalitete članov, ne od števila. Dobro izurjena, strogo disciplinirana in stvari popolnoma predana manjšina, je neskončno bolj močna kot vse organizirane množice skupaj. Kjerkoli so komunisti dosegli oblast, je bilo to delo maloštevilnih, dobro organiziranih komunistov – ljudi, ki so življenje posvetili partiji.

Stalin: Komunisti so ljudje posebne vrste, narejeni iz posebne snovi.

Če se hočeš pridružiti komunistični partiji, se moraš zavedati tega: ne bodo te sprejeli, dokler ne dokažeš, da si voljan žrtvovati svoje premoženje, osebne koristi, družino, dà, svojega očeta in mater, ženo in moža, celó svoje življenje Zate ni več drugega na svetu kot partija; to je tvoj bog, gospodar, tvoje življenje, tvoja smrt. Vse moraš brez najmanjšega obotavljanja, celó z občutkom sreče biti pripravljen zavreči za partijo.

Vsak član partije mora biti pripravljen ne le umreti za komunistično stvar, marveč se mora pri tem čutiti počaščenega in srečnega. Lenin nam zatrjuje: »Komunisti umirajo s častjo.« In jaz mu verjamem. »Komunisti,« je rekel Stalin na Leninovem pogrebu, »so ljudje posebne vrste, narejeni iz posebne snovi.«

Komunistična partija ima svoje »mučence«, kateri so darovali življenje za sistem, ki ga je papež Pij XI. oznamoval za »zlega po svojem bistvu«. Ali uvidiš po vsem tem, zakaj pravim, da je komunizem narobe obrnjen katolicizem.

Grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih

»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« (Mt 7, 15). Takoj po tem svarilu nam Kristus pove, kako jih lahko razkrinkamo in jih vidimo, kakršni so – grabežljivi volkovi. »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7, 16). Ako je v dolgi zgodovini človeškega rodu bilo kaj lažnih prerokov – in bilo jih je mnogo – potem sem prepričan, da komunisti prekašajo vse.

Poskusimo spoznati, kaj so »sadovi« komunistov. Ali če se poslužimo njihovega jezika: kaj sta rdeča strategija in taktika. Ker je med ovcami veliko različic, morajo grabežljivi volkovi priti k vsaki skupini v oblačilih, kakor jih nosijo v tisti skupini. V svoji garderobi imajo komunisti obleko, lasulje in maske, pripravljene za vsako vrsto priložnosti. Njihova strategija in taktika, njihovi nastopi se prilagajalo neprestanim spremembam, napredku in nazadovanju, poskusom itd.

Komunistom ne smeš nikoli verjeti

Lenin je govoril tovarišem: »Včasih moramo hoditi po ovinkih, drugič se nam je vrniti ali spremeniti izbrano smer in poskušati druga pota.« Ena sama stvar je, ki je komunisti nikdar ne menjajo: svojega končnega cilja, da si podvržejo ves svet, da porinejo vsako deželo pod soncem v »svobodo«, zavarovano s kladivom, srpom in rdečo zvezdo.

Po bistvu svoje ideologije morajo komunisti biti dvo­lični, nepošteni, varljivi. J. Edgar Hoover jih po pravici imenuje »mojstre v prevarah«. Njihov učenik je hudič, ki »je lažnik in oče laži ... v njem ni resnice« (prim. Jn 8, 44). Komunistom ne smeš nikoli verjeti. Nikdar ne smemo do­pustiti, da bi nas navidezni spori med komunističnimi vo­ditelji raznih dežel zazibali v mišljenje, da so zapustili »par­tijsko linijo«. Komunisti gredo tako daleč, da od časa do časa »izobčijo« rdeče poglavarje samo zato, da »vržejo pesek v oči« svojih nasprotnikov.

»Nacionalni komunizem« je protislovje; eno izključuje drugo

Klasičen primer take prevare sta bila Tito in Stalin. Ves svet je govoril o »Titovem nacionalnem komunizmu«, medtem ko se je ta delal, da je Stalinu sovražen. Trdilo se je, da se je Tito s svojim »nacionalnim komunizmom« oddaljil od »partijske linije«. Kako preračunana zvijača, kako slastna vaba za zahodno miselnost! Komunizem in nacionalizem sta dve stvari, ki sta si nasprotni kot luč in tema. »Nacionalni komunizem« je protislovje; eno izključuje drugo.

Vseeno je, če se iztrebi ves narod, samo da ostane deset pristnih komunistov

Med krvavo revolucijo v moji rodni Sloveniji od 1941 do 1945 so Tito in njegovi oprode zatrjevali, da se bore za osvoboditev slovenskega naroda od nacističnega jarma. Istočasno so na svojih skrivnih sestankih ošabno pridigali, da je za slovensko komunistično partijo čisto vseeno, če se iztrebi ves narod, samo da ostane deset pristnih komunistov. Leta 1942 so Titovi komunisti v Ljubljanski provinci pomorili vsakega desetega človeka, med njimi mojega očeta, mater in dva brata. Ali je pokol 30.000 nedolžnih državljanov narodu v korist?

Spomnit se, da so grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih

Preden oznanjajo svoj rdeči evangelij, proučujejo komunistični preroki najprej zemljo, v katero naj pade seme njihove prevare. Geslo za njihovo delovanje je: doženi, kaj si želijo ljudje različnih narodov. Obljubi jim, kar si žele. Potem jim pomagaj reševati težave. Pokaži se kot prijatelj ljudstva. Prihajaj mednje kot »angel usmiljenja«, če so stiskani ali če vladajoči delajo razlike med rasami. Postani voditelj v njihovem »razrednem boju«. Podpihuj nasprotja. Ljudje se bodo spopadli med sabo. Zmagovalec boš ti ... »Varujte se lažnivih prerokov« (Mt 7, 15)! Spomnit se, da so grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih.

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [6]