Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [5]

Po njih sadovih jih boste spoznali

Prejšnja poglavja so bila bolj ali manj teoretično preiskovanje rdečega raka. Poskusimo si zdaj ogledati komunizem v praksi. Papež Pij XI. je leta 1937 zapisal v okrožnici o brezbožnem komunizmu: »Komunizem si prizadeva zavesti množice z raznovrstnimi prijemi; svoje prave namene skriva za ideje, ki so same po sebi dobre in privlačne.« Kaj so ti komunistični »raznovrstni prijemi«? To so hujskanje množic, infiltracija, komunistične fronte in propaganda.

Komunisti hujskajo ljudi na vseh področjih

Kako hujskajo? V gonjah, ki naj razburijo množice, sejejo komunisti semena nezadovoljstva, sumničenj, zmede, nezvestobe in sovraštva. Ko to delajo, prekašajo stare Rimljane in njihovo geslo: Divide et impera! – oslabi, razdeli, prevzemi in zagospoduj! Uspavaj množice, da ne bodo spoznale komunističnih namenov. Ljudem je treba oprati možgane s komunističnim mišljenjem. Obrniti se morajo proti antikomunistom namesto proti komunistom. Vsak protikomunistični odpor je treba oslabiti ali odstraniti. Ljudi, ki se bore proti komunistom, je treba označiti in obsoditi kot reakcionarje, fašiste, vojne hujskače.

Komunisti hujskajo na vseh področjih. Velike količine denarja, časa in truda potrošijo zlasti za demoralizacijo in zavajanje mladine. Najhujšo gonjo so komunisti v preteklosti razvijali in jo razvijajo danes po šolah in univerzah.

Ko ti ponudijo roke, te hočejo stisniti v svojo železno pest

Dobro se še spominjam množičnih demonstracij, ki so jih vodili slovenski komunistični agitatorji na ljubljanski univerzi leta 1939 in leta 1940. Njihova taktika, rovarjenja in nesramno obnašanje so bili skoraj do pičice enaki, kot na kalifornijski univerzi pod imenom Gibanje za svobodo izražanja leta 1964.

Komunisti izrabijo pravo priložnost, da podpihujejo nered v družbi ali da zlivajo olje na ogenj, kadar ga je pod­taknil kdo drug. Zmeraj z vnemo podprejo vse, ki so za »svo­bodo«, »državljanske pravice«, »pravico«, »razorožitev« itd. Seveda merijo na to: ko ti ponudijo roke, te hočejo stisniti v svojo železno pest.

Neprestano so kritizirali našo vlado, našo obrambo, naše vojaške voditelje

Po Hitlerjevem vdoru na Poljsko 1. septembra 1939 je jugoslovanska vlada takoj mobilizirala po vsej državi. Hoteli smo se pripraviti na obrambo, če bi nas osne sile napadle. Tako kot se po dežju prikažejo iz prsti črvi, so jugoslovanski podtalni komunistični agitatorji zamigali med našimi oboroženimi silami. Pričeli so brizgati svoj rdeči strup med vojake. Neprestano so kritizirali našo vlado, našo obrambo, naše vojaške voditelje. Njih umazana usta so bila polna hvale Führerju in duceju in njuni silni vojaški organizaciji.

»Nespametno je boriti se proti Nemcem in Italijanom,« so govorili. »Naša država se jim ne more uspešno ustaviti po robu.« Šli so celo tako daleč, da so zagovarjali dezerterstvo. Kdor ne bi vedel, da je bil tedaj Stalin Hitlerjev zaveznik, ne bi nikakor mogel razumeti te zavite komunistične taktike.

Komunistom je več pomenil nemški gestapovec kot rojak

Nemčija, Italija in njuni marionetni zavezniki so napadli Jugoslavijo na cvetno nedeljo 6. aprila 1941. Vojsko in državno samostojnost smo izgubili na veliki petek, 11. aprila 1941. Osne sile so nas razkosale na tri dele: enega so po­grabili Nemci, drugega Italijani, ostanek pa »neodvisna država Hrvaška«. Slovenijo, severozahodni odsek Jugoslavije, so razpolovili: ena polovica je postala del tretjega rajha, drugo si je priključilo italijansko cesarstvo.

Prve mesece zasedbe so se Italijani pokazali manj sovražne do nas kot Nemci, ki so takoj po razpadu Jugoslavije začeli preganjati Slovence. Slovenski komunisti niso odobravali italijanskega političnega manevra. Bolj jim je bila pogodu nemška taktika. Imeli smo vtis, da je našim komunistom več pomenil nemški gestapovec kot rojak. Niso se uprli neusmiljenemu nem­škemu preganjanju našega naroda. Nemci so aretirali vse slovenske duhovnike in jih poslali v Dachau ali Srbijo. Vse narodne voditelje z izobraženstvom vred so odgnali z domov in jih prepeljali v nemška taborišča.

Postavili so se pred nas kot »odrešeniki« in »voditelji« ...

Naši komunisti so odobravali to divjaštvo in so takoj začeli sodelovati z gestapom ter naznanjali naše zavedne ljudi, posebno take, ki so imeli v družbi vpliv. Hoteli so si zagotoviti, da ob bodočem prevzemu oblasti nad našo deželo ne bodo naleteli na nobeno opozicijo.

Slovenski komunisti so bili najbolj zanesljivi Hitlerjevi sodelavci, dokler je bil Stalin – njihov pravi in edini gospodar – Führerjev zaveznik. Ko pa se je Hitler 22. junija 1941 obrnil proti »stricu Pepetu«, so isti komunistični agenti čez noč spremenili svoje peklenske vloge. Nenadoma so se pokazali, kot da jih do dna zanima blaginja našega naroda, naša svoboda. Postavili so se pred nas kot »odrešeniki« in »voditelji« v naši borbi proti zasedbi osnih sil.

Komunistična infiltracija

Komunisti vedo, da najboljši način za dosego svetovne revolucije ni govorjenje o tem, marveč skrito delovanje. Njihovo strategijo lahko primerjamo z delovanjem termitov. Te žuželke blede barve, mehkega trupa pa največje razdiralne sile, ki ti spodkopljejo opornike, ne pozvonijo najprej na vratih z obvestilom o svoji navzočnosti in ti ne povedo, kaj je njihova namera: povzročiti, da ti streha pade na glavo. Zdi se, kakor bi vedeli, da lahko več dosežejo s skrivnim vrtanjem in razkrajanjem od znotraj. S svojini zarotniškim delom ne delajo hrupa. Niti ne sumiš, da so tvoji skrivni gostje.

Nenadoma se streha podre na tvojo glavo. Šele tedaj se zaveš, da so termiti preniknili celo hišo ..., ti pa o tem nisi imel pojma. Res je, poznavalci termitov so te več­krat posvarili ... Termiti morejo napasti sosedovo, to in ono hišo: za svojo hišo pa si bil gotov, da se ji termiti ne bodo približali, kaj šele, da bi jo porušili ... Zdaj pa spoznaš na razvalinah svojega doma, kako nespametno je bilo odtegovati posluh tistim, ki so hoteli rešiti tebe in tvojo hišo pred uničenjem.

Infiltracija je ena od najstarejših komunističnih taktik

Infiltracija je ena od najstarejših komunističnih taktik. Obstaja v tem, da se komunisti vrinejo v nekomunistične organizacije z namenom, da izvajajo vpliv v korist komunizma. Prikriti komunistični agenti si poskušajo pridobiti odločilne položaje. Pogosto uspe to tako, da pride z volitvami med odbornike podtalen odbornik partijec. Tam lahko nadaljuje boj proti svojim nasprotnikom, podpihuje sovraštvo in neti razdor. To delo mu je olajšano, saj ga vrši za kulisami organizacije. Medtem ko raztresa semena rdečega evangelija v srca sočlanov in jih preobrača v sopotnike ali koristne tepce, se prav dobro spominja besed, ki jih je izrekel Jurij Dimitrov: »Nikoli se ne pokaži v ospredju. Pusti, da naši prijatelji izpeljejo zadevo za nas. Univerzitetni profesor, ki ni član partije, pa se udinja koristim Sovjetske zveze, je več vreden kot sto ljudi s partijsko izkaznico ...«

Komunistično infiltracijo je bilo čutiti na vseh področjih

V Jugoslaviji je bila pred kapitulacijo komunistična partija nezakonita. Kljub temu je bilo komunistično infiltracijo čutiti na vseh področjih. Zelo so komunisti uspeli v vrstah naših učiteljev. Tisti med njimi, ki so zlorabljali učilnice za zastrupljanje naše mladine, so bili najmočnejša utrdba komunizma v moji domovini.

Par let, preden sem vstopil v škofijsko veliko semenišče v Ljubljani, je imela partija v načrtu infiltracijo semenišča. Po zaslugi čuječnosti predstojnikov so morali trije skrivni komunistični agenti ustanovo zapustiti. Ti bivši semeniščniki so med revolucijo od 1941 do 1945 odvrgli krinke in dokazali, da so dozoreli komunisti.

Komunisti so vse uničujoči mrčes v človeški družbi, človeški termiti

Komunistom ni nič sveto, niti bogoslovje ali cerkev. Septembra 1965 je jezuitski general v Rimu o. Arrupe povedal koncilskim očetom v Vatikanu, da se je med duhovščino vrinila komunistična peta kolona, ki vztrajno deluje v korist brezboštva ... Uspelo ji je, da je s svojim strupom zahrbtno vplivala na mišljenje vernikov, celo redovnikov in duhovnikov.

V ljubljanski škofiji je bilo med duhovščino le malo sopotnikov. Ko so komunisti razglasili odprto revolucijo proti našemu narodu, se je en sam duhovnik pridružil komunističnim gverilam. To je bil dr. Metod Mikuž, škofijski arhivar. Na nesrečo je ta duhovnik napravil dosti zmede med verniki naše škofije.

Komunisti se hočejo vriniti na vsako važno področje narodnega in cerkvenega življenja. Kot termiti delajo, da se infiltrirajo v vlado, v sindikate, šole, univerze, tisk, mladinska društva in celo med duhovščino. Pomni: Komunisti so vse uničujoči mrčes v človeški družbi, človeški termiti.

Komunistična fronta

Komunisti so veliko »razumnejši do svojega rodu kakor otroci luči« (prim. Lk 16, 8). Poslužujoč se infiltracije, hujskanja in komunističnih front, so zavzeli tretjino sveta. To so dosegli v manj kot 50 letih. Večina »otrok luči« še zmerom dremlje pred komunistično nevarnostjo. V številnih primerih se dajo zavesti, da se bojujejo z antikomunisti namesto s komunisti. Več kot to: pomagajo, čeprav nevede, oznanjati rdečo linijo,

Kako je to mogoče? Nikoli se ne sme pozabiti, da je komunizem »skoz in skoz zel« in da so komunisti »mojstri v prevarah«. Delujejo v zaodrju. S pomočjo sopotnikov in simpatizerjev ustanavljajo komunistične fronte. Fronta je organizacija z na videz dobrimi nameni; na skrivaj ji dajejo smer in jo nadzirajo komunisti, javno pa kaže spošto­vanja vredno obličje.

Fronta je najuspešnejša taktika komunistične partije, da si pridobi podporo nekomunistov, kateri ne uvidijo ali nočejo uvideti, da so za organizacijo komunisti.

Vsakdo se mora pridružiti OF. Kdor se noče, je izdajalec.

Ko se je Nemčija 22. junija 1941 vrgla na svojo zaveznico ZSSR, so slovenski komunisti mrzlično popisovali lepake, stene, ulice, znamenja, šolske table itd. s črkami OF in TITO. Preko noči je bila dežela pokrita z listi, na katerih so stale črke OF in TITO.

Najprej nismo vedeli, kaj naj bi pomenila OF in TITO. Toda komunisti so poskrbeli, da ljudje niso predolgo ugibali. »Ali ne veš, kaj sta OF in TITO?« je skriven komunist vprašal poštenega Slovenca. »Ne,« se je glasil odgovor, »nikdar o tem nisem nič slišal.« »OF pomeni Osvobodilno fronto. Ali ne vidiš, kako gre Italijanom in Nemcem za to, da hitro odstranijo te napise ...? Strah jih je pred OF in TITOM. In jih je lahko strah. OF je zdaj naša ljudska vojska, ki se bori proti okupatorju. TITO je ime našega vrhovnega poveljnika. OF s TITOM je ljudska oblast in najvišje sodišče. Vsakdo se mora pridružiti OF. Kdor se noče, je izdajalec. Kazen za izda­jalca je smrt ...« »Kdo je razen tega neznanega Tita v OF?« »Vse vodilne osebnosti: univerzitetni profesorji, slavni pisatelji, glavni politiki, industrijci. Vsi pošteni, svobodoljubni Slovenci podpirajo OF ...«

Komunisti so uspeli premotiti na tisoče svobodoljubnih ljudi

Žal se je nekaj osebnosti javnega življenja, ki sami niso bili komunisti, pridružilo OF in so jo zagovarjali. Najbrž niso vedeli, da to skupino vodi komunistična partija. Niso opazili, da so s tem, ko so dali na razpolago svoja imena, ugled in vpliv, dali tej komunistični fronti veljavo, katere sama po sebi ne bi nikoli dosegla. Resnično – če bi bilo javnosti znano, da OF vodijo komunisti in da je Tito partiji popolnoma predan, bi se ta fronta v hipu porušila.

Zakrivajoč svoja prava obličja in odevajoč jih v visoko doneči naslov Osvobodilne fronte, so slovenski komunisti uspeli premotiti na tisoče svobodoljubnih ljudi. S pretvezo narodne osvoboditve od nacistov so komunisti nabrali velike vsote denarja od dobro mislečih, od oseb na visokih mestih, od odličnikov. Kdo pa ni želel spet videti našega naroda svobodnega?

OF je bila od vsega začetka trojanski konj

Tragično dejstvo, ki ga je povzročila OF, je bilo tole: S svojo lažjo in varljivo propagando o narodni osvoboditvi izpod nacističnega gospostva – in to v času, ko sta Nemčija in Italija bili na vrhuncu vojaške sile – je OF pod komunističnim vodstvom zasekala globoko razpoko med teroristično komunistično manjšino in neoboroženo večino slovenskega naroda.

Kakor hitro smo odkrili pravo in resnično naravo OF in njenega vodja Tita ter se poskušali rešiti iz te komunistične pasti, so komunisti poskakali iz trojanskega konja, kar je bila OF od vsega začetka, in pahnili naš narod v položaj, kakršnega Slovenci v svoji 1400 let dolgi zgodovini niso nikdar poznali. Komunisti so s pomočjo OF – Osvobodilne fronte – spremenili mojo ljubljeno domovino z njenim katoliškim ljudstvom v komunistični pekel ognja in meča.

Bilo je prepozno, krvava komunistična revolucija se je že sprožila

Vodja te OF je bil »maršal« Tito. Beseda Tito je sestavljena iz štirih začetnic. Vsaka črka predstavlja svojo besedo: T-ajna, I-nternacionalna, T-eroristična, O-rganizacija. »Tajna Internacionalna Teroristična Organizacija«, kar v angleščini pomeni: »Secret International Terroristic Organization«.

Kakšen človek je Tito? Odpadli katoličan Jožef Broz, ki je prebil več let po raznih ječah zaradi tatvin in komunistične dejavnosti.

O dà, kmalu smo prišli do resnice o tem, kaj je OF in kdo je njen »bajni« vodja Tito. Na žalost je bilo prepozno – krvava komunistična revolucija se je že sprožila.

Komunistična revolucija

Komunisti nimajo moralnih pomislekov. »Z njihovega stališča so vsaka pretveza, laž in zločin ne le opravičljivi, temveč naravnost krepostni, če pomagajo napredovanju sve­tovnega komunizma. Stalinovo iztrebljenje sedmih milijonov kulakov v desetletju 1930 do 1939 je bil človečanski in dobrotljiv korak nasproti komunistični povezavi« (Walter H. Judd).

Lenin: »Koeksistenco z drugimi državami moramo izvajati, dokler nismo dovolj močni, da izpeljemo svetovno revolucijo. Mi nismo pacifisti. Spopad je neizbežen. Velika politična vprašanja se dajo rešiti samo s silo.«

Izkoriščajte sovražnikovo nerodnost in ga napadite, kadar to najmanj pričakuje

Naslednji navedek iz Leninovih Zbranih del opisuje strategijo, ki so se je komunisti posluževali v moji rodni deželi in ki jo, po vsem sodeč, uporabljajo v severnoameriškem položaju: »Izkoriščajte sovražnikovo nerodnost in ga napadite, kadar to najmanj pričakuje. Pripravljenost na akcijo mora biti stalna. /Beseda 'akcija' pomeni nasilje, prevzem oblasti s krvavo revolucijo, op. p./ Tako imamo danes nalogo, da organiziramo in podpiramo študentovske demonstracije. Jutri bomo podpirali ali vodili gibanje brezposelnih /Vpitje ropajočih razgrajačev v Wattsu: »Požigaj, fantič, požigaj!« me spominja na popevko, ki so jo slovenski komunisti pre­pevali na začetku revolucije: »Tovariši, naš bog je rop, požig, umor«, op. p./ Da izrabimo našo javno užaljenost, je treba organizirati kak bojkot, demonstracijo, stavko. Samo v taki akciji izurjeni komunisti bodo v strateško določenem trenutku lahko ljudi sklicali v odločilni boj.«

Zato morem reči: Okušal sem komunistični pekel!

Ta »strateško določeni trenutek«, ko so slovenski komunisti »sklicali ljudi v odločilni boj«, je bil meseca maja 1942. Rdeči voditelji so sklenili pahniti ves naš narod v spopad, revolucijo in krvavo državljansko vojsko.

Rdeča revolucija, s katero skušajo komunisti priti na oblast, je najbolj strahotna stvar izven pekla. Menim, da je sv. Janez videl z duhovnimi očmi bodočo rdečo revolucijo, ko je zapisal v knjigi Razodetja: »In videl sem: glej, bledorumen konj in na njem jezdec. Ime mu je bilo smrt, in podzemlje ga je spremljalo. In dana jim je bila oblast nad četrtino zemlje, da jo pokončajo z mečem in z lakoto in s smrtjo« (Raz 6, 8). Bil sem vržen v sredo revolucije, videl sem satanske strahote, mučenje in smrt, zato morem reči: Okušal sem komunistični pekel!

»OF je tu. Prišli smo, da rekviriramo živino, prašiče, hrano za naše borce.«

Proti koncu leta 1941 in v prvih mesecih 1942, ko so osne vojaške sile dosegle svoje zgodovinske zmage, so naši komunisti začeli organizirati majhne gverilske oddelke. Spretno so izbrali dobre, strateške položaje. Naše planine so polne jam in skritih dolin. Tam so se ugnezdile komunistične teroristične drhali, tam se je nastanilo njihovo vodstvo.

Mesta in trgi, v katerih so Italijani in Nemci imeli vojaške postojanke, so okupatorji zavarovali z bodečo žico; po vaseh in raztresenih naseljih, torej po deželi, so podnevi patruljirali okupatorski vojaki. Z mrakom pa so podobno kot lisice iz brlogov prišle iz gozdov oborožene komunistične tolpe in vznemirjale miroljubno ljudstvo.

Kadar so komunistične gverilske čete potrebovale živež, denar, moštvo, so ponoči poslale v vas maloštevilno patruljo. Krepak udarec po vratih je zbudil družino: »OF je tu. Prišli smo, da rekviriramo živino, prašiče, hrano za naše borce.« Če se je ubogi vaščan drznil upreti njihovim terjatvam, so ga zgrabili, mu zažgali hišo in ga odgnali. »Ljudsko sodišče« ga je obsodilo kot izdajalca na smrt.

Zaradi komunističnega nasilja tudi nasilje okupatorja

Ti nočni obiski komunistov so bili skrajno nevarni za nezavarovano prebivalstvo ne le zato, ker so morali svojo revščino deliti s komunističnimi razbojniki, skritimi po gozdovih, temveč tudi zato, ker so jih čakale okupatorjeve represalije. Če so okupatorji zvedeli, da so ponoči bili v vasi komunistični gverilci, so v naselje prišli z ognjem in žveplom. Vas so požgali, ljudi pa kot »pomočnike in simpatizerje komunistov« prepeljali v koncentracijska taborišča, ali pa jih – kar se je često zgodilo – enostavno postrelili.

V primeru, da so vaščani, čeprav proti volji, dali komunističnim razbojnikom pomoč, so jih torej okupatorji kaznovali z izgonom ali smrtjo. Če pa so odklonili komunistične zahteve, so jih komunisti obtožili, da so kolaboracionisti in fašisti, ter jih kot izdajalce likvidirali /ubili/ /str. 47/.

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [7]