Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [6]

Smrt fašizmu – svoboda narodu

/Str. 47/ Z izgovorom, da gre za narodni odpor proti fašističnim okupatorjem, je slovenskim komunistom uspelo vreči naše ljudstvo v kaos in nenehen teror. Kadar so se rdeči roparji prikazali v vasi, da plenijo in kradejo, da prisilijo moške v OF, da zapalijo domove tistih, ki so javno kaj rekli proti komunistični partiji, da pobijajo naše krščanske očete, matere in otroke, so vzdigovali desno roko s stisnjeno pestjo in glasno vpili: Smrt fašizmu – svoboda narodu!«

Svoboda je bila cilj vsakega poštenega Slovenca ...

Nekaj zelo zaželenega za naš stiskani narod, noseč težki križ fašistične okupacije! Svoboda je bila cilj vsakega poštenega Slovenca. Čim prej bo fašizem poražen, toliko bolje za nas, ki so z nami ravnali kot z živino. Naš slovenski jezik so zasramovali in ga obsodili na iztrebljenje. V svoji vnemi, da iz nas napravijo Nemce, so nacisti šli tako daleč, da so javno požigali slovenske knjige. V mestu Celju so iz šol in javnih knjižnic zbrali vse knjige. Nagrmadili so jih na glavnem trgu in napravili kres. Spomenike našim velikim možem so podrli in nadomestili z Mussolinijevimi in Hitlerjevimi podobami. Naš kmet je moral nemočno gledati, kako so njegovi pridelki in živina izginjali v nenasitljivo žrelo okupatorjeve grabežljivosti. Moral je molčati, ko so podirali njegov gozd in odpeljali les v tujo deželo.

Brez dovolilnice nismo smeli zapustiti cone

Okupatorji nas niso samo poskušali oropati materinega jezika in ga nadomestiti z govorico, ki je tako tuja našim slovenskim ušesom, temveč so postavili vse ljudstvo v ogromno koncentracijsko taborišče in razdelili našo deželo v desetkilometrske cone. Brez dovolilnice nismo smeli zapustiti cone. Če je kdo moral k zdravniku v drugo cono ali oditi po opravkih izven svoje cone, je moral imeti posebno legitimacijo, podobno potnemu listu. Za srečnega si se lahko štel, ako so ti okupatorske oblasti izdale dovolilnico za dva ali tri dni od datuma pečata ... še hranim tako legitimacijo s številko 187339. Ta »carta d'identità« nosi datum 15. julija 1943. Mračen spomin na dneve našega suženjstva!

Za komuniste je bil fašist veren slovenski katoličan

»Smrt fašizmu – svoboda narodu!« je bilo prav to, kar smo si tako neznansko želeli. Za nas je beseda fašist seveda pomenila člana italijanske fašistične organizacije ali nemške nacistične stranke. Ne tako za komuniste. Zanje je bil fašist veren slovenski katoličan, zvest Cerkvi in svetemu očetu v Rimu.

Eden njihovih voditeljev Miha Marinko, zagrizen komunist, je dejal, da so sklenili »uničiti Cerkev za zmerom in pregnati Boga, Kristusa in Marijo iz glav slovenskega ljudstva na deželi«. Da to dosežejo, so morali odstraniti vpliv pastirja Kristusove črede – škofa. Niti sam hudič, tako sem prepričan, ne bi mogel bolje opraviti svojega dela z označitvijo našega ljubljenega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana kot sovražnika slovenskih katoličanov. Razpošiljali so pamflete, v katerih so nesramno poniževali njegovo osebo in visoko službo. Nizkotni sramotilni listi komunističnih obve­ščevalcev so vernikom pravili, da je škof fašist in prijatelj gestapa.

Nasprotovanje komunizmu, ki je zakrival svoj rdeči obraz pod masko OF

Zakaj so si komunisti izbrali škofa za prvo tarčo? Dobro so razumeli Kristusove besede: »Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile« (Mr 14, 27). Škof Rožman je bil naš duhovni voditelj. Bil je edina svetla iskra v temi naše narodne žaloigre. Bil je prvi škof v Jugoslaviji, ki je v apostolski gorečnosti in skrbi za zveličanje svoje črede neustrašeno zoprval komunizmu, zakrivajočemu svoj rdeči obraz pod masko OF. Škof Rožman je bistrovidno razkril Osvobodilno fronto kot komunističnega trojanskega konja, takoj ko so jo postavili med ljudi.

Komunizem nam ni bil zgolj politična stranka, bil je zlo, torej zadeva vesti

Naši duhovniki so se z izjemo nekaj sopotnikov izkazali poslušne in zveste svojemu škofu. Vestno so sledili njegovim očetovskim navodilom. Zato so komunisti tudi nje označili kot fašiste. Večina našega katoliškega ljudstva se je po zaslugi katoliškega tiska in tesne povezave z duhovščino odvrnila od goljufive komunistične propagande. Komunizem nam ni bil zgolj politična stranka, bil je zlo, torej zadeva vesti.

Smrt ljudstvu – svoboda komunizmu!

In ker smo se odločili slediti temu, kar veleva vest: ljubiti Kristusa, njegovo Cerkev in svojo domovino, so nas orisali za sovražnike ljudstva, so nam pritisnili pečat fašistov in izdajalcev. Bili smo torej prišteti tistim, ki jih je treba mučiti in pobiti.

Komunistični pozdrav: »Smrt fašizmu – svoboda narodu« je ljudstvo pravilno razumelo kot javno smrtno obsodbo vseh, ki imajo pogum upreti se komunizmu in njega krutostim ter se bojevati proti njemu. »Smrt fašizmu – svoboda narodu!« pomeni v resnici: »Smrt ljudstvu – svoboda komunizmu!«

Postavljali so jih pred puške, ker naj bi bili fašisti in zato sovražniki komunizma

V Rimu najdeš v kamen vdolben latinski napis, ki sporoča: »Tu je bil zaprt Peter kot sovražnik države.« V resnici pa so prvaka apostolov vrgli v ječo, ker je oznanjal evangelij. Peter je umrl kot mučenec, ker naj bi bil sovražnik rimske države; tega so ga obdolževali preganjalci. Toda v resnici so Petra pribili na križ zato, ker je srčno pričeval o Kristusovem božanstvu.

Poznal sem ljudi – duhovnike, pa tudi laike –, ki so jih zapirali, poniževali, mučili. Postavljali so jih pred puške, ker naj bi bili fašisti in zato sovražniki komunizma. Toda zopet v resnici zato, ker so hodili za Kristusom in živeli v skladu z naukom, ki ga je pridigal Peter.

Uprizorili so mrtvaški ples – najstrahovitejši mrtvaški ples ...

Ker gledajo komunisti v Kristusu sovražnika, ki ga je treba uničiti, zato morajo biti neusmiljeno iztrebljeni tudi tisti, ki verujejo vanj in se drže njegovih zapovedi. Naš slovenski narod je bil zvest sveti Materi Cerkvi, odkar so našim očetom misijonarji, med njimi v devetem stoletju slovanska apostola sv. Ciril in Metod, prinesli milost svete vere. Naši komunisti so to dobro vedeli in so silovito udarili po tem. Uprizorili so mrtvaški ples – najstrahovitejši mrtvaški ples –, ki je pahnil v grobove katoliške voditelje, krščanske očete in matere, dekleta, fante in celo otroke, duhovnike in bogoslovce. Usmrtili so jih »v boju proti ljudstvu«, kot toži ruski pesnik Jevtušenko v svoji znameniti pesmi: »Pismo Jeseninu ... In milijon v vojski proti ljudstvu« je umrl v Stalinovih čistkah. »Maršal« Tito ima na vesti približno dva milijona pomorjenih »sovražnikov komunistične države«. Med pet let trajajočo komunistično revolucijo v Jugoslaviji je Tito pobil toliko kristjanov kot vsi rimski preganjalci skupaj v 200 letih.

Vse ljudi, ki so nam sovražni, je treba popolnoma iztrebiti

Leta 1942 je komunistična partija izdala strog ukaz vsem terorističnim edinicam, naj uporabljajo katera koli sredstva mučenja proti vsakomur, ki se drzne govoriti, obsojati ali delati proti OF in njenemu vodji Titu. »Fašistični izdajalci morajo biti zaklani kot prasci. Vse ljudi, ki so nam sovražni, je treba popolnoma iztrebiti. Skrbeti morate, da bo prebivalstvo živelo v neprestanem strahu in trepetu. Likvidirajte družine, v katerih najdete magari samo enega člana, ki ni z nami. Vsi morajo biti umorjeni, niti eden ne sme ostati živ ...« itd. Komunistični teroristi so pograbili z eno roko srp, pobrali z drugo kladivo in pričeli uvrščati nedolžne žrtve za mrtvaški ples.

Na čelu njihove smrtne liste so bile dobre katoliške družine. Niso jih poklali samo nekaj malega – na stotine in stotine jih je postalo krvavi plen komunističnih morilcev.

Mavsarjeva družina, komunisti so umorili deset njenih članov, sedem že leta 1942.

Partizanski pomor Mavsarjeve družine 26. decembra 1942 pri Šentrupertu

Ena prvih družin, ki so jih pobili, je bila Mavsarjeva /iz Šentruperta/. Pomorili so jo 26. decembra 1942. Oče Mavsar je bil župan v Št. Rupertu. Užival je splošno spoštovanje. Družno s svojo pobožno ženo je vzgajal svojih devet otrok v dobre državljane in praktične katoličane. Najstarejši sin Jožef je bil eno leto pred mano v ljubljanskem velikem semenišču. Umorili so jih v dvorcu Dob, kamor so se zatekli pred njimi. Enajstletni sin Vinko je skočil iz ognjenega pekla v prostost. Ostali so pomrli sežgani. Semeniščnik Jožef ni niti slutil, kaj se je njegovim zgodilo. Novico o smrti družine v ognju je sporočil bratec Vinko.

Deček se je odločil, da se vrne in nastani pri sorod­nikih. Blizu doma ga je ustrelila komunistična patrulja. Kri nedolžnega Kristusovega mučenca je privrela iz mladega Vinkovega telesa. Tako je Jožef ostal sam. Gotovo so njegov oče in mati njegove sestre in bratje vsi srečni gledali iz višav na novo posvečenega duhovnika, ko je Jožef Mavsar med svojo novo mašo povzdignil kelih Kristusove krvi.

Komunistični umor profesorja dr. Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942

A krvavo prizorišče komunističnega mrtvaškega plesa ni bila samo dežela. Tudi ljubljanske ulice je pordečila kri Kristusovih mučencev. Nikdar ne bom pozabil tistega jutra na torek, 26. maja 1942. Okrog četrt na devet nas je skupina semeniščnikov šla od semenišča proti bogoslovni fakulteti v Ljubljani. Mahoma smo začutili, kako ljudje kričijo na cesti: »Pravkar so komunisti umorili profesorja Ehrlicha ... !« Resnično, en blok stran od fakultetnega poslopja sta na pločniku ležali trupli profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in mladega akademika. Profesor dr. Ehrlich je bil duhovni vodja slovenske katoliške študentovske zveze Straža. Č. g. Ehrlich in njegov ministrant V. Rojic sta se vračala iz kapele, kjer je ta svetniški duhovnik vsako jutro maševal za akademike. Njegove oči so bile široko odprte, desna roka je bila po­ložena tako, kot da daje odvezo, in iz trupla je tekla mučeniška kri. Dva mučenika: duhovnik in ministrant, žrtvi brez­božnega komunističnega morilca.

Dr. Lambert Ehrlich, oče slovenske državnosti. Komunisti so ga umorili 26. maja 1942. Foto: Ivo Žajdela

Za komuniste so take vrste ljudje, kot Ehrlich, sovražniki komunizma

Dr. Ehrlich je bil profesor dogmatične teologije. Tisti torek je imel v načrtu predavanje o krščanskem mučeništvu. Ni mu bilo treba prikazovati primerov o ljubezni mučenikov do Boga iz preteklosti. Njegovo tiho obličje, prekrito z njegovo toplo krvjo, je bilo za nas semeniščnike ne­skončno bolj prepričevalno kot vsi drugi zgodovinski dokazi o tem predmetu. Tu, pred našimi lastnimi očrni je ležal ob cesti mesta Ljubljane Kristusov mučenec, pravi svetnik, ki ga niso umorili iz nobenega drugega razloga, kot zaradi njegove ljubezni do Boga in bližnjega. Za komuniste so take vrste ljudje sovražniki komunizma in zato določeni, da jih uvrstijo v mrtvaški ples.

Sadizem v komunizmu

V 17. poglavju Razodetja govori sv. Janez o ženi, oblečeni v škrlat: »In videl sem žensko, pijano od krvi svetih in od krvi pričevalcev Jezusovih« (Raz 17, 6). To videnje lahko dobesedno prenesemo na komunistični sadizem. Rdeči sadisti žejajo po človeški krvi tako, kakor pijanec po žganju. Kakor občuti človek pri pitju alkoholnih pijač posebno slast, tako ima sadist poseben užitek v krutosti. Ta pokvarjenost je vzrok najbolj zverinskih primerov mučenja, grozodejstev in umorov, ki jih komunisti izvrše v vsaki rdeči revoluciji.

Križnika p. Norberta Klementa so partizani ugrabili med zločinskim napadom na Suhor novembra 1942. Po grozovitem mučenju so ga umorili pod Gorjanci.

Uničenje in zločinski pomor na Suhorju pri Metliki novembra 1942

Vasica Suhor je bila priča takega sadizma novembra 1942. Komunisti so organizirali množičen pokol. Pobili so petnajst žrtev, med njimi njihovega pastirja č. g. Norberta Klementa O. T. Rdeči jastrebi so njegove noge povezali z vrvjo in ga obesili z glavo navzdol. Proti koncu preračunanega trpinčenja se je približal mlad fant, izvlekel žepni nož in prirezal p. Klementu vratno odvodnico. Medtem ko je iz duhovnikove žile brizgala kri, je rdeči sadist podstavil kozarec, ga napolnil s krvjo in jo popil, rekoč: »Duhovnikova kri me bo napravila neranljivega ... in me obvarovala krogel.« »Videl sem žensko, pijano od krvi svetih in od krvi pričevalcev Jezusovih ...«

/Tudi če je to o pitju krvi bila govorica, med vojno jih je bilo veliko, saj so tudi sestavni del bojevanja, so partizani p. Norberta Klementa umorili na grozovit način, pri tem pa niso imeli nikakršnega mandata, nikakršne legalnosti ne legitimnosti, bili so morilska pravojska komunistov, teroristične združbe. Vso uničenje in morijo na Suhorju – tako kot povsod drugod – so storili kot zločinska združba, op. I. Ž./

Komunisti so jih z zločini oziroma krvjo vezali nase

Komunisti so mojstri v sadizmu. Nekatere člane v tem prav vzgajajo. Če naj koga povišajo in vključijo v »posebni oddelek«, mora kandidat dokazati, da dobro zna to protinaravno tehniko ...

Nikdar mi ne bodo šla iz spomina imena komunističnih sadistov kot Arti /Jože Kamnikar - Arti, doma z Lavrice/, Abi /Zdravko Prebil - Abi iz Podsmreke pri Dobrovi/, Ronko /Lado Mavsar - Ronko/, Pirkovič, Marija Fajdiga, Johana Mulc in mnogo drugih.

Devetnajstletna Johana Mulc je izšla iz zelo dobre katoliške družine /v Loški dolini/. Komunisti so jo pregovarjali, naj se pridruži partiji. Sprejela je in šla po tej poti. Želela je, naj jo sprejmejo v »posebni oddelek«. Kot pogoj so ji naložili, da ubije svojega očeta, ki je bil komunizmu zelo nasproten. Leta 1943 je Johana Mulc opravila svojo krvavo nalogo. Prišla je iz gozdov domov, pomerila puško na očeta, sprožila in ga ubila vpričo ostalih članov družine. Ali ni Kristus naprej napovedal, da bodo človeku sovražniki njegovi domači (Mt 10, 36)?

Alojz Grozde. Takšne kot je bil on, so komunisti s svojimi partizani množično uničevali. Grozdeta so ugrabili in umorili na Mirni 1. januarja 1943.

Partizanski umor Alojzija Grozdeta – eden od neštetih ...

Alojzij Grozde, osmošolec, se je iz Ljubljane napotil domov, da bi Silvestrov večer /1942/ prebil z družino. Tik preden je dospel v domači kraj, ga je na Mirni prijela /ugrabila/ komunistična patrulja. Preiskali so ga, če nima pri sebi protikomunističnih spisov. Našli so v žepu mašno knjižico in rožni venec. To je bil »corpus delicti«, vreden smrtne obsodbe. Dijaka so zvlekli v društveni dom in tam priredili burko »ljudskega sodišča«. Komunisti in njihovi sopotniki z Mirne in okoliških vasi so napolnili dvorano. Mladega fanta so postavili na oder. Skupina izurjenih komunističnih sadistov ga je začela obdelovati. Najprej so mu iztaknili oči, porezali ušesa, izpulili jezik. Njegovo mlado telo je postajalo ena sama rana, razsekana na kose. Ta satanska igra je trajala dve uri na novega leta dan leta 1943. /Verjetno mu v društvenem domu niso počeli omenjenih grozodejstev. Čez nekaj tednov so ob potoku našli njegovo truplo, ki so ga po vsej verjetnosti obžrle lisice, op. I. Ž./

Partizanski umor učiteljice Ivanke Škrabec Novak 3. junija 1942

Ivanka Novak je bila mlada katoliška žena, učiteljica v Sodražici. Vsem ljudem sodraške doline je dajala prelep zgled vere in nravnosti. Učenci so jo ljubili in občudovali. Tri dni potem, ko so mučili in umorili mojega brata Franca, so komunisti prijeli /ugrabili/ gospo Ivanko Novak in jo 3. junija 1942 ubili. Pričakovala je prvega otroka proti koncu tistega meseca. Prosila je komuniste, naj počakajo z usmrtitvijo, dokler ne pride dete na svet.

Če bi bili komunisti rimski mučitelji, bi mogoče usmrti­tev preložili, kakor so to napravili s sv. Felicito. Ta krščanska mučenka iz prvih časov je bila noseča, ko so jo zgrabili kot kristjanko. Ko pa so rablji videli, da je blizu poroda, so njeno mučeništvo preložili, dokler se ni dete porodilo.

Učiteljico Ivanko Škrabec Novak so komunistični partizani ugrabili in umorili v začetku junija 1942 pri Sodražici.

Umorili so plemenito, verno krščansko mater in njenega nerojenega otroka

Ker komunistični sadisti prekašajo vse druge, je Ivanka morala umreti in z njo še nerojeno dete. Njen lastni učenec jo je z nekaterimi drugimi komunističnimi fanti najprej pretepel in mučil v njenem stanovanju. Potem so jo prisilili, da je šla z njimi v gozd poldrugi kilometer od hiše. Tam si je morala sama skopati grob. Ko si je »pripravila posteljo«, so jo mladiči bili s kolom, dokler se ni mrtva zgrudila v grob – plemenita, verna krščanska mati in njen nerojeni otrok. /Str. 54./

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, partizani, Kozinova družina, Zapotok [8]