Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti [7]

Mučeništvo moje družine

Novodobni mučenec kardinal dr. Alojzij Stepinac, zagrebški nadškof, je izjavil: »Verjemite mi, jaz poznam komunizem. Je satanski totalitarizem terorja!« Isto smem reči jaz, potem ko sem bil priča mučeništva in pokončanja svoje družine.

Brat France je bil med katoliškimi laičnimi voditelji v naši fari

Bili smo nasprotni komunizmu in njegovi OF od vsega začetka. V komunizmu smo videli samo zlo. Kot katoličani nismo smeli sodelovati s to rdečo kugo. Moj brat France je bil med katoliškimi laičnimi voditelji v naši fari. Komunisti so to vedeli in so ga zato skušali pregovoriti, naj stopi v partijo. Tam so mu obljubljali razna visoka mesta. Ko pa so spoznali, da po mirni poti ne bodo nič dosegli, so mu začeli groziti.

Kozinova hiša v Zapotoku. Tu so partizani umorili starše in hromega brata Janeza 26. avgusta 1942. Foto: Mirko Kozina

Abi mu je zagrozil s smrtjo, če bi Franc odbil vabilo, da se pridruži OF

Aprila 1942 so poslali svojega sla Abija /Zdravko Prebil - Abi iz Podsmreke pri Dobrovi/ k Francetu na obisk. Abi mu je zagrozil s smrtjo, če bi Franc odbil vabilo, da se pridruži OF. Moj brat je jezno zavpil na Abija: »Ti se mi drzneš govoriti, da se borite za osvoboditev domovine? Vi komunisti ... če vam naš narod kaj pomeni, zakaj potem pobijate nedolžne ljudi in ropate našo lastnino?« France se je dobro zavedal, kaj je rekel, in je vedel, česa more pričakovati od tega človeka. Tudi Abi je vedel, kaj se nam bo zgodilo. Naše trdno stališče nasproti komunizmu so imeli »za zločin proti ljudstvu«. Zaradi našega drugačnega mnenja in žive katoliške vere nas je komunistična partija obsodila na smrt.

Palica se je prelomila in Arti je svojo »osvobodilno« akcijo nadaljeval z brcami

V petek, 29. maja 1942, je komunistična patrulja obkolila našo hišo v Zapotoku. Četi je poveljeval Arti /Jože Kamnikar - Arti, doma z Lavrice/. Vprašal je po Francu. Ko je brat prišel, ga je začel Arti pred ubogimi starši, sestrami in bratom pretepati s palico. Zaradi silnih udarcev se je palica prelomila in Arti je svojo »osvobodilno« akcijo nadaljeval z brcami. Okrog krvavega prizora se je zbralo nekaj sosedov. Arti se je obrnil k njim in dejal: »Sram vas bodi, da ste toliko časa imeli med sabo ta gnoj. Ali ga niste doslej mogli pokončati sami? Toda eden naših terencev v tem kraju je tega psa in njegovo protikomunistično delovanje opazoval in nam vse poročal. Zdaj bo prejel svoje že davno zasluženo plačilo.«

France Kozina iz Zapotoka (1909), partizani so ga umorili pri Boncarju pri Sodražici 30. maja 1942.

Artijev odgovor je bil: »Vklenite tega hudiča in ga odvedite!«

Moji ubogi starši so rotili Artija, naj Franca izpusti, saj ni nikomur nič žalega storil. Artijev odgovor je bil: »Vklenite tega hudiča in ga odvedite!« Komunistična patrulja ga je pritirala v Sodražico in ga zaprla. »Ljudsko sodišče« ni bilo gotovo, kaj naj napravi s Francem. Ali ga naj obsodijo na smrt? To bi bila prva komunistična eksekucija v sodraški dolini. Kaj si bodo ljudje mislili o tem hudodelstvu? Poslali so Ludvika Lušina, komunista, ki je Franca dobro poznal, naj ga poslednjič poskuša pregovoriti. Lušin je pozneje pripovedoval: »Opomnil sem Franca, naj bo pameten. Svetoval sem mu, naj izjavi, da ne nasprotuje komunizmu in da je voljan sodelovati z OF. Toda Franc Kozina je neomajno zatrjeval, da tega ne bo storil.«

Partizanska morilca Jože Kamnikar - Arti in Zdravko Prebil - Abi.

Jožef Kovačič iz Žigmaric je iz neposredne bližine poslal kroglo v Francetovo glavo

Ker Franc ni sprejel komunistične ponudbe, so ga dali v roke mučiteljem. Neusmiljeno so ga pretepali in trpinčili. Nato so ga položili na voz in ga odpeljali v Boncar, kraj usmrtitve. Bali so se ljudi, zato so se odločili, da opravijo ta krvavi posel ponoči, 30. maja 1942. Prisilili so Franca, da je stopil na rob groba. Neka komunistična priča je izpovedala, da je v tistem hipu prizor obsvetlil mesec. Franc je stal mirno in zrl na kraj svojega »počitka«. Iz žepa je potegnil molitvenik in začel moliti. Tedaj je strel iz puške pretrgal nočno tišino. Krvnik Jožef Kovačič iz Žigmaric je iz neposredne bližine poslal kroglo v Francetovo glavo. Moj 33-letni brat se je zgrudil v grob. Molitvenik mu je padel iz rok. Navzoči so ga položili na njegov hrbet, preden so truplo pokrili s prstjo.

Niso pomislili, da jim bo njegova kri ustvarila sto novih sovražnikov

Imeli smo srečo, da smo našli 19. avgusta 1942 v gozdu Francetov grob. Takoj sem spoznal njegovo truplo. Lobanja je bila razbita. Molitvenik je še ležal na hrbtu. Privzdignil sem suknjič in srajco z ledij in pokazala so se znamenja strašnega mučenja. Hrbtna stran je bila posuta s črnimi marogami, ki jih je povzročilo bičanje in pretepanje. Truplo smo položili v rakev in ga prepeljali na pokopališče sv. Marka. Med pogrebnim sprevodom – kakih 16 km je od mesta usmrtitve do pokopališča – so dobri ljudje sodraške doline posipali voz s cvetjem. Mrtvi Franc je prejemal priznanje ljudi za svoje plemenito delovanje in še bolj za mučeniško smrt. Komunisti so menili, da so se znebili nevarnega nasprotnika. Niso pa pomislili, da jim bo njegova kri ustvarila sto novih sovražnikov. Hoteli so iztrebiti njegovo katoliško vero, niso pa vedeli, da bo Francetov duh živel naprej. Prepričani so bili, da so zmagali, ko je umrl. Veličastni pogreb mučencev je dokazal njihov moralni poraz. Komunisti so videli, da so ljudje, za katere so sodili, da so na njihovi strani, zdaj brez besed govorili proti njim. Toda če ne morejo obvladovati ljudskega mnenja, bo njihova nadaljnja pot ogrožena in bodo igro izgubili. Kaj jim je storiti?

Vladimir Kozina iz Zapotoka (na sredini) 19. avgusta 1942, med izkopom brata Franceta, ki so ga umorili partizani pod Boncarjem.

Očetovo pismo Mežnarjevi družini po Francetovi smrti

Verni oče je Mežnarjevi družini na Goro pri Sodražici po Francetovi smrti poslal tole pismo, polno vere in vdanosti: Zapotok, 23. VI. 1942 Predragi! Hvala za sočutno naklonjenost! Mi živimo vedno v smrtni nevarnosti pred dogodki, ki se odigravajo večkrat dnevno, toda vkljub vsem tem neprijetnostim še nismo obupali; kajti imamo živo vero v Boga; zato se pa popolnoma prepuščamo njegovi volji, kajti kdor je v Boga zaupal, še nikoli ni bil osramočen!

Zvečer se lepo spravimo v ono klet, ki je pod zemljo, lepo zaupno opravimo večerno molitev in se podamo k počitku, zunaj naj pa krogle in granate švigajo, kakor hočejo. Če je Bog z nami, kdo je proti nam? In ko se zdani, se zopet priporočimo božjemu varstvu ter nato po možnosti /gremo/ na delo. Seveda je treba zaradi neljubih letal stopiti v kak varen kotiček, a ko mine (nevarnost), pa zopet na delo. To so sicer vice, toda: Gospod, tukaj tepi, tukaj žgi, a prizanesi nam pa v večnosti! Toliko o tem.

Kar se pa tiče od rajnega nepozabnega Franceta pa sporočim sledeče: oblečen je bil v delavniški dobri žametovi obleki, to je hlače in nov rekelc /suknjič/ rjave barve, obut v novih gojzarjih ter v spodnji obleki, tudi dobri, a brez pokrivala; takega so odpeljali.

Vse drugo pa menda veste več kot mi ... Priporočamo se vam, ljuba Mežnarjeva družina, v molitev, posebno rajnega F. ... Hvaležne pozdrave Vam pošilja žalostna družina Kozinčeva Ker sem prenervozen, ne morem več in bolje pisati.

Pismo očeta Ivana Kazine na Goro nad Sodražico.

Skozi okno sem zagledal, kako se hiši približuje skupina oboroženih komunistov

Naša družina je opravljala vsakodnevno delo na tisti usodni večer 26. avgusta 1942. Bilo je ravno teden po pokopu mojega brata. Kot vsakega večera smo molili družinski rožni venec. Kdo bi si mogel misliti, da bo tista večerna molitev za nas kot družino poslednja?

Staršem, bratu Janezu in trem sestricam, sem voščil lahko noč in odšel po stopnicah v svojo sobo. Nisem spal niti eno uro, ko me je prebudil lajež psa čuvaja. Skozi okno sem zagledal, kako se hiši približuje skupina oboroženih komunistov. Takoj sem vedel, kaj ta nočni obisk pomeni. Nocoj se nam bo zgodilo nekaj strašnega.

Kozinova družina pred hišo. Slika je bila posneta poleti 1938. France stoji na desni, Vladimir (Mirko) pa na levi. Hromi Janez sedi med med materjo in očetom. Foto: Mirko Kozina

Eden od komunistov je mater udaril s puškinim kopitom po glavi, da se je opotekla

Stekel sem v sosednjo sobo, od koder so vrata peljala v podstrešje. Pograbil sem lestev, odprl duri, splezal na podstrešje, potegnil lestev za seboj in zaprl duri. Medtem so komunistični razbojniki razbili šipo na vežnem oknu in vdrli skozenj. Istočasno sta tja vstopila iz spalnice mati in oče. Prestrašena sta začela klicati na pomoč, toda komunisti so ju prisilili k molku. Eden od njih je mater udaril s puškinim kopitom po glavi, da se je opotekla. Porinil je njo in očeta v izbo, kjer so že bili moj hromi brat Janez in tri sestre pod nadzorstvom komunističnega stražarja Vinka Lušina iz Kota.

Frančiška Kozina, r. Trdan, 12. maja 1886. Foto: Mirko Kozina

Neprestano so jo vpraševali, kje sem jaz

Oče je glasno zmolil kesanje. Ko pa so hoteli začeti z rožnim vincem, jim je stražar to prepovedal. Preplašena in hudo poškodovana od udarcev je mati prosila za kozarec vode. Divjak jo je prezirljivo zavrnil z nesramno žalitvijo in ni dovolil, da kaj popije. Neprestano so jo vpraševali, kje sem jaz. Vedeli so, da sem bil doma; o tem sta pričali moja postelja in obleka. Iz hiše me niso videli pobegniti. Nekje v hiši moram biti ..., a kje?

Medtem je tolpa ropala našo lastnino

Medtem je tolpa ropala našo lastnino. Res so nas »osvobodili« vsega, prav vsega. Ko so končali z ropanjem, sem čul, kako je nekdo vprašal: »Ronko, kaj naj napravimo zdaj?« Poveljnik Ronko /Lado Mavsar - Ronko/ je odvrnil: »Samo še tisto, potem ...« Ni končal. Tedaj je eden od komunistov šel v izbo in začel psovati moje starše in hromega Janeza tako, kakor bi to znal samo hudič.

Še en pogled na ljubljeno ženo, poslednji pogled na otroke

Ko je rdeča zver končala s psovanjem, je ukazala ostalim ločiti očeta od družine. Mati, sestre in Janez so jih rotili, naj ga pustijo. Toda kamen bi pokazal več usmiljenja kot komunist. S silo so očeta spravili iz izbe. Še en pogled na ljubljeno ženo, poslednji pogled na otroke, ki jih je imel tako rad, in odšel je za zmerom.

Oče Ivan Kozina, rojen 17. februarja 1879 v Zapotoku, tri mesece pred umorom leta 1942. Foto: Mirko Kozina

Moj 63 let stari oče, vzoren katoliški vernik, se je mrtev zrušil na cementna tla

Na smrtni poti v klet je glasno molil. Sestre so ga slišale govoriti: »Jezus, tebi sem živel, Jezus zate umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev ...«

Morda ni prišel do konca svoje molitve, ko ga je v kleti eden od komunistov s puškinim kopitom udaril po glavi. Moj 63 let stari oče, vzoren katoliški vernik, se je mrtev zrušil na cementna tla.

Hromi Janez Kozina iz Zapotoka (1907)

Umor Janeza, mojega hromega brata

Ivan je bil drugorojenec v naši družini z 11 otroki. Kot majhen otrok se je močno prehladil. Po dolgi in dragi bolezni je ostal hrom za celo življenje. Navzlic temu ali prav zaradi tega je bil izredno nadarjen.

V tisti noči groze je Ivan mislil ... Očeta so odvedli ..., zdaj je gotovo že mrtev. Kdo bo naslednja žrtev? Ali bodo tudi njega umorili? Kako bodo komunisti mogli to hudodelstvo razložiti ljudem? Kakšno škodo naj bi vendar hrom invalid lahko povzročil komunistom?

Hromi brat Janez Kozina iz Zapotoka (1907), partizani so ga umorili skupaj z očetom in materjo v domači hiši 26. avgusta 1942.

Komunistični morilci so z ropotom prekrili strel iz revolverja v Ivanovo čelo

Kmalu je Janez spoznal komunistično logiko. Ista dva rablja, ki sta odpeljala očeta, sta se vrnila v izbo. Zgrabila sta posteljo s hromim Janezom in jo odnesla v klet. Zgoraj v svojem skrivališču sem zaslišal iz kleti ropotanje s pločevino. Nisem mogel razumeti, kaj naj bi to pomenilo. Ni mi prišlo na um, da so komunistični morilci s tem ropotom prekrili strel iz revolverja v Ivanovo čelo.

Potem ko so se prepričali, da Ivan in oče nista več med živimi, so komunisti spet pridivjali z izbo. Njihovo krvavo delo še ni bilo končano. Na njihovem seznamu žrtev je bila še ena oseba. Kdo? Moja mati.

Preden je ura odbila, sta se komunistična morilca vrnila iz kleti

Kazalca velike stenske ure v izbi sta se polagoma približevala polnoči. Prostor je bil poln mrtvaške tišine. Celo obraz komunističnega stražarja je bil videti pretresen. Nihče ni spregovoril besede. Moja mati in objemajočo jo tri sestrice so čakale na konec krvave drame. Preden je ura odbila, sta se komunistična morilca vrnila iz kleti. S silo sta morala ločiti moje sestre od matere.

Na pragu je moja mati stisnila rožni venec v roke eni od sestre. S tem je gotovo hotela reči: »Vzemi od mene te jagode. Rožni venec vam bo pomagal, kot je pomagal meni na poti na Kalvarijo ... Božja Mati Marija naj vas čuva, kot sem vas jaz, dokler sem bila z vami ...«

In mati, najdražje, kar more otrok imeti na tem svetu, je šla junaško v mučeniško smrt

In mati, najdražje, kar more otrok imeti na tem svetu, je šla junaško v mučeniško smrt. Medtem ko so mater vodili v klet, so sestre vzeli iz hiše in jih zaklenili v kaščo. Skrivnost ostane, zakaj so jim prizanesli. Pozneje sem zvedel, da je bil prvotni načrt tisto noč likvidirati /umoriti/ celo družino.

Kmalu po ropotu s pločevino sem zaslišal materin presunljiv jok. Potem se je vse pogreznilo v smrtno tišino; prekinili so jo samo trije silni udarci – zdelo se je, da nekdo tolče z gorjačo po vratih. Imel sem vtis, da so komunistični razbojniki zapustili hišo in vzeli s seboj ostanek moje družine.

Sestre niso mogle razumeti, kako stojim živ pred njimi

Dolge ure strahotne noči so slednjič minile. Skozi okence na podstrešju sem zagledal soseda, kako hodi okrog hiše. Ker ni bilo videti nobenega komunističnega stražarja, sem se odločil, da zapustim kraj svoje smrtne stiske.

V vratih kašče ob hiši sem opazil ključ. Naglo sem ga obrnil, odprl vrata in po noči groze mi je zasijal v očeh medel blesk upanja in sreče: zagledal sem svoje tri sestrice žive! Niso mogle razumeti, kako stojim živ pred njimi ...

Na očetovi glavi sta zijali dve veliki rani

Toda kje so Ivan in oče in mati? Naenkrat je pritekel iz hiše sosed in povedal, da je videl v kleti strašen prizor. Pohiteli smo tja in našli očeta, mater in Ivana mrtve. Po tleh je bilo polno krvi. Oče je ležal za vrati; truplo je bilo stegnjeno. Na glavi sta zijali dve veliki rani. Nad desnim ušesom je bila lobanja preklana. Desna ličnica je bila na široko odprta.

Posteljo, na kateri je ležal Janez, so položili ob očeta. Mladeničeve oči so bile odprte, prav tako usta. Zdelo se je, da je obličje nasmejano. Čela, nosu in ušes se je držala strjena kri.

Mati je zagledala ubita moža in svojega ohromelega otroka

Za korak proč je na cementnem podu ležalo stegnjeno materino truplo. Obraz je imela močno zatekel. Lobanja je bila razbita. Iz tega se je dalo sklepati, da se je dolgo časa borila s smrtjo in da je umrla po velikem trpljenju.

Klečeč ob njenem truplu sem razumel krik, ki sem ga zaslišal na podstrešju. Ko je stopila v klet, je zagledala neznansko podobo: ubitega moža, svojega ohromelega otroka mogoče v zadnjih zdihljajih in enaka usoda je čakala njo ...

Mati se je vedno bala za hromega sina Ivana

V tej noči groze pa je bila izpolnjena vsaj ena njenih želja. Mati se je vedno bala za hromega Ivana. Kaj bo z njim po njeni smrti? Kdo se bo zanj pobrigal? Spomnim se, da je često rekla: »Če bi Ivan umrl vsaj eno minuto prej, preden odidem na drugi svet jaz, bi bilo moje srce mirno.«

Kako skrivnosten odgovor na njeno molitev! Njene sanje so se uresničile prav v noči groze. Prepričan sem, da ji je to nekoliko omililo smrtni boj ...

Tako se bo zgodilo vsakomur, ki je proti nam! Smrt izdajalcem!

Dva od naših sosedov sta bila dovolj pogumna, da sta mojim sestram in meni pomagala trupla umiti, jih obleči in položiti v krste. Drugega dne, 28. avgusta 1942, približno ob desetih zjutraj, so se tri rakve počasi pomikale proti pokopališču sv. Marka. Po maši zadušnici sem moral z dvema možema odnesti krste iz cerkve in jih spustiti v grobove. Ljudje so se bali pokazati sočutje. Brali so napis, ki so ga komunistični morilci postavili pred našo hišo: »Tako se bo zgodilo vsakomur, ki je proti nam! Smrt izdajalcem! Naj živi komunistična partija!«

Seveda niso komunisti pozabili vdolbsti na steno znamenje smrti – srp in kladivo! /Str. 66./

Nadaljevanje v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, Anras, partizani, domobranci, Angleži [9]