Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, Anras, partizani, domobranci, Angleži [9]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 27. 08. 2026 / 06:00
Oznake: Družba, Vojna, Zgodovina
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.09.2026 / 09:50
Ustavi predvajanje Nalaganje
Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, Anras, partizani, domobranci, Angleži [9]
Hromi brat Janez Kozina iz Zapotoka (1907), partizani so ga umorili skupaj z očetom in materjo v domači hiši 26. avgusta 1942.

Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, Anras, partizani, domobranci, Angleži [9]

Še zmerom smo verjeli, da Američani in Angleži ne bodo Titu in njegovim komunistom dovolili vladati v Sloveniji, temveč da bodo zahtevali svobodne volitve. Zato so domobranci, ko je britansko vojaštvo terjalo od njih, naj izročijo orožje, z veseljem to storili v prepričanju, da bodo dobili nove zavezniške uniforme in boljše orožje.

Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, partizani, Kozinova družina, Zapotok [8]

Brat Jože se je rešil

Brat Jože se je rodil 7. januarja 1924. Leta 1940 je odšel od doma v Stahovico pri Kamniku k trgovcu Prodniku. Hotel je sam postati trgovec. Po prevratu leta 1941 je Jože ostal na Gorenjskem. Partizani so ustrelili nekega nemškega vojaka leta 1941 v bližini Stahovice. Gestapo je aretirala vse može in mlade fante. Jože je bil takrat star 17 let in seveda odveden v Kamnik v zapore. Nemci so jetnike imeli zaprte, da bi jih kot talce ustrelili v Begunjah.

Prišel je pred gestapo. Rekli so mu: »Prost si. Domov pojdi!«

Jože ni vedel, kaj se je zgodilo v Zapotoku. Od doma so mu pisali, da so komunisti ubili brata Franceta, a Jože ni dobil pisma. 26. avgusta 1942 so komunisti pobili tudi naše starše in hromega Janeza. Jože je o tej grozi zvedel šele po pol leta. Telegram, ki sem mu ga poslal, sploh ni prišel do njega. Bil je prav v tistem času v zaporu v Kamniku in pričakoval, kdaj bo poklican kot talec za ustrelitev. Neko jutro je zaslišal svoje ime. Prišel je pred gestapo. Rekli so mu: »Prost si. Domov pojdi!« Jože pa jim je odgovoril: »Kar tukaj me ustrelite!« »Ali ne vidiš tamle g. Prodnika?« mu je odgovoril gestapovec. Ko je Jože zagledal svojega gospodarja, se je kakor puščica zagnal proti njemu ... Tako se je rešil.

Brat Jože se je pridružil vaški straži v Sodražici

Ko so pa komunisti pobili naše starše in brata Janeza, so pa ti hudičevi podleži hoteli popolnoma osramotiti našo družino. Razširili so vest, da se je Jože pridružil partizanom: da ni mogel soglašati s starši; da so starši in vsa družina izdajalci. In laž vseh laži: da je bil Jože tisto nesrečno noč 26. avgusta 1942 doma in jih je sam umoril v kleti. Resnica pa je, da je bil Jože prav tisti čas v kamniškem zaporu!

Ko je Jože po pol leta vendarle zvedel žalostno novico, se je vrnil v Zapotok in se pridružil vaški straži v Sodražici. Bil je na Turjaku, po 8. septembru 1943 se je prebil v Ljubljano in vstopil v slovensko domobranstvo. Z Rupnikovim bataljonom se je maja 1945 prebil v Vetrinj. Ko smo se podali v begunstvo, nismo vedeli drug za drugega. 31. maja 1945 je bil namenjen za transport v Jugoslavijo. Kar je od nekoga zaslišal: »Mirko Kozina je bil posvečen za mašnika v nedeljo v Anrasu v Tirolah ...«

Anras pri Lienzu. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Zavita Jožetova pot do mene v Anrasu

Skoči je s tovornjaka, dobil nekje civilno obleko, zapustil taborišče v Vetrinju in se podal po Ziljski dolini proti Tirolski. Kakih štirinajst dni se je potikal po gozdovih in stranskih poteh. Izogibal se je policije, angleške kot avstrijske. Prišel je v bližino Silliana. Pa ga je aretirala angleška policija in potisnila v občinski zapor v Sillianu. Nameravali so ga poslati nazaj v Slovenijo. Pa je sillianski dekan izvedel, da se nahaja neki jetnik v zaporu z imenom Kozina. Pozanimal se je in ugotovil, da je ta ujetnik brat novomašnika Mirka Kozina v Anrasu. Dekan mi je sporočil veselo vest, da je Jože v Sillianu. Takoj se je odpeljal v Sillian. S pomočjo dobrega dekana in župana mi je bilo možno pregovoriti angleškega oficirja, da je izpustil brata na svobodo. Kakor da bi vstal iz groba! Saj smo bili prepričani, da je bil poslan z drugimi žrtvami domov!

Maja 1949 je odšel v Združene države. Leta 1951 se je poročil z Maro Šuštaršičevo v slovenski cerkvi v San Franciscu v Kaliforniji. Bog ju je blagoslovil z eno hčerko in štirimi fanti. Tako Kozinov rod še živi!

Novomašni kelih Vladimirja Kozine. Materino svetinjico in verižico je dal vdelati na stojalo keliha. Latinsko besedilo na stojalu se v slovenskem prevodu glasi: »Moja mati Frančiška Kozina je nosila to svetinjico vnebovzetja bl. Device Marije, ko je bila pod preganjalcem Titom ponoči 26. avgusta 1942 v Sloveniji okrašena s palmo mučeništva. Vladimir Kozina, duhovnik.«

Bili smo prednja straža krščanstva proti mednarodnemu rdečemu ateizmu

Komunisti so imeli daljnosežen načrt s svojo krvavo revolucijo v Sloveniji. Hoteli so boljševizirati našo deželo, da bi tako olajšali bodoče komunistične izpade v Srednjo Evropo; ta pa bi bila oporišče za revolucijo v Zahodni Evropi. To strategijo smo odkrili od vsega začetka Titove »osvobodilne vojske« proti vsem antikomunistom. Mi smo bili prvi, ki smo se uprli tem komunističnim nameram, in prvi, ki smo se borili proti brezbožnemu komunizmu. Tako smo postali prednja straža krščanstva proti mednarodnemu rdečemu ateizmu.

Titovi komunisti so pobili več Slovencev, kakor Nemci in Italijani skupaj. Položaj je postal tak, da smo bili prisiljeni v skladu z mednarodnim pravom organizirati obrambo proti napredovanju rdečih ubijalcev, dokler ne bi zavezniki prišli dovolj blizu, da se povežejo s slovenskimi domobranci.

Spet so lahko delali na polju, ne da bi se jim bilo treba bati partizanskega plenjenja

Ti mladi, katoliški Slovenci, ti prostovoljni antikomunistični vojaki pod vodstvom generala Leona Rupnika so bíli krvavo vojno proti Titu in njegovi »Osvobodilni fronti«. Naše ljudstvo – njegova večina – je bila domobrancem hvaležna. Spet so ljudje ponoči mirno spali. Spet so lahko delali na polju, ne da bi se jim bilo treba bati partizanskega plenjenja. Domobranci so kmalu obvladovali Slovenijo. Tito in njegova OF sta kljub pomoči, ki sta jo prejemala od Anglije in Amerike, izgubljala tla in vpliv. Ljudje so bili srečni. Kolikor je to mogoče med rdečo revolucijo, se je spet razvijalo normalno življenje.

Anras, nova maša, škof Gregorij Rožman in novomašnik Vladimir Kozina. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Kako so po vojni velike sile prodale Slovence komunizmu

Toda na modrem nebu pričakovane zmage nad Titom, Hitlerjem in Mussolinijem so vznemirljivi temni oblaki pričeli pokrivati sonce našega vnaprejšnjega veselja nad svobodo. Ti oblaki, nasičeni s strahom in negotovostjo glede narodove usode, so se pojavljali na zahodnem obzorju.

Sredi februarja 1945 smo slišali govorice o sporazumu, sklenjenem v Jalti na Krimu. Bile so videti tako fantastične, da jim nismo verjeli. Imeli smo jih za novo komunistično zvijačo ... Tako smo mislili ... Pripovedovali so nam, da sta Roosevelt in Churchill popustila Stalinu. V čem? ... Slovenija in ostala Jugoslavija naj bi bili s celotno vzhodno Evropo prepuščeni Stalinu, Titu in drugim komunističnim vodjem ...

Tolikšnega nesmisla nismo mogli umeti. Prepričani smo bili, da je predsednik Roosevelt resno mislil vsako besedo, ki jo je povedal v svoji poslanici kongresu 6. januarja 1941. Tedaj je zatrdil ameriškemu ljudstvu in svetu, da bo po vojni človeštvo dočakalo vsesplošno sprejetje štirih temeljnih svoboščin: svobode govora in vere, svobode pred pomanjkanjem in nasiljem.

Materin rožni venec. Na poti v smrt ponoči 26. avgusta 1942 ga je mati stisnila v roke hčerki Dragi. Foto: Mirko Kozina

Naše ljudstvo je hotelo demokratsko vladavino, ne Tita

Te štiri svoboščine so bili cilji, za katere smo Slovenci umirali in izgubljali imetje v krvavi revoluciji, ki so jo Tito in njegovi privrženci razvneli na naših tleh. Zdaj pa so nam prav v trenutku, ko je naš narod začel okušati svobodo, rekli, da so naš sveti boj proti komunizmu, naše žrtve, naša ljubezen do popolne svobode naroda samo burka, zgubljena stvar. Ako jaltski dogovor ni bil komunistična propaganda, tedaj so bile naše narodne težnje po svobodi in pravici do samoodločbe zgolj pobožne želje in najbolj kruta utvara.

Govoric take vrste vendar ni mogel resno jemati, kdor je imel količkaj zdrave pameti. Če je bil jaltski sporazum dejstvo, kakšno ceno je imela potem Atlantska karta, ki sta jo Roosevelt in Churchill 14. avgusta 1941 razglasila podjarmljenim narodom? Prezident in ministrski predsednik sta šla tako daleč, da sta slovesno obljubila spoštovati pravico vseh narodov, da si izberejo obliko vladavine, pod katero hočejo živeti. Naše ljudstvo je sovražilo komunizem. Hotelo je demokratsko vladavino, ne Tita.

Naši zahodni »zavezniki« so nas zabodli v hrbet

Na prvo soboto Marijinega meseca, 5. maja 1945, se je slovensko ljudstvo zavedelo katastrofalne resnice: naši zahodni »zavezniki« so nas zabodli v hrbet. Prodali so nas Titu in njegovemu mednarodnemu komunizmu. Tedaj smo spoznali, da jaltski dogovor ni bila komunistična propagandna novica. Bil je hladno dejstvo. Bil je ena najbolj sramotnih kupčij v zgodovini človeškega rodu.

Bili smo izdani! Tito in njegovi rdeči hlapci so bili priznani po zahodnih silah kot edina zakonita vlada v Jugoslaviji. Kakšno nasprotje Atlantski listini! Kakšno roganje »štirim temeljnim svoboščinam«! Po jaltskem sporazumu je bil Tito poglavar, prijatelj in zaveznik Združenih držav in Anglije. Nas antikomuniste, naše domobrance in vse druge, ki niso podpirali Tita, pa so imeli za sovražnike zahodnih zaveznikov.

Anras, novomašni gostje, škof Gregorij Rožman, desno ob njem novomašnik Vladimir Kozina. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Ali ostati doma in čakati na »plačilo« srpa in kladiva, ali ...

Vojno proti komunistom smo izgubili. S podporo zahodnih vlad – in proti volji narodov, ki sestavljajo državo, imenovano Jugoslavija – sta Tito in komunistična partija dosegla namen štiri leta trajajoče krvave revolucije: prišla sta na oblast.

Samo dve možnosti sta nam tedaj ostali: ali ostati doma in čakati na »plačilo« srpa in kladiva, ali zapustiti vse, celo našo ljubljeno Slovenijo in oditi v negotovo izgnanstvo.

Tisoči slovenskih beguncev so se umaknili prihajajočemu komunističnemu raju

Bilo je na sobotno popoldne 5. maja 1945. Moje tri sestre in jaz smo povezali nekaj stvari ter v naglici zapustili Ljubljano. Na poti preko Karavank proti avstrijski meji nismo bili sami. Tisoči in tisoči slovenskih beguncev so se umaknili prihajajočemu komunističnemu raju.

Komunisti so nas skušali zajeti. Po zaslugi domobrancev smo prišli do zaveznikov. Večino beguncev in domobrancev so nastanili v taborišču za »razseljene osebe« v Vetrinju na Koroškem.

Anras, nova maša, novomašnik Vladimir Kozina z begunsko skupino. Vir: Slovenija v plamenih, 1975

Prvi transport je zapustil Vetrinj 27. maja 1945, na dan mojega mašniškega posvečenja

Še zmerom smo verjeli, da Američani in Angleži ne bodo Titu in njegovim komunistom dovolili vladati v Sloveniji, temveč da bodo zahtevali svobodne volitve. Zato so domobranci, ko je britansko vojaštvo terjalo od njih, naj izročijo orožje, z veseljem to storili v prepričanju, da bodo dobili nove zavezniške uniforme in boljše orožje. Poveljnik osme armade je voditeljem domobrancev zagotovil, da bodo naše protikomunistične vojake prepeljali v Italijo, kjer se bodo pridružili zavezniški vojski. Prvi transport je zapustil Vetrinj v nedeljo, 27. maja 1945. To je bil dan mojega mašniškega posvečenja.

Angleži so domobrance izročili Titovim tolpam ...

V srcu vsakega izmed 12.000 domobrancev je vstajalo novo upanje, ko so odhajali iz begunskega taborišča k vlakom, avtobusom in tovornjakom. S pomočjo zaveznikov bodo za zmerom očistili našo deželo rdečega raka! Ali jim je to uspelo? Transporti se niso obrnili proti Italiji, marveč proti jugoslovansko-avstrijski meji. Angleži so jih izročili Titovim tolpam ...

Po angleški izdaji so domobrance poklali

Dvanajst tisoč mladih katoliških mož in fantov so umorili, drugega za drugim, na robu množičnih grobov. Poklali so jih brez zaslišanja in brez sodbe. Prav malo takim, ki niso bili smrtno ranjeni, se je posrečilo rešiti se in zapustiti domovino. Samo peščica jih je ostala živih, da povedo svetu, kako je 12.000 slovenskih mučenikov junija 1945 umrlo v komunističnem pokolu v Kočevskem rogu in drugod.

Mlade vojščake so v tovornjakih odvažali na skriti kraj pokola

Eden teh preživelih je moj sorodnik in živi zdaj v Združenih državah. Posrečilo se mu je neopazno rešiti z morišča in še enkrat prekoračiti jugoslovansko-avstrijsko mejo. Njegova želja je bila razodeti svetu, kaj so komunisti storili z 12.000 tovariši, pokopanimi v skritih jamah. V poznem poletju 1945 sem ga nekega dne srečal v begunskem taborišču v Spittalu v Avstriji. O pokolu mi je kot očividec povedal tole:

»V Kočevje smo prispeli v zaprtih vagonih, natlačeni kot živina. Utrujeni in ponižani, žejni in lačni smo morali korakati v gimnazijsko poslopje, že do strehe natrpano s smrti namenjenimi tovariši. Mlade vojščake so v tovornjakih odvažali na skriti kraj pokola. Prevezali so nam roke s telefonsko žico in nas stlačili na avtomobile.«

Končno sem se izkopal izpod strašne teže mrtvih teles

»Mlad duhovnik, tudi eden od nas, nam je dajal duhovno moč za pot v smrt. Z rokami zvezanimi na hrbtu, je božji mož poskušal delati znamenje križa, medtem ko je izgovarjal besedilo vesoljne odveze.

Tovornjak se je ustavil. Pozdravil nas je krik mitraljezov in ročnih granat. Moji prijatelji so bosi tekli med dvema vrstama komunistov po stezi, posuti z ostrimi žeblji in črepinjami ... Tedaj je prišla vrsta name, da se ustavim na robu groba in počakam na kroglo. Zaslišal sem strel čisto blizu za svojo glavo. Kako me je rabelj mogel zgrešiti, ne bom nikdar mogel razumeti. Ko sem padel na dno jame, pokrito s trupli, sem izgubil zavest. Prebudile so me ustreljene žrtve, ki so padale name. Iz njihovih smrtnih ran curljajoča kri me je popolnoma zalila. Končno sem se izkopal izpod strašne teže mrtvih teles in se zaklonil v kot brezna. Tam je bilo še nekaj drugih tovarišev.«

Trupla so padala v jamo kot zrna iz mlatilnice v silos

»Prebil sem nekaj dni med umirajočimi in mrtvimi prijatelji. Nekaj dni sem bil priča ubijanju nedolžnih žrtev, katerih trupla so padala v jamo kot zrna iz mlatilnice v silos. Na stotine jih je našlo poslednje bivališče v tej jami. Skozi nekaj dni sem poslušal njihove zadnje besede, zadnja sporočila njihovim ženam, otrokom, staršem, prijateljem. Nagovarjali so nas, naj poskusimo vse, da se rešimo od tam in svetu povemo vse o njihovem mučeništvu. Zabičevali so nam, naj razglasimo, da je edina mirna koeksistenca s komunisti sožitje v grobu.«

Smrtno tihoto je prekinjalo samo satansko režanje komunistov

»Potem je dež žrtev prenehal padati v brezno. Strašno pokanje strojnic se ni več razlegalo. Smrtno tihoto je prekinjalo samo satansko režanje komunistov, ječanje napol mrtvih vojščakov in kaplje krvi, ki so padale v podzemski potok. Preiskoval sem, kako bi mogel priti iz tega pekla. Nemogoče! To je moj grob, v njem sem živ pokopan ... Zakaj me krogla ni zadela?«

Komunisti so jamo razstrelili, da jo skrijejo za vedno

»Komunisti so jamo minirali in razstrelili, da jo pokrijejo in skrijejo za vedno. Med eksplozijo je padlo vanjo orjaško drevo. To je bila od Boga poslana 'zelena oljčna veja', ki je rešila življenje meni in nekaterim tovarišem. Splezali smo iz pošastnega kotla neizrekljivih grozot ...« /Str. 74./

Konec v: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, partizani, domobranci, poboji [10]

Nalaganje
Nazaj na vrh