Nadaljevanje iz: Vladimir Kozina, Komunizem, kot ga jaz poznam, komunisti, Anras, partizani, domobranci, Angleži [9]

Demokracijo ljubeči slovenski narod so pahnili v okrvavljene roke komunistov

V neverjetni in neopravičljivi nevednosti so voditelji zahodnega sveta pahnili demokratski in demokracijo ljubeči slovenski narod v okrvavljene roke komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita. Ko je bilo 8. maja 1945 slednjič le konec uničevalne druge svetovne vojske, so se osvobojeni zahodnoevropski narodi razveselili. Za svoje veselje so imeli razlog: slavili so padec tretjega rajha, konec Hitlerja, njegovih SS in sramotnega gestapa. Zahodni evropski narodi so se otresli nemškega trinoštva. Sonce svobode, napredka in državne varnosti je spet vzšlo iz ruševin, v katere je Nemčija med drugo svetovno vojsko spremenila Evropo.

Jama v Jelendolu. V tej jami je bilo največ umorjenih vaških stražarjev iz Loškega potoka. Izkop nekaterih umorjenih v Jelendolu leta 1943 je organiziral Mirko Kozina. 2. oktobra 1944 so iz množičnega groba izkopali 110 iznakaženih trupel tam množično umorjenih. Vsako truplo so položili v lastno krsto in pokopali 4. oktobra 1944 na pokopališču v Hrovači pri Ribnici.

Razpnite vešala čez ves svet! / Naš bog je rop, požig umor! / Pobesnite!

V Sloveniji pa je bila noč nacističnega totalitarizma pokrita s temno železno zaveso. Slovenija, najbolj zahodni predel Jugoslavije, je postala ena od šestih republik komunistične države, imenovane »Federativna ljudska republika Jugoslavija.«

Skozi pet let so slovenski komunisti pripravljali temelje, da prevzamejo politično oblast nad Slovenijo. V tej dobi so zvesto sledili nauku komunističnega pesnika Mateja Bora (s pravim imenom Vladimir Pavšič). V svoji pesniški zbirki z naslovom Previharimo viharje, je Matej Bor naročal svojim rdečim tovarišem:

»Razpnite vešala čez ves svet! / Naš bog je rop, požig umor! / Pobesnite! Kri vpije po maščevanju! / Upor visoko dviga glavo! Hura! / Rdeči pionirji, položite bombe / in dinamit pod temelje, oboke! / Rdeči inženirji, jutri boste šli / pod slavoloki gradit nov svet! / Partizan, ruši, podiraj! Hura!«

Izkop 2. oktobra 1944 umorjenih v Jelendolu leta 1943.

Veliki pokol nad Slovenci so komunisti izvršili že jeseni 1943

Pijani od svoje popolne zmage so komunisti nemudoma začeli »graditi nov svet«. Vsi njihovi silni sovražniki domobranci so izginili za vedno! Množični grobovi 12.000 »izdajalcev« so kronali popolno komunistično zmago. Vsaka krona je okrašena z dragocenimi kamni; tako je tudi ta komunistična krona ozaljšana z rubini – sedmerimi tisoči nedolžnih žrtev, pomorjenih septembra 1943. Titov najbolj zaupni mož, podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kar­delj se je javno bahal, da »je bilo v štirih dneh sedem tisoč belogardistov in plavili izdajalcev dobesedno izbrisanih s slovenske zemlje«. /Jeseni 1943 so komunisti uničili protikomuniste, ne pa vseh umorili, umorili so jih okoli 600, op. I. Ž./

Izkop nekaterih teh žrtev sem organiziral jaz. 2. oktobra 1944 smo izkopali iz množičnega groba v Jelendolu 110 iznakaženih trupel mož, žena in otrok. Vsako truplo smo položili v lastno rakev in pokopali 4. oktobra 1944 na pokopališču v Ribnici.

Eden od umorjenih v Jelendolu, noge je imel zvezane v žico.

Ko je poleti 1946 »ljudsko sodišče« »sodilo« na smrt ...

»Rdeči inženirji so šli pod slavoloki«, ko je poleti 1946 »ljudsko sodišče« obsodilo na smrt vrhovnega poveljnika domobrancev generala Leona Rupnika. Voditelj idejnega odpora proti komunizmu prevzvišeni ljubljanski škof Gregorij Rožman je dobil v odsotnosti 16 let prisilnega dela. Z obsodbo škofa in mnogih duhovnikov so komunisti hoteli zadati smrtno rano katoliški Cerkvi v Sloveniji. O dà, cerkve so ostale odprte. Tuji obiskovalci naj se tako prepričajo, da Cerkev ni preganjana, da je »svoboda bogoslužja« dejstvo. To jamči ustava.

Krste z izkopanimi umorjenimi v Jelendolu pri Grčaricah.

Mladina mora biti v šolah vzgojena po načelih marksizma-leninizma

Istočasno so zatrli katoliški tisk. Ukinili so sestrske samostane po vsej Sloveniji. Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani so izročili neki filmski družbi. Prostost pridiganja je ogrožalo policijsko delovanje. Režim je zaplenil celotno katoliško šolstvo. Nobenemu duhovniku ni bilo dovoljeno poučevati verouka v šoli ali v župnišču. Učiteljem je bilo prepovedano hoditi ob nedeljah v cerkev, morali pa so nadzorovati, kateri učenci hodijo k maši. Časnik Ljudska pravica je ostro napadal matere, »katerim se zdi potrebno pošiljati otroke k pouku katekizma«.

Drug komunistični dnevnik, Slovenski poročevalec, je posvaril učitelje in profesorje: »Kakšen krpač lahko gre v cerkev, kulturni delavec pa ne more živeti dvojnega življenja. Ne more učiti po socialističnih načelih, obenem pa živeti po načelih misticizma. Mladina mora biti v šolah vzgojena po načelih marksizma-leninizma.«

Sprevod s krstami umorjenih v Jelendolu na pokopališče v Hrovači pri Ribnici.

Bog vas ne sliši. Ali veste zakaj? ... Zato, ker Boga ni!

»Svoboda bogoslužja« je na straneh ustave zagotovljena, toda ateizem poučujejo uradno v vseh razredih vseh šol v deželi. Učitelji vlivajo strup ateizma in materializma v iščoče duše mladine s takimi prebrisanimi razlogi, kot je ta: »Preden je Tito osvobodil našo domovino od fašistov in nacistov, so reakcionarni duhovniki učili vaše male tovariše, naj molijo k Bogu za vsakdanji kruh. Bog pa ni odgovarjal na njihove prošnje. Otroci so stradali. Odkar je Tito z nami, v Jugoslaviji ni več lakote. Poskusimo zdaj, če bo Bog uslišal našo molitev. Prosimo ga kruha. Kako se to napravi? Oh, dà: 'Oče naš, ki si v nebesih ..., daj nam danes naš vsakdanji kruh!' Kje je kruh, za katerega smo prosili? Najbrž bi se morali potruditi in moliti krepkeje ...; dajte krepkeje! Vidite, otroci, k Bogu moliš zaman! Bog vas ne sliši. Ali veste zakaj? ... Zato, ker Boga ni! Zdaj pa molimo k Titu: 'Tito, oče naše države, poskrbi za nas, obvaruj nas pred sovražniki in daj nam danes naš vsakdanji kruh!' Tedaj so se hlebci usuli iz skrite odprtine na stropu. »Glejte, otroci, ko ste molili k Bogu, ni bilo kruha. Zdaj ste molili k Titu – in kruh je tu, lahko ga jeste; niste več lačni kot tisti otroci, ki so imeli navado moliti k Bogu za vsakdanji kruh ...«

Pogreb umorjenih v Jelendolu; v škofovem imenu je pokopaval kanonik dr. Janez Kraljič.

Komunisti so pripovedovali ljudem, da bodo po vojni uživali raj na zemlji

»Ruši! Podiraj vero v Boga v mladih srcih; jutri boste gradili nov svet, rdeči inženirji – brezbožen rdeči raj bojevitega ateizma!« Dà, dà, cerkve so na stežaj odprte v Sloveniji. Toda verska prostost krvavi iz tisočerih ran ...

Takrat, ko so oznanjali popolno porušenje dežele, so komunisti pripovedovali ljudem, da bodo po vojski uživali pravi raj na zemlji. V »novem svetu« ne bo siromaštva. Socialna enakost, tvarni in gospodarski napredek bosta zrastla iz ruševin pokvarjene buržoazije.

Pokop umorjenih v Jelendolu pri Grčaricah na pokopališču v Hrovači pri Ribnici.

Rdeči gospodarski sistem je popolna polomija

Poglejmo, kako se ta »novi svet« kaže danes po 20 letih rdečega raja v Sloveniji. Žalostna resnica je, da je Titova Jugoslavija ena najbolj siromašnih držav v Evropi. Medtem ko so svobodne države dosegle izredno gospodarsko višino za ljudstvo, je Jugoslavija 20 let po »osvoboditvi« v popolni gospodarski zmešnjavi. Rdeči gospodarski sistem je popolna polomija.

Februarja 1966 sem prejel zanimivo pismo od prijatelja, ki živi v Sloveniji. Napisal ga je 21. januarja 1966 in ga v strahu pred poštno cenzuro pretihotapil v Zahodno Nemčijo. Oddali so mi ga 25. januarja iz Reutlingena. Je javen De profundis gospodarske bede, ki jo ljudstvo v Sloveniji prenaša v Titovem »naprednem« gospodarstvu.

Domobranci na pogrebu umorjenih v Jelendolu. Desno zadaj cerkev v Ribnici.

Ljudje na pokopališču v Hrovači pri Ribnici ob pogrebu umorjenih v Jelendolu.

Pri nas je popoln gospodarski bankrot. Zdi se, da je vse za zmerom izgubljeno!

»Kako nam gre? ... Upam, da vaše časopisje poroča resnico o našem gospodarskem polomu. 20 let po osvoboditvi smo trdo delali ... čemu? Da nimamo nič in da smo vse izgubili! S težavo moreš kaj kupiti. Na primer: šipa v našem oknu se je razbila. Poskušal sem nabaviti drugo. Iskal sem jo po vsej Sloveniji. Nisem imel sreče. Končno mi je uspelo dobiti tri kose šipe namesto enega. Zdaj imamo v oknu tridelno šipo ... Kakšen napredek! Hoteli smo pri hiši prizidati eno sobo. A spet nismo mogli dobiti stavbnega materiala – ne opek ne jekla za beton itd. Manjka vsega. Povrh nas je naša napredna vlada obložila z novo ekonomsko reformo! Zdaj smo res 'reformirani' kot še nikoli prej v naši zgodovini. Res je, da jugoslovanski dinar ni nikoli imel prave veljave. Zdaj nima nobene. Morali smo dati 100 dinarjev za enega. V poseben namen sem hranil v banki 42.000 dinarjev. Danes mi je ostalo 420 dinarjev.

Cene živilom, obleki in čevljem rastejo v nebo. Edino, kar si lahko kupim, je nekaj živeža. Potrebujem čevlje in obleko, toda nimam denarja ... Ne moreš si predstavljati, v kakšen nered in zmešnjavo nas je pognal ta Titov režim. Pri nas je popoln gospodarski bankrot. Zdi se, da je vse za zmerom izgubljeno!«

Novomašni križ Vladimirja Kozine. Pod njim naši mučenci, od leve: France, oče, mati, Janez. – 1942 (leto umora) – 1945 (leto moje posvetitve) Krsta pod križem; na krsti trnova krona.

Še nikdar niso bili ljudje priča večjega zla, kot je zlo komunizma

Slovenija, nekdaj cvetoča majhna dežela, je zdaj ne le duhovno opustošena in oropana upanja, marveč je tudi gospodarsko na psu. Česa drugega ne moreš pričakovati v komunistični državi?

Nikoli ne smemo podcenjevati sile zla. Komunizem je zlo. Še nikdar niso bili ljudje priča večjega zla, kot je zlo komunizma. Papež Pij XI. je rekel: »Komunizem je po svojem bistvu slab in nihče, ki mu je do krščanske civilizacije, ne bo v ničemer sodeloval z njim.«

Ideali so se izkazali, da niso nič drugega kot prevara in laž

In razočarani ruski komunist polkovnik Oleg Penkovsky piše v svojem znamenitem Vohunovem pismu iz groba: »Naš komunizem, ki smo ga gradili 45 let, je goljufija! Jaz sam sem del te goljufije. Našo državo gloda in od znotraj uničuje nekakšna bolezen ali zastrupljenje. Ideali, za katere je umrlo toliko naših očetov in bratov, so se izkazali, da niso nič drugega kot prevara in laž!«

Boris Kidrič je dal poklati 12.000 domobrancev

Boris Kidrič je bil eden najbolj vplivnih članov komunistične partije v Sloveniji. Bil je sin slovečega univerzitetnega profesorja dr. Franca Kidriča. Boris Kidrič je podpisal smrtno obsodbo 12.000 domobrancem, ki so jih junija 1945 poklali. Vsi so umrli junaško, kot gre katoliškim vojščakom. Med njimi ni bilo izdajalca. Niti eden ni pred obličjem smrti spremenil prepričanja. Vsakdo je umrl kot junak, kot mučenec za svojo katoliško vero.

Komunistični »spomenik« Borisu Kidriču v Mariboru, kolovodji medvojnih in povojnih zločinov nad Slovenci. Foto: Ivo Žajdela

Krvnik Boris Kidrič na smrtni postelji ...

Kako je umrl Boris Kidrič, ta herojski komunist? Šel je s sveta kot izdajalec svojega komunizma. Napadla ga je strašna bolezen. Vse telo je bilo pokrito z uljesi. V smrtnem boju je Kidrič, klavec stotin slovenskih duhovnikov in tisočev katoliških laikov, prosil svoje tovariše, ki so stali poleg postelje, za katoliškega duhovnika. Preden stopi pred svojega Stvarnika in pravičnega Sodnika, se je Kidrič hotel spovedati. Kričal je: »Tovariši, grize me vest in me tlači. Preveč je zame ... Hočem duhovnika ...!«

A duhovnik ni prišel k umirajočemu. Njegovi komunistični »prijatelji« so odločili, da katoliški duhovnik ne bo obiskal njihovega voditelja v smrtnem boju. To bi pomenilo grob za komunizem v Sloveniji. V svoji notranjosti pa so morali Kidriča zaničevati. Izdal je njih in njihov komunizem. Umrl je kot izdajalec rdečega evangelija. Morali so biti preveč slepi, da bi videli, kako je Boris Kidrič tik pred smrtjo končno spoznal, da je komunizem, kateremu je posvetil vse svoje življenje, prazna vreča, laž, prevara, zlo ... /To o klicanju duhovnika ni dokazano ali izpričano, to je bila ena od mnogih govoric, ki rade krožijo, op. I. Ž./

Ob Francetovem pogrebu pred rojstno hišo v Zapotoku 19. avgusta 1942. Na levi je sestra Milka, ob njej hromi brat Janez na vozičku, za njim stoji sestra Draga, nato proti desni sestra Albina, brat Vladimir, za njim na vozu krsta s Francetom, ter mati in oče.

Nikoli ne smeš biti gotov, da te sile zla ne bodo napadle

Nikoli ne smeš biti gotov, da te sile zla ne bodo napadle in morda premagale. Poglavitni namen zla je poraziti dobro in si ga osvojiti. Moder človek se vedno varuje zla in je čuječ. V svoji ponižnosti priznava, da lahko tudi on podleže temu ali onemu zlu, ako ne pazi na nevarnost in podcenjuje sovraga.

Spretna komunistična propaganda je, kot kaže, mnoge Američane pripravila do prepričanja, da se komunistična kuga v Združenih državah ne more razširiti. Tu se to ne more zgoditi, pravijo, in to navzlic slovesnemu zatrdilu prejšnjega predsednika Hruščova: »Pokopali vas bomo!« misleč na Združene države.

Pri Geigerju v Anrasu dan po posvečenju 31. maja 1945. Sedi škof Gregorij Rožman, ob njem levo novomašnik Vladimir Kozina. Foto: Franc Šetina

Komunizem je stisnil Slovenijo v okrvavljeno, brezbožno, trinoško pest

Na mednarodnem Kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939 je bila razstava komunističnih grozodejstev v Španiji. Ogledoval sem si te strahote na fotografijah. Bral sem poročila o neverjetni krutosti, s katero so rdeči mučili nedolžne žrtve. Toda povedati moram po pravici – nisem verjel, da bi taka satanska dejanja moglo kdaj napraviti kakšno človeško bitje.

To se v Sloveniji nikdar ne more zgoditi! Komunizem ne bo nikoli dobil v oblast moje domovine ...! Žalostna resnica je: to se je zgodilo! Komunizem je stisnil Slovenijo v okrvavljeno, brezbožno, trinoško pest. Srp in kladivo sta ponovila špansko dramo na odru Slovenije. Rdeča zvezda, ta strahoviti simbol diktatorstva in smrti, prši kar naprej svoje smrtonosne žarke. Cela Slovenija je eno samo prostrano koncentracijsko taborišče.

Albina Kozina, sestra Vladimirja Kozine, taborišče Peggetz, 1945. Foto: Franc Šetina, vir: Zaveza, št. 130, 2023

Američani očarani in premamljeni gredo za komunistično mistiko

Ali se more zgoditi tu ..., dà, tu, v Združenih državah Severne Amerike? Kardinal Francis Spellman je zapisal tole: »More se zgoditi tu in kjerkoli, da se komunizem s svojim zarotništvom in predrznimi obljubami ukorenini ... Danes so prav tista zla, proti katerim so se borili naši fantje, vsadili komunisti v življenjsko važne dele Amerike, zakaj oni zlorabljajo svojo svobodo, da bi nas oropali naše svobode. In mnogi Američani so tako kot razposajeni otroci, kadar poslušajo sleparske ciganke, očarani in premamljeni, ko gredo za komunistično mistiko. Amerika je okužena s klicami komunizma, ki širi svojo strupeno propagando in zmotno filozofijo, prevrača in zavaja mišljenje dobrih ljudi, dokler tudi ti ne postanejo sužnji verolomnega, zvodniškega duha nemira in zmešnjave.«

Vladimir Kozina, duhovnik v Ameriki.

Da ustavimo njihovo strupeno propagando s protistrupom resnice

»Komunisti tlačijo in pačijo resnico, držijo ljudi v strahu, vsiljujejo Ameriki despotizem in skušajo Američane spreobrniti h komunizmu. V vladi, v industriji, v sindikatih, v našem političnem in šolskem sistemu, celo v vojski naše države imajo komunisti in njihovi simpatizerji odgovorna mesta in člani partije se poslužujejo tiska, radia in filmov, da vplivajo na nas in nas razdelijo proti nam samim.

Ako hočemo obvarovati Ameriko komunističnega vdora, moramo delati modro in naglo, da zaustavimo njihovo strupeno propagando s protistrupom resnice in domoljubja.«

Vladimir Kozina, duhovnik v Ameriki.

Kdaj bo komunizem s svojim trinoškim zarotništvom uničen

Profesor na fordhamski univerzi Louis F. Budenz, nekdaj član državnega komiteja komunistične partije in glavni urednik komunističnega lista The daily worker trdi, da so komunisti zajeli ameriško miselnost. Brezbrižno popuščanje ameriškega ljudstva vsaki zahtevi, ki jo komunisti predložijo ZDA, se po Budenzovem mnenju ne da drugače razložiti.

Živim v ZDA že skoraj 17 let, opazujem in pozorno proučujem komunistično delovanje v Ameriki. Ko to komunistično strategijo primerjam s komunistično dejavnostjo v Sloveniji, moram na žalost reči, da se analiza profesorja Budenza sklada s tem, kar vem jaz o rdeči kugi. Če vam je prav ali ne – komunisti so napredovali v naši državi v vseh smereh in to zelo hitro.

Kadar more in če more ameriško ljudstvo prekiniti splošno hipnotično stanje povsod razširjene brezbrižnosti do zla, ter spoznati laž in prevaro brezbožnega komunizma, ki gori s peklensko gorečnostjo in z edinim ciljem, da nas podre in »pokoplje«, tedaj bo komunizem s svojim trinoškim zarotništvom za zmerom uničen.

/Gornje pričevanje Komunizem, kot ga jaz poznam je Vladimir Kozina napisal in objavil leta 1967 v Ameriki. Za to spletno objavo sem ga prevedel v word obliko ter opremil z mednaslovi in nekaterimi fotografijami Ivo Žajdela./

Vladimir Kozina, Komunizem kot ga jaz poznam, 1972 – infoVladimir Kozina, Komunizem kot ga jaz poznam, 1972, 5–33

Vladimir Kozina, Komunizem kot ga jaz poznam, 1972, 34–57Vladimir Kozina, Komunizem kot ga jaz poznam, 1972, 58–83

Vladimir Kozina, Komunizem kot ga jaz poznam, 1972 – celotno besedilo v worduVladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – podatki o knjigiVladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – o umoru brata Franceta Kozine, 36–65

Vladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – o umoru staršev, 71–97Vladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, 1980 – Mirko Javornik, Tabor, št. 1–2, 1982

S. V., Duhovnik Vladimir Kozina, nekrolog, Družina, 25. 5. 2014