»Pojava priporočenega [mojstranškega] vodnika […] je kaj malo pričala v njegovo dobro. Zdelo se je, da komaj obvladuje izrazito dolge okončine in izraz zaspane melanholije je počival na širokem, dobrodušnem obrazu, ki ga je ob odsotnosti prednjih zob nenehno krasil skrajno preprost nasmeh. Sprednje zobe si je bil namreč izbil zato, da bi bil oproščen vojaščine, preizkušen in zanesljiv način tistega časa, ko je bilo patrone potrebno odgrizniti še z zobmi […].« (D. Welter, Aus den Julischen Alpen, Der Alpenfreund, 9. del, 1876, str. 202)