Maronitski duhovnik p. Paul Karam iz Libanona je že četrto leto predsednik Caritas Libanon. Konec maja je prišel v Slovenijo na povabilo organizacije Sredozemlje brez hendikepa, ki je v sodelovanju s Papeškim svetom za kulturo v Kopru organizirala mednarodni kongres o osebah s posebnimi potrebami. Povabljen je bil, da podeli izkušnje z Bližnjega vzhoda, saj ima Caritas Libanon štiri centre za delo z ljudmi s posebnimi potrebami in za delo z otroki, ki se teže učijo. Ob obisku se je srečal tudi s predsednikom, generalnim tajnikom in sodelavci Slovenske karitas, da bi v prihodnosti Slovenija in Libanon morda sodelovala v skupnih projektih.

P. Paul, kaj se v resnici dogaja v državljanski vojni v Siriji in na Bližnjem vzhodu? Slika je verjetno veliko bolj zapletena od te, ki jo vidimo na Zahodu?

To je moje osebno mnenje: vojna v Siriji je bila po moje največja napaka tega stoletja. Vsaka vojna je velika napaka. Nikoli ne smemo obupati, da ne bi našli rešitve, mirne rešitve. Posledice vojne v Siriji so Libanon zelo prizadele s prihodom velikega števila beguncev. In tudi vso ekonomijo te regije, ne samo Libanon. Države sta druga zraven druge. Libanon je bil še bolj prizadet kot druge, ker je majhna država in ima zelo dolgo mejo s Sirijo. Vojna ne bo nikoli prinesla rešitev. Poglejmo na primer vojno v Iraku. Kaj je bil rezultat vojne v Iraku, kaj je bil rezultat vojne v Libiji? In kaj je sedaj rezultat vojne v Siriji? Vojna ne bo nikoli prinesla rešitve, še posebej za nedolžne ljudi ne. Za te, ki se trudijo preživeti iz dneva v dan.

Od kje izvirajo že stoletne vojne in spopadi na teh območjih? Gre v glavnem res za verske vojne?

Mislim, da ne. Danes se pojavlja zaradi fanatičnega gibanja, ampak njen začetek je bil po mojem političen. Bilo je vprašanje, kdo bo nadvladoval to regijo, katere politične sile. Poznate jih, vsi jih poznamo. Ljudje, kristjani in muslimani, živijo v Siriji in Libanonu skupaj. Brez težav. V regiji imamo desetletne izkušnje življenja skupaj, ne samo dve leti.

Celoten pogovor si preberite v novi Družini (let. 67, št. 25).

JANA LAMPE