Tokrat smo na spletni Družini za mnenje o videnem in slišanem v predvolilni kampanji povprašali dobrega poznavalca družbenega in političnega dogajanja Janeza Zupana, katolika in konservativca, ki ga je širša javnost spoznala kot avtorja podkasta »Sekular«, v zadnjem obdobju pa sproščeno, duhovito in pronicljivo ustvarja zlasti podkast »Konzerva«, na katerem sproti – običajno z gosti – žveči pereče tematike.

Odgovarja dober poznavalec družbenega in političnega dogajanja Janez Zupan, avtor podkastov »Sekular« in »Konzerva«.

Ali so se v času formalne predvolilne kampanje, torej v zadnjem mesecu dni, razmerja moči med strankami kaj bistveno spremenila, in če so se – kako in zakaj?

Prav drastično se karte niso premešale. Ta volilna kampanja je še bolj polarizirana, kot je bila katera koli prej. V zadnjem mesecu se tektonski premiki niso zgodili, nič takega ni bilo, da bi človek spremenil svoje mnenje; volivci, ki so bili že prej dokaj opredeljeni, imajo zdaj le še več indicev za to, da volijo izbrano opcijo. Tudi zadnje zgodbe, ki kapljajo v javnost o Robertu Golobu, Aleksandri Pivec ali – resda letos v bistveno manjši meri kot pri preteklih volitvah – Janezu Janši, ne vplivajo kaj dosti na opredeljenost volivcev, saj smo s tem že tako (pre)zasičeni, da tudi, ko pride v javnost kaka zadeva, ki bi ji bilo smiselno nameniti pozornost, kot denimo zdaj o Golobu, gre kar mimo in se spregleda.

Preberite tudi > Martin Nahtigal: "Dosegli smo mejno točko razdrobljenosti, čas je za povezovanje"

Kako pomembno vlogo imajo predvolilna soočenja, zlasti televizijska? Ali lahko izogibanje glavnih akterjev določenim soočenjem komu koristi?

Abstinenca Janeza Janše v prvem delu predvolilne kampanje ni pripomogla k mobilizaciji telesa, ki bi volilo SDS. To se mi zdi majhna, a ne pretirana pomanjkljivost. Janez Janša je le takšen lik v tem diskurzu, da je težko pogrešljiv. Ogromno ljudi voli stranko zaradi njega, v njem vidi politični obraz, ki vleče niti skupaj; tudi če ne odloča, drži zadeve skupaj, jih povezuje, koordinira in organizira. Na drugi strani je tudi Robert Golob lahko povsem suveren v odgovorih, načeloma relativno dobro ve, kaj govori; če pa ne ve, mu drugi suflirajo. Skratka, morda predvolilna soočenja vplivajo na kak odstotek volivcev, ne pa drastično, da bi se zaradi njih karte premešale. V določeni meri pa nagovarjajo neopredeljene.

Na levici vse bazira na nasprotovanju Janši, drastičnih vsebinskih premikov ni; poslušamo, kar smo poslušali že v preteklosti, le da se je v določeni meri vse še malo bolj radikaliziralo v smeri vse večje ločnice in še večjega kontrasta med tem, kaj je Janez Janša in kaj sem jaz na levi.

Ali Robert Golob s svojo stranko bolj posega po neopredeljenih in pasiviziranih volilcih ali bo redčil vrste obstoječih strank zlasti levo od sredine?

To je vprašanje za milijon dolarjev, na katerega verjetno ne zna odgovoriti nihče. Kdo bo volil Goloba, ne vemo danes in bržčas niti po volitvah ne bomo natančno, podobno kot je bilo že pri Miru Cerarju in Marjanu Šarcu. Težko bi rekel, da levim strankam pobira volivce, sploh ne tradicionalnih, ki vedno volijo isto stranko – njih niti ne prepričuje. Se pa ponavlja Cerarjeva in Šarčeva zgodba – tisti volivci, ki so takrat volili njiju, bodo letos verjetno Goloba. To so volivci, ki bi, če se ne bi pojavil on, najverjetneje abstinirali. Glede na to, kam se ga uvršča in kako se je tudi sam opredelil, zagotovo meri bolj na levega volivca, ki bo načeloma volil proti Janši. Ne verjamem pa, da zares množično pobira iz tega bazena.

Janez Zupan: Mislim, da bo udeležba višja in da bo angažma civilne družbe mobiliziral mladega volivca. Ne vem pa, v kolikšni meri je to dobro ali slabo. FOTO: Tatjana Splichal

Kako uspešen je lahko koncept gibanja Povežimo Slovenijo? Bo prepričal dovolj ljudi za vstop v parlament?

Malo me je njihovo sodelovanje, tudi z Zdravkom Počivalškom, presenetilo. Zlasti pa, da se je Alojz Kovšca odločil skupaj s SMC ustanoviti stranko Konkretno. Po eni strani ga seveda razumem, po drugi pa si nisem predstavljal, da bi se s prtljago, ki jo Počivalšek malo tudi nosi s seboj, to lahko združilo v isti stranki. Znotraj gibanja je pet različnih strank, ki pa si, roko na srce, niti niso tako različne, navsezadnje bi se tudi v konceptu Nove socialdemokracije z mojim konservativnim stališčem lahko našel. Počivalšek jaha moment relativno uspešnega gospodarskega ministra, SLS ima ogromno županov in razvito lokalno mrežo … Torej se mi zdi povezava smiselna in logična. A ko sem poslušal govorca gibanja Marka Balažica, se mi zdi, da gre vseeno bolj za povezovanje različnih glasov, kot pa da bi imeli razdelane smernice, kam in kako gredo. Razlagal je, da skušajo med seboj povezati različne stranke z različnimi koncepti, kar je sicer dobrodošlo. Skratka, to se mi zdi strateška poteza, ki je bila izjemno dobra zlasti za Počivalška, pa konec koncev tudi za vse ostale, ker samostojno ne bi imeli možnosti za vstop v parlament, skupaj jih imajo več.

Če sem malo provokativen, kako lahko človek pri 18 letih presodi, kaj je dobro za prihodnost naroda in države, katere politike so dobre – razume pa seveda, kaj je dobro zanj.

Zakaj po vaše petkovi, sredini in vsi ostali protestniki na teh volitvah ne nastopajo pod eno zastavo, ampak razdrobljeni po različnih listah? Stevanović je na eni, Gale na drugi, Anica Bidar na tretji, Šiško na četrti, Tea Jarc in Jaša Jenull pa jih kot Glas ljudstva sramotita na stopnicah v dežju …

Ivan Gale je »izvisel« in najbrž nima niti najmanjših možnosti, da bi prestopil parlamentarni prag, Anica Bidar se mi zdi absolutno nepomembna, Zoran Stevanović pa je iz rahlo druge zgodbe, saj je – za razliko od ostalih – njegova stranka načeloma desna, le da se njeno mnenje o covidu ni skladalo z mnenjem trenutno vladajoče opcije oziroma je ravno na tem zgradil svoj »bum«, toda po mojem mnenju tudi on nima posebnih možnosti za vstop v parlament. Povsem drugo pa je vprašanje t. i. civilnih iniciativ z Jenullom, Jarčevo, Dobraničem in Niko Kovač. To pa so akterji, ki pretežno agitirajo za eno stran. Ob sramotenju postrojenih na stopnicah v dežju, kar je bil višek neumnosti v predvolilni kampanji, pa je bilo videti, da so tudi zastavljena vprašanja v celoti vprašanja, ki se v 95 % pokrivajo z agendo Levice in je tako na nek način strankina izpostava.

Ali bodo nedeljske volitve še ene v vrsti tistih, ko se bomo pravzaprav odločali za Janeza Janšo ali proti njemu?

Vsekakor, to je jasno že zadnjih 15 let. Je pa škoda, da je tako, tako za levico kot za desnico. Strinjam se, da moč Janeza Janše zavira razvoj drugih konservativnih politik na desnici. Po drugi strani pa je zaradi pritiska vseh segmentov, od medijev in sodstva do drugih civilnih združenj in občin, upravičeno in potrebno eno močno ime na desni. Seveda pa to duši razvoj za prihodnost. Na levici pa vse bazira na nasprotovanju Janši, drastičnih vsebinskih premikov ni; poslušamo, kar smo poslušali že v preteklosti, le da se je v določeni meri vse še malo bolj radikaliziralo v smeri vse večje ločnice in še večjega kontrasta med tem, kaj je Janez Janša in kaj sem jaz na levi.

Ta volilna kampanja je še bolj polarizirana, kot je bila katera koli prej. V zadnjem mesecu se tektonski premiki niso zgodili, nič takega ni bilo, da bi človek spremenil svoje mnenje; volivci, ki so bili že prej dokaj opredeljeni, imajo zdaj le še več indicev za to, da volijo izbrano opcijo.

Bo izjemen civilnodružbeni angažma pred volitvami dejansko vplival na volilno udeležbo? Bo višja kot v zadnjih nekaj primerih?

Mislim, da bo udeležba višja in da bo angažma civilne družbe mobiliziral mladega volivca. Ne vem pa, v kolikšni meri je to dobro ali slabo. Če sem malo provokativen, kako lahko človek pri 18 letih presodi, kaj je dobro za prihodnost naroda in države, katere politike so dobre – razume pa seveda, kaj je dobro zanj. Raziskave kažejo, da volivci z leti postajajo bolj konservativni, in če se obilno nagovarja mlade, je zaradi ravnovesja treba tudi vse ostale. Vprašanje je, koliko so neke progresivne politike, ki niso preverjene, dobre za državo in grajenje skupnosti. Mladi so bili vedno neizkoriščen potencial, vsega naveličani, »nočemo voliti, vsi so enaki, briga me, to me ne zanima«. Po eni strani je seveda dobro, da se mladi bolj vključujejo v politično odločanje, a je treba paziti, da to ne bo prevesilo tehtnice nekam, kamor nočemo. Zaradi tega strahu so se tudi na desnici nekoliko preveč panično odzvali in dali še malo zaleta tem pojavom in gibanjem.

Bo parlament po nedeljskih volitvah kaj manj strankarsko razdrobljen? Koliko strank bo prestopilo parlamentarni prag? Tam okrog 4 % zna biti kar gneča …

Težko je predvideti, katere stranke imajo potencial, da prestopijo parlamentarni prag. Kar nekaj jih utegne biti na robu, vendar pa se strinjam z analitiki, ki pravijo, da se bo najbrž zato, ker bodo določenim strankam javnomnenjske raziskave kazale izpad iz parlamenta, marsikdo odločil za drugo stranko. Temu pritrjuje tudi zadnja poteza Nike Kovač, ko je v strahu pred izpadom iz parlamenta dala podporo Šarčevi LMŠ in ne svoji »intimni« opciji Levici. Lahko se zgodi oboje: da bo strank manj kot v zadnjem mandatu ali pa tudi precej več. Javnomnenjske raziskave kažejo različno. Kot konservativec upam, da bo – kljub mojemu nestrinjanju z marsikatero potezo, ki jih vleče – ta vlada šla naprej, saj se mi še vedno zdi boljša izbira. Upam torej, da bosta tudi gibanje Povežimo Slovenijo in morda Naša dežela Aleksandre Pivec (čeprav mi je že od vselej skrajno nesimpatična), ki sta načeloma tudi lahko partnerja v morebitni novi Janševi vladi, prestopila parlamentarni prag.