Zapri
Iskanje

[Volitve 2022] Martin Nahtigal: »Dosegli smo mejno točko razdrobljenosti, čas je za povezovanje«

Janez Porenta
Za vas piše:
Janez Porenta
Objava: 20. 04. 2022 / 00:30
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.04.2022 / 00:46
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[Volitve 2022] Martin Nahtigal: »Dosegli smo mejno točko razdrobljenosti, čas je za povezovanje«

[Volitve 2022] Martin Nahtigal: »Dosegli smo mejno točko razdrobljenosti, čas je za povezovanje«
Politični analitik in komentator Martin Nahtigal. FOTO: Jože Pavlič
Ozračje pred nedeljskimi državnozborskimi volitvami je že docela razgreto, politične stranke – kar 20 se jih je pognalo v boj za poslanske sedeže – vlečejo še zadnje poteze, s katerimi skušajo prepričati volilno telo, bolj kot ob prejšnjih volitvah je angažirana tudi civilna družba.

Koliko nepredvidljivosti je bilo sploh v volilni kampanji, čemu inflacija novih strank, komu koristi popolna razdrobljenost na političnem parketu, kakšna bo volilna udeležba, koliko bo na rezultat volitev vplivala vojna v Ukrajini in slovenski odziv nanjo?

O vsem tem smo v predvolilnem pogovoru za spletno Družino povprašali mladega komentatorja in političnega analitika ter zgodovinarja in filozofa Martina Nahtigala.

Odgovarja komentator in politični analitik, zgodovinar in filozof Martin Nahtigal.

Kako ocenjujete potek predvolilne kampanje? Je bil predvidljiv ali vas je kdo od akterjev presenetil?

Potek kampanje je v večini okvirov znotraj predvidljivega in ustaljenega. Z nekaj očitnimi izjemami. Prva je vidna angažiranost segmenta levo usmerjenih nevladnih organizacij, ki so po mojem mnenju prestopile rubikon med civilno družbo in politično agitacijo. Obenem pa je njihov vpliv na realni volilni rezultat težko merljiv in večkrat prikazan eksponentno pretirano prek njihovega domala neomejenega dostopa do etra glavnih slovenskih medijev. Kot naslednje bi izpostavil očitno umanjkanje inovativnosti v kampanjah. Kljub veliko govora o mladih na predvolilnih soočenjih pa kampanje političnih strank temu v resnici s svojimi produkti v veliki meri ne sledijo. Investicija v prihodnjega volivca očitno še vedno ni koncept, za katerega bi si slovenske stranke med kampanjo vzele čas.

Po mojem mnenju sedaj spremljamo zadnje permutacije zgodbe novih obrazov in situacije, kjer vsak približno prepoznaven obraz išče svoj lasten prostor pod soncem.

Dinamika na predvolilnih soočenjih, ki jih je tokrat res izjemno veliko, tako na regionalni kot nacionalni ravni, pa je postala tako predvidljiva, da meji na dolgočasno. Očitni pretendent leve polovice političnega spektra je ponovno (so)produkt medijskih hiš in politične orientacije njenih urednikov. Čeprav tako, kot je razpolovna doba vsakokratnega novega obraza enkrat krajša, je tudi mestoma bizarnost in latentno prisotna arogantnost tega obraza enkrat višja. Na drugi strani pa je največja desnosredinska stranka presenetila z razmeroma milo in kratko kampanjo, ki deluje bolj kot neka kopica neusklajenih idej, kot pa centralno planirana zgodba, kot jo lahko opazujemo denimo pri NSi, ki ima po mojem mnenju še vedno najbolje izdelan celostni koncept kampanje. Kako uspešen bo, pa bodo pokazale volitve.

Nekateri glavni akterji predvolilnega boja selektivno izbirajo nastope v predvolilnih soočenjih. Se lahko to komu maščuje?

Predvolilna soočenja so bolj kot kadarkoli v večini postala dramske igre z znanim scenarijem in zastavljenimi cilji, zato je selektivno nastopanje in odločitev, kdaj kateri predstavnik liste nastopi, še toliko bolj pomembna in prevečkrat prezrta umetnost političnega strateškega komuniciranja. Namreč ni vedno potrebno, da nastopi predsednik. Morda je kdaj celo bolje, da ne nastopi. In taktično pošiljanje različnih kandidatov na različna soočenja glede na tematiko, priljubljenost, pomembnost … ni nič novega. Čeprav bi radi nekateri mediji tudi iz tega delali šov. Slovenski medijski prostor pred volitvami je zasičen z raznimi in raznolikimi soočenji, zato je, po mojem mnenju, treba dati pozitivno oceno strankam, ki pokažejo tudi dolžino svoje klopi. Saj konec koncev je vsakemu razumnemu volivcu jasno, da v politiki ničesar ne moreš narediti sam in da en politik ne more biti poučen o detajlih na vseh področjih.

Vojna v Ukrajini daje ton celotnemu političnemu dogajanju med volitvami in bo ključno vplivala tudi na možnost realizacije danih obljub strank med kampanjo. Tematsko je gotovo vplivala, saj je na vrh prioritet poletela samooskrba, tako s hrano kot energenti, kar je razgalilo še eno področje, kjer smo v konkretnem zaostanku.

Tako denimo širino kaže NSi s svojo ministrsko ekipo, gibanje Povežimo Slovenijo z dobro listo kandidatov in govorcev, kot je dr. Ernest Petrič ali uradni govorec Marko Balažic. Na drugi strani pa je za Gibanje Svoboda rahlo žalostno, da mora na soočenjih nastopati skoraj izključno Robert Golob, v nasprotnem primeru pa prihaja celo do odpovedi sodelovanja.

Čemu pripisati poplavo novih strank pred tokratnimi volitvami? Na njih bo nastopilo kar 20 različnih list …

Po mojem mnenju sedaj spremljamo zadnje permutacije zgodbe novih obrazov in situacije, kjer vsak približno prepoznaven obraz išče svoj lasten prostor pod soncem. Na levem polu je, vse od propada LDS, kriza voditeljstva v smislu priznavanja primata določeni stranki oz. njenemu predsedniku. Poskusi konsolidacije tega so bili (vedno) novi obrazi, ki smo jih spremljali vse od Mira Cerarja dalje. Vendar, kot rečeno, vsaka kopija je slabša in manj nova. Če bo g. Golob uspel izpeljati mandat v vladi ali opoziciji ter ponoviti podoben rezultat, ima možnost, da se etablira kot novi LDS, toda do tja je še dolga pot, ki je nobenemu od njegovih predhodnikov še ni uspelo izpeljati.

Razdrobljenost daje volivcu (prividno) možnost izbire. Se je pa pokazalo tako na levi kot na desni, da je takšna razdrobljenost, kot smo ji priča tokrat, škodljiva.

Pripraviti se moramo na polu desno od sredine, da se obeta podobna zgodba, ko bo (enkrat) prišlo do menjave na vrhu največje stranke. Ostale stranke na tem polu pa očitno pri tem procesu že prehitevajo svoje »kolege« na levi, saj smo priča enemu redkih poskusov po združevanju – gibanju Povežimo Slovenijo, kjer večinsko zgodbo predstavlja liberalni do desnosredinski element, ki pa bo ključen pri omogočanju nove desnosredinske vlade, saj NSi in SDS sami za to ne bosta dovolj.

Martin Nahtigal: Volilna udeležba bo gotovo višja kot nazadnje, tukaj že več let spremljamo napredek. Vendar pa ne pričakujem masovnega preskoka pri ravni udeležbe, saj so volitve zaradi množice sporočil drugačen politični dogodek, kot je denimo referendum. FOTO: Tatjana Splichal

Velika razdrobljenost je zlasti na, pogojno rečeno, levi sredini in levici, medtem ko na desni sredini in desnici lahko naštejemo kvečjemu pet, šest strank oziroma gibanj. Komu to bolj koristi?

Razdrobljenost daje volivcu (prividno) možnost izbire. Se je pa pokazalo tako na levi kot na desni, da je takšna razdrobljenost, kot smo ji priča tokrat, škodljiva. Pri tokratnih volitvah ta razdrobljenost, sploh denimo odnos stranke Naša dežela proti Povežimo Slovenijo ali Novi Sloveniji, bolj koristi provladni strani. Namreč dokazati, da si delal dobro in da si zaslužiš nov mandat, je v politiki veliko težje, kot pa iz opozicije kritizirati. Sploh pri kratkem spominu povprečnega volivca, ki je že malo pozabil, da je ta ista opozicija pred dvema letoma prekinila vladanje, ker se ni mogla dogovoriti o sodelovanju z Levico in je raje (preračunljivo) odkorakala v opozicijo ter prepustila odgovornost nekomu drugemu.

Predvolilna soočenja so bolj kot kadarkoli v večini postala dramske igre z znanim scenarijem in zastavljenimi cilji, zato je selektivno nastopanje in odločitev, kdaj kateri predstavnik liste nastopi, še toliko bolj pomembna in prevečkrat prezrta umetnost političnega strateškega komuniciranja.

Mislim, da smo dosegli mejno točko razdrobljenosti in da bo oz. je čas za povezovanje. Zgraditi stranko, ki ima dobro terensko mrežo, jasen program, usidran v ideološkem okviru, in dobro ekipo, ki je sposobna ta program implementirati, ni proces, ki bi ga veljalo izumljati za vsake volitve znova. Niti tega vsaka grupacija ljudi, ki ustanovi stranko, ni sposobna. Povezovanje ob pogoju prej omenjenih treh elementov bo ključno za prihodnost.

Kakšno volilno udeležbo pričakujete? Bo tokrat zelo konkreten angažma civilne sfere vplival nanjo? Se lahko, kar zadeva udeležbo, ponovi lanski referendum o Zakonu o vodah?

Volilna udeležba bo gotovo višja kot nazadnje, tukaj že več let spremljamo napredek. Vendar pa ne pričakujem masovnega preskoka pri ravni udeležbe, saj so volitve zaradi množice sporočil drugačen politični dogodek, kot je denimo referendum. Spomnimo se lahko tudi družinskega referenduma, kjer smo bili priča visoki udeležbi in zavidljivemu rezultatu. Pa tega organizatorjem kampanje ni uspelo preliti v politični kapital na volitvah.

Domala vse stranke v programih poudarjajo tudi okoljske teme, na volitvah pa bosta nastopili tudi dve »zeleni« stranki, ena v okviru gibanja Povežimo Slovenijo in ena samostojno. Se zelene stranke v Sloveniji ponovno prebujajo?

To, da v Sloveniji nimamo močne zelene stranke, je ena od posebnosti slovenskega političnega prostora. Sploh glede na to, da je odnos do narave in sobivanje z naravo tako prepleteno s slovenskim načinom življenja kot tudi pristopom k turistični promociji … Problem zelenih političnih tem je, da jih je v preteklosti uspešno nase vezala leva politična sfera. Lahko se celo spomnimo akcije Socialnih demokratov z naslovom »Zelena je nova rdeča«. Toda ta tema je na teh volitvah postala ena od nacionalnih tem, predvsem v okviru energetskih izzivov, ki nas čakajo, in tukaj lahko vsaka ideološka sfera ponudi konkreten in v prihodnost usmerjen načrt.

Kljub veliko govora o mladih na predvolilnih soočenjih pa kampanje političnih strank temu v resnici s svojimi produkti v veliki meri ne sledijo. Investicija v prihodnjega volivca očitno še vedno ni koncept, za katerega bi si slovenske stranke med kampanjo vzele čas.

Vprašanje je, kdaj bomo zopet ugledali močno zeleno stranko, ki bo samostojno prisotna v parlamentu. So pa te teme končno postale relevanten del našega političnega diskurza in pomembno je, da najdemo skupne rešitve, saj ohranitev okolja in energetska varnost ne bi smela biti talca političnega preigravanja.

Kako, če sploh, bosta vojna v Ukrajini in slovenski odziv nanjo zaznamovala razplet volitev?

Vojna v Ukrajini daje določen ton celotnemu političnemu dogajanju med volitvami in bo ključno vplivala tudi na možnost realizacije danih obljub strank med kampanjo. Tematsko je gotovo vplivala, saj je na vrh prioritet poletela samooskrba, tako s hrano kot energenti, kar je razgalilo še eno področje, kjer smo v konkretnem zaostanku. Obenem pa je predsedniku vlade Janezu Janši dala možnost, da se je izkazal kot kompetenten voditelj, ki razume zunanjepolitično situacijo in lahko gradnjo mreže dobrih odnosov, ki jo je gradil minister Anže Logar, tudi izkoristi za večjo slovensko prepoznavnost in težo pri tej temi. Seveda ne gre pričakovati, da bo Slovenija pri tej situaciji odigrala ključno vlogo. Je pa prav vlekla določene poteze in pokazala, vsaj na simbolni ravni, kaj je smer tudi za EU, in na srečanju voditeljev EU, kjer sedijo predsedniki kot enakopravni partnerji, so argumenti, podprti s konkretnimi dejanji, valuta, ki državi dviga ugled.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh